Postani prostovoljec, postani skrbnik

IMG_20200423_121532

Kaj pomeni biti prostovoljec v društvu
Že od samih začetkov, smo bili vedno veseli prostovoljcev, saj nam njihovo delo in pomoč, ogromno pomeni. V prvih začetkih jih je bilo veliko, nato so usahnili. Vsako leto malo po malo. Danes prostovoljcev skoraj ni. Le tu in tam se najde kakšna duša, ki je pripravljena pomagati. Rednih, dnevnih prostovoljcev, pa skorajda ni več.
Društvo svojim prostovoljcem res ne more deliti kakšnih nagrad, smo se pa vedno potrudili, da jim je bilo, kljub napornemu delu, vseeno lepo. Že od nekdaj pa jih nagrajujemo tako, da jim ponudimo skrbništvo kakšnemu konju, dokler ta ne najde doma. Prostovoljec zanj skrbi, ga neguje, se druži z njim in mu pomaga, da spet lažje zaupa človeku in da je njegov prehod iz roba človeškega odpada v novo življenje, lažji in boljši.
Je pa v društvu kar nekaj konj, za katere domov ne iščemo več, ker so ostareli, ker so bolni ali doživljensko poškodovani. Še posebej zanje iščemo resne, dobre in ljubeče skrbnike -prostovoljce, ki jim bodo poleg dnevne oskrbe znali ponuditi tudi ljubezen. Veliko lepega lahko doživite z njimi, vašo ljubezen njim, pa vam bodo stotero povrnili.
Postanite prostovoljec, postanite skrbnik kateremu konju.

Biti ženska

Regina in Miško Foto Maja Lesar

Foto: Maja Lesar, arhiv društva

To soboto praznujemo ženske! V društvu zato pripravljamo dan samo za nas ženske, saj verjamem, da si je vsaka od nas zaslužila vsaj kakšno urico čisto zase, za svojo dušo.
Družile se bomo ob kavici, čaju in pecivu, ki ga boste prinesle s sabo. Tako bomo lahko okušale dobrote življenja vsake posameznice.
Družile se bomo s konji, pa z mucami, kokoškami, kozicami, ovčkami, oslički ,…. Negovale in sprehajale jih bomo, se fotkale z njimi in si ustvarjale svoje spomine. Ob njih si bomo nabirale nove moči in energije za leto pred nami.
Klepetale bomo in se spoznavale. Našle si bomo nove prijateljice, si izmenjavale mnenja, potarnale in se pohvalile.
Malo bomo razvajale same sebe in druga drugo.
Vse skupaj pa bomo ovekovečile tudi s fotografiranjem. Najlepše slike bomo pripravili za razstave in tako boste tudi vi lahko pomagale konjem do njihovega lepšega in boljšega življenja.
Mogoče se bo našlo še kaj. Mogoče nas bo še kdo presenetil. Tega še ne vem, ampak presenečenja, tudi majhna, so začimba življenja, ki nam ga lepšajo in včasih delajo znosnejšega.
Naš in samo naš dan, bo potekal to soboto, 7. marca 2020 od 11: do 15:00 ure, v RC Petra, Orova vas 4, Pozela. Vzemite si čas zase, obiščite nas. Ne ponujamo vam veliko, bo pa vaš dan lep, miren in izpolnjen. Domov se boste vrnile spočite in polne energije. Mi se veselimo srečanja z vami!

10608425_349944408512614_1285055935094443383_o

Foto: Maja Lesar, arhiv društva

1966243_974509072574993_1386005696786147826_o

Foto: Maja Ikanovič, arhiv društva

Kaj se bo dogajala v letu 2020

10484542_349944371845951_3907708287420453920_o

V letošnjem letu društvo ponovno začenja z aktivnostmi, ki se bodo dogajale ob vikendih, skozi vse leto. K sodelovanju smo povabili veliko znanih umetnikov in estradnikov. Nekateri so se našemu povabilu že odzvali, na druge odgovore še čakamo. Vsekakor pa že vemo, da bomo v letošnjem letu uživali z Nacetom Junkarjem, Natalijo Verboten, Alyo, Adijem Smolarjem, pa z umetniki, ki rišejo z usti in nogami. Znana modna oblikovalka Urška Drofelnik nam je obljubila tudi modno revijo na našem čudovitem poligonu. Vemo že, da bomo imeli tudi sejme rabljene konjeniške opreme, dogovarjamopa se tudi z aktivi kmečkih žena, ki bodo predstavljale svoje kmečke dobrote in izdelke. Vemo, da bomo plesali, tudi kaj skuhali in se obilno smejali. Seveda smo k sodelovanju povabili tudi odlične slovenske fotografe, ki bodo prireditve ovekovečili. Vsekakor pa letos začenjamo  nekaj čisto novega, to bodo poletna sobotna popoldanska druženja, kjer boste lahko spoznali in uživali v družbi umetnikov in estradnikov.

Seveda bo tudi kar nekaj odličnih strokovnih delavnic, kjer boste lahko nabirali nova znanja. Bo pa tudi kar nekaj akcij in srčno upam, da se boste udeležili tudi njih.

Veliko, veliko se bo dogajalo, zato nas spremljajte, da ne boste kaj zamudili, saj se bo našlo za vsakogar nekaj, da boste lahko preživeli kakšen lep vikend pri nas.

Nace Junkar je boter Klari Foto Nastja Pungračič

Natalija Verboten je botra Valdamoru Foto Nina Delopst

07alya_foto_nastja_pungracic

10575135_349945065179215_7212380172089058777_o

 

 

 

 

 

Dobrodelni Team buildingi

 

71146357_513835992781242_2423117013921562624_n 71296996_1550997268376383_4766101697720221696_n fokker

V društvu smo za vas pripravili čudovite team building programe za vaše sproščanje, nabiranje energije, druženje in zabavo. Oblikovali smo jih tako, da lahko ekipe tekmujejo v iznajdljivosti, spretnosti, navihanosti, seveda tudi v moči in znanju, vsekakor pa v povezanosti med sabo. Želimo, da pozabite na vsakdanje skrbi in se prepustite doživetjem med rešenimi živalmi, se z njimi družite, kaj naredite zanje, vsekakor pa tudi zase.

Tu ni računalnikov, ne telefonov, ura se pri nas ustavi. Za vas želimo le najboljše, da boste po obisku pri nas, v nov delovni teden zakorakali spočiti, veseli in polni novega elana. Želimo, da skupaj ustvarimo nepozabne spomine in da se boste vedno radi vračali k nam in med naše živali.

Priporočamo, da ste primerno obuti in oblečeni. Po dogovoru je za doplačilo možno organizirati tudi hrano, ki si jo boste lahko privoščili v naših čudovitih kotičkih za posedanje.

Potrudili se bomo, da boste z veseljem razvijali in spoznavali ter nadgrajevali

  • timsko delo
  • se med sabo povezali
  • se pogovarjali
  • si samostojno razdelili naloge
  • si med sabo pomagali in sodelovali
  • drug drugega in skupino spodbujali in motivirali
  • tudi merili uspešnost
  • vsekakor pa se zabavali in našli osebno zadovoljstvo

Vaše prijave ali povpraševanje lahko pošljete na mail pomockonjem@dzk.si, lahko pa nas pokličete tudi po telefonu 040 229 993, kjer se lahko tudi osebno pozanimate in nam posredujete svoje želje.

1. Druženje z živalmi društva

20799334_816333175213477_4388466296397257448_n 36311550_984055181774608_852869407066554368_n 36316638_984055015107958_4988242989726826496_n 36320652_984056005107859_2682471203955802112_n 36331377_984056031774523_4327814106368180224_n 36342063_984055375107922_4996631906964471808_n 36359629_984054951774631_833137077473247232_n 40074252_1048869601959832_3529271169398079488_n fotka 2 konji-18-of-101 MFE_7018-2 Trening na tleh, foto Maja Lesar

Namenjen je predvsem vsem tistim, ki si želijo pristnega stika z različnimi živalmi. Spoznali vas bomo z našimi varovanci, jih crkljali, krtačili, spletali kitke, se z njimi igrali in odpravili na sprehod.  Je čisti sprostitveni team building, kjer se boste ponovno povezali z naravo, uživali v čisti in neobremenjeni energiji bitij, ki vas obdajajo.

Razdeljeni bomo v skupine po 2-3 osebe, ki se bodo pomerile v urejanju konj in na koncu bomo izbrali tudi najlepše urejeno žival.

  • Število oseb: 5 -30
  • Lokacija: RC Petra
  • Trajanje: 2 uri
  • Napor: 2 (od 5)
  • Cena: 15,00 evrov/osebo

2. Dobrodelna ustvarjalnica

4e05809c51b335532e77d2d505a8975e 9b76384bb313b6021116835f992ef6b9 513ed104c449aea68a671c9795424411 62661e6384981b5ee4a66c3a10a8f561 1000316_526621570726319_794302486_n cab5cfa93a1317f575065cc85fee3c40 6796ba10096b77b37193d9263c5ff520 6122725c04c4b4f6006f74420d10437d 66aa69b59f778e13fe96aeac1bcc612c 61b519ce13c2dee5b5d4370a47d32f59 3ab88dc3a982fe6edb50376d78f4ba71 a249fe786a3b86bf4d000ffa11f8906e

V društvu vedno potrebujemo ljudi z vizijami, umetniško naravnane in ustvarjalne. Za vas smo pripravili ogromno materiala iz katerega boste lahko ustvarjali in s katerimi nam boste lahko pomagali polepšati okolico in objekte. Ustvarjali bomo razne uporabne in umetniške izdelke in jih tudi takoj postavili ter zmontirali, druge bo društvo prodajalo na licitacijah.

V skupini je 4-5 oseb. Vsaka skupina bo sama,  zasnovala idejo in jo tudi ustvarila iz najbolj naravnih materialov. Reciklirali bomo star les konzerve, steklenice, kozarce, konjsko opremo, ….  Izbira je velika, idej je ogromno, vse od  ptičjih ali mačjih hišic, raznih poslikav, izrezovanjem živali iz stiropora, izdelavo raznih okrasnih ter uporabnih predmetov in še in še. Vsi vemo, da  najbolj nora ideja, prinese tudi najboljši izdelek.

Vsekakor bomo izbirali najlepše in najboljše izdelke in jih tudi nagradili.
Število oseb: 5 -50
Lokacija: RC Petra
Trajanje: 4 ure
Napor: 4 (od 5)
Cena: 30,00 evrov/osebo

3. Ujeti trenutek

maja med našimi konji 1655952_10151962952726375_1152303432_n 1796539_10151962973951375_1223442634_n 1925258_10151962976301375_1580106956_n Petelin Pepi posvojenec ansambla Vrh 10679930_349944148512640_4448095829820577219_o

Fotografiranje živali ni lahko delo. Da ujamemo najboljši trenutek za najboljšo fotografijo, potrebujemo ogromno potrpljenja, saj so živali v neprestanem gibanju. Vsak fotograf pa se vedno tudi trudi, da je tudi okolje na fotografiji čudovito.  V društvu je ogromno različnih živali, zato potrebujete samo potrpljenje, svoj mobitel in pravi trenutek. Lahko pa s prijatelji iz skupine organizirate fotoshuting, kjer tudi sami pozirate, seveda skupaj z izbrano živaljo.  Ogromno čudovitih fotografij boste lahko naredili, izmed njih pa boste izbrali najboljšo, ki jo boste objavili na vaši  FB strani in zbirali všečke. Organizirali se bomo v skupine po 4-5 oseb in skupina katere fotografija bo v določenem času zbrala največ všečkov, bo zmagala in si prislužila nagrado.
Število oseb: 5 -50
Lokacija: RC Petra
Trajanje: 2 uri
Napor: 3 (od 5)
Cena: 20,00 evrov/osebo

4. Na kmetiji je lepo

71094587_499320734222066_603303318650880000_n 72340966_1203732706478827_6560924425699459072_n 71851054_759041107859788_4085216018274713600_n Urška in Aldebaran, foto Maja Lesar 71561884_2465085840483099_4481924314702020608_n 10668884_349944348512620_2222951244042879933_o

Kljub delu, je na kmetiji vedno lepo. Želimo, da to doživite tudi vi, zato smo za vas pripravili takšno luštno kmečko doživetje. Razdeljeni v skupine, se boste zabavali in med sabo tekmovali v raznih igrah, kot je hitrostno kidanje, kako osedlati konja in ga zajahati, hoja po balah, štafetna tekma s samokolnico, metanje lasa, iskanje zlata, metanje podkev in klobuka. Konjičke bomo vodili čez ovire in jih na najlepši možni način poskusili pripraviti, da jih premagajo ter skupini prinesejo zmago. Pogumni pa bodo lahko tudi zajahali in odjahali kakšen zmagovalni krog.

Razdeljeni boste v skupine po 5 oseb, zmagovalna skupina pa bo tudi nagrajena. Priporočamo vam primerno obleko in obutev, zaželjeno pa je, da ste v kavbojkah, srajcah s kakšno rutko okoli vratu in klobukom na glavi.
Število oseb: 5 -50
Lokacija: RC Petra
Trajanje: 3-4 ure
Napor: 4 (od 5)
Cena: 50,00 evrov/osebo

 

Zgodba neke osličke

So dnevi, ko bi se najraje razjokal. So dnevi, ko slišiš življenske zgodbe živali in obnemiš. Se vprašaš, če je to res, je to sploh mogoče?

Včeraj jo je inšpekcija pripeljala k nam. Nič nismo vedeli o njej, niti koliko je stara, kako ji je ime, kdo je lastnik, kakšno je bilo njeno življenje. Danes smo prejeli telefonski klic, moški glas nam je začel pripovedovati njeno zgodbo.

Kje je bila prej se ne ve, ampak kasneje jo je dobil nek gospod, ki je zanjo skrbel. Možakar je kasneje postal invalid in želel je poskrbeti zanjo, zato je prosil prijatelja za pomoč. Ta mu je to obljubil, saj je živel na kmetiji, kjer so redili ovce. Nekaj časa je živela med njimi, nato se je zgodilo, da je kmetijo podedoval brat ter njega in osličko spodil. Možakar še sam ni imel kam, kam z osličko, se mu niti sanjalo ni. Pa jo je pustil tam, na pašniku med ovcami, ki jih je poznala. Toda novemu gospodarju kmetije je bila hudo odveč, na vsak način se jo je hotel znebiti, zato jo je zbadal z elektrošokerjem tako dolgo, da se je odselila stran od črede, v gozd. Tu se je preživljala sama, od tega kar je pač našla. Menda zadnjih 15 let. Skoraj polovico svojega, več kot tridesetletnega življenja. Tu so jo tudi našli in pripeljali k nam. Je hud laminitik s hudo odebeljenimi sklepi, povešeno hrbtenico, vratom, napihnjenim trebuhom… Čeprav jo je človek tako hudo odgnal od sebe in jo prepustil samo njeni usodi, je nekako preživela. Božanje ji ni všeč, še sploh ne po telesu. Tam so verjetno ostali spomini na elektrošoker. Vseeno pa pride, da jo pobožaš po glavi in jo pocrkljaš. Njene oči govorijo o njeni izmučenosti, trpljenju, obupu, vdanosti v usodo. Sena se je komaj pritaknila, vode še ne. V hlevček še ni vstopila, da bi lahko legla na mehko nastlano žagovino. V tem trenutku ji ni popolnoma jasno, kaj se dogaja okoli nje. Kar nekaj časa bo še potrebovala, da bo spoznala, da ji nihče noče nič hudega, da lahko mirno in brez strahu pride do človeka in nasloni svojo veliko utrujeno glavo v naročje ter uživa v božanju. Čas celi rane. Upam, da bo zacelil tudi njene. Da bo nekoč spoznala, da je življenje lahko tudi lepo in da na svetu ne živi samo človek zver.

Trenutno ji veterinarske in kovaške oskrbe še ne smemo nuditi do pravnomočnosti odločbe. Sem pa prepričana, da bo ostala pri nas in da bo potrebovala kar nekaj pomoči. Pomagate ji lahko tako, da za njeno veterinarsko in kovaško oskrbo nakažete sredstva na TRR društva SI56 1010 0005 0589 375 s pripisom “za osličko Silvano”

 

15135807_1344535505566370_1448621069267837431_n 15202768_1344535495566371_1326544962131301039_n 15326538_1344535468899707_7141882133952219179_n 15230651_1344535458899708_5599267120844374364_n 15349739_1344535428899711_5983453822605772854_n 15319148_1344535392233048_2690271885683747019_n 15337532_1344535335566387_711385795524395042_n 15253411_1344535318899722_4513849735265842419_n 15284807_1344535278899726_3384952815571282847_n

Vsak ima za sabo svojo pot

Vsak konj, na spodnjih fotografijah, je prehodil neko pot v življenju. Nekatere še zdaleč niso bile lahke, imeli pa so to srečo, da so našli pot do nas in nekateri tudi nove domove.  Naredili smo nekaj njihovih primerjav ob prihodu in po okrevanju ter rehabilitaciji v društvu.

Alisa

Alisa primerjava

Nuška

Ponica Nuška primerjava

Brena

Brena primerjava

Herman

Hermanova primerjava november 2015

Brina

Brina primerjava

Bink

Bink primerjava nazaj

Cvetka

Cvetka primerjava

Megy

Megi primerjava

Perla

Perla primerjava

Polux

Polux primerjava

Mrhica

Ponica Mrha primerjava

 

Maestoso Monteaura XIX

Primerjava Mestoso

Dolarprimerjava Dolar

Casper

Primerjava Casper

Cosmic Power

Primerjava Cosmic Power

Stella Bella

Primerjava Stella

Zeus

Primerjava Zeus

Saška

Saška primerjava

Trina

Trina primerjava

Zala

zala primerjava

Dora

Primerjava Dora

 

Megy – kobilica tedna 25.4. – 27.4.2016

25.4.2016

Živela in doživela sem še Titove čase. Nanje imam čudovite spomine. Dnevi niso bežali tako kot danes, skoraj vsako nedeljo smo šli kam na obisk ali izlet ali pa so nas obiskali sorodniki. Pisali smo si pisma. Otroci smo se družili in igrali zunaj in ne z računalnikom. Tudi takrat ni bilo veliko denarja, v trgovinah ne takšne izbire kot je danes, pa vendar smo živeli čudovito, polno življenje v naravi in z naravo. Imeli smo živali, jih ljubkovali, se igrali z njimi. Vedeli smo, kako raste meso, kako žito. Spoštovali smo živali in jim v času tuzemskega bivanja nudili največ, kar smo lahko, čeprav smo vedeli, da so namenjene za našo hrano.
Res pa je, da je vsak, ki je le hotel delati, imel službo in je svojo družino lahko preživljal.
Danes je drugače. Denar je postal sveta vladar, ljudi, delavce se izkorišča do onemoglosti. Srednjega sloja ni več, izginil je kot kakšna ogrožena živalska vrsta. Razlika med nekoč in danes je ogromna, vmes pa samo nekaj desetletij divjega napredka in še bolj divjega pehanja za denarjem. Izgubil se je občutek za čas. Izgubila sta se sočutje in empatija, porastli zavist, hinavščina, kriminal.
Tudi Megy občuti današnji čas. Do tega meseca je imela sponzorko, ki je zanjo pokrivala mesečne stroške. Od tega meseca dalje je nima več. Kriza, ki je zajela večino Slovencev, je tudi njej odvzela tisti mali košček, ki ji je bil namenjen iz srca. Zato, da bi ostala pri nas, da bi bila preskrbljena, saj zaradi poškodbe noge ni več primerna za jahanje. Je lepotica z zlomljenim srcem in resnično si želimo, da bi spet našla kakšnega botra, ki bi jo, ne samo finančno podpiral, ampak tudi z veseljem obiskal in se družil z njo.
Vsem nam čas prehitro teče, beži. Ustaviti se za trenutek in pogledati svet okoli sebe, ponuditi nekomu svojo dlan, je lahko tako lepo in iskreno doživetje, ki napolni dušo, duha in srce. Zato; ustavite se za trenutek tudi vi. Boste videli, kako lep je lahko svet.

Megi primerjava

poogodba o posvojitvi na daljavo DZK

26.4.2016

Družba v vsakem obdobju določi kaj je statusni simbol. Enkrat je zlato, drugič krzno, naslednjič žival. Konj je v vsakem obdobju tretiran kot statusni simbol, simbol bogate družbe, elite, smetane. Vendar pa se pod ta pojem štejejo predvsem konji velikih finančnih vrednosti, športniki, ki svojim lastnikom služijo ogromne denarje. Ti konji so obravnavani kot vrhunski športniki, zanje je poskrbljeno kot za carje in carice. Njihovo edino delo je trening in tekma na kateri mora zmagati in svojemu lastniku prinesti čimveč denarja ter tisti plehnati pokal. To je sicer dobro tudi za konja samega, saj več kot prinese pokalov, boljša mesta kot doseže, več ima možnosti, da bo tudi na starost zanj dobro poskrbljeno. Če ne drugega, ga bodo kot žrebca uporabili za pripust, kobilo za žrebeta. Vendar vsi športni konji nimajo te sreče. Veliko se jih na dirkah smrtno poškoduje, nekateri postanejo invalidi in skupaj s tistimi, ki ne dosegajo pričakovanj lastnikov, ponavadi končajo v klavnicah širom sveta.
Ampak osredotočimo se raje na tiste, kot rečemo, navadne konje, ki so le rekreativci.
Konj je tudi med nižjim slojem ljudstva statusni simbol. Kdor si lahko privošči konja, pa čeprav komaj preživlja sebe in družino, bo v očeh sosedov, prijateljev, znancev ocenjen kot premožen človek. Še posebej, če je konj lep na pogled, če ima kakšne posebne barve, izhaja iz kakšne bolj znane linije, ima kakšno posebno jahalno ali vprežno opremo. Nihče pa se ne vpraša, koliko takšen konj stane, koliko časa potrebuje, koliko mu ga namenijo lastniki. Še posebej je cenjeno, če je konj nastanjen v kakšnem prestižnem hlevu in se lastnik lahko “pohvali”, da za njegovo oskrbo plačuje vsaj plačo delavca za trakom. Tudi o teh konjih bi lahko razpredali. Pa gremo raje dalje.
Tu je še ena kategorija konj, ki so si jih lastniki kupili, nabavili, jih nastanili doma in potem ugotovili, da je konj kljub vsemu le predraga in preveč zahtevna žival. Konji, na katere lastniki sčasoma pozabijo, pozabijo, da žival potrebuje tudi hrano, vodo, nego, čist hlev, nenazadnje tudi ljubezen lastnika in vsaj kakšno družbo. Ponavadi ti konji sčasoma postanejo breme, za lastnika niso več živo bitje, so le predmet za katerega se občasno spomnijo, da bi bilo pa le dobro, če mu dajo kaj hrane in vode. Če pa ga slučajno še spustijo na pašnik ali kakšen košček izpusta, je pa to že praznik.
O konjih in lastnikih bi lahko še in še razpravljali. So zelo dobri, dobri in lahko tudi slabi ter zelo slabi. Vseh ne moremo metati v isti koš.
Vendar danes je tu z nami Megy. Tudi ona je bila kupljena kot statusni simbol za podjetnika. Še posebej drago plačana zato, ker je bila uvožena iz tujine in ker je bilo rečeno, da je bila nekoč tekmovalna kobila. Prav gotovo pa je bila takrat v tujini kupljena izpred kakšne klavnice, kot neperspektivna kobila za tekmovanja. Ampak važno je bilo, da je podjetnik zanjo odštel kar lepo vsoto denarcev, jo pripeljal, jo pripustil, nekajkrat prišel pogledat, dvakrat, trikrat zajahat, potem pa je pozabil nanjo, na žrebe in na plačilo oskrbe. In sta stala tam, čakala, da bo prišel in jima plačal vsaj hrano. Ko je končno spoznal, da ga ta statusni simbol pa le preveč stane in da je tako že popolnoma bankrotiral in nima več denarja zase, kaj šele za dva konja, se je odločil, da nam ju preda.
Megy je odličen primerek, kako je in kaj se zgodi, če je živo bitje statusni simbol. Bolje bi bilo, da si je za ugled v družbi in za poglede lepih deklet nabavil motor ali avto, vsake toliko iz njega obrisal prah in se popeljal naokoli, kot pa, da si je nabavil bitje z dušo in srcem, ki je vsak dan čakalo na svojega lastnika, na tisto osnovno oskrbo, za katero ni imel niti časa niti denarja.
Foto: Nastja Pungračič

Megi1

28.4.2016

Pravijo, da so deževne kapljice solze tistih, ki nas gledajo z neba.
Koliko solz v tem trenutku teče po licih ljudi, koliko živali v tem trenutku joče, tega si niti predstavljati ne da. A, če bi te solze lahko ujeli v dežne kapljice, potem bi svet verjetno zajel vesoljni potop.
Solze so tisti del živega bitja, ki lahko izražajo čustva sreče, ljubezni, lahko pa tudi žalosti in trpljenja. A solz sreče je veliko premalo, da bi zakrile solze žalosti in trpljenja. Čeprav ljudje zmotno mislijo, da živali nimajo čustev in da jih ne znajo izražati, je resnica povsem drugačna. Tudi živali čutijo in tudi one jočejo. Jočejo ob bolečini, od strahu, jočejo tudi od veselja. Tisti, ki se z živalmi družimo vsakodnevno, ki jim znamo prisluhniti, jih opazovati, se povezati z njimi in čutiti vsa njihova čustva, smo doživeli tudi takšne trenutke.
Spomnim se, kako je jokala Megy, ko so ji vzeli žrebička in ga prestavili na drug konec hleva. Bila je čudovita mama in čeprav bi lahko še ostal z njo, kar bi bilo tudi prav, so ju vseeno ločili. Nista se videla, sta se pa vonjala in slišala. Njuni klici so dolgo odmevali po hlevu in njuno rezgetanje je paralo srce. Ščasoma se je umirilo, vendar pa je obema ostala skrita rana hrepenenja. Megy še posebej, saj je zelo čustvena kobila, ki se izredno naveže na prijatelje, še toliko bolj na svojega žrebička, svojega otroka.
To je bil njen zadnji žrebiček. Nikoli več ne bo postala mama. Zanjo je to sicer čudovit dogodek, vendar pa je tudi ne želimo več izpostavljati stresu ob ločitvi.
Megy je izredno srčna kobila, ki ji življenje ni prizanašalo. Tudi po smrti svojega konjskega prijatelja, je dolgo žalovala, ga zaman klicala ter iskala. Zelo težko si je opomogla in spet zaživela. Danes je srečna tu, kjer je. Zaradi poškodbe zadnje noge je kobilica s posebnimi potrebami.
Megy vas morda spominja na vas, na vaše življenje. Postanite njen boter, njen posvojitelj na daljavo, veliko lepih trenutkov lahko preživite skuapj z njo v RC Petra.
Na sliki Megy s svojim pokojnim prijateljem za katerim je zelo dolgo žalovalaMegi in Cveto

Dora – kobilica tedna 18.4.-25.4.2016

19.4.2016

Kobilica tega tedna je Dora. Ta teden vas bomo večkrat opozorili nanjo. Vsake toliko bomo napisali kakšno razmišljanje o njej in naših življenjih. Mogoče potem ne bo več tako pozabljena in mogoče bo končno dobila celo kakšnega botra ali botrico.
Ni več mlada in ne poskočna, ima zoprno srbečo poletno alergijo, zaradi katere, če ne pazimo, s čohanjem izgubi grivo na vratu in repu. Šepa na prednjo nogo in na svojem križu ima že veliko čez dvajset let. Ljudje, obiskovalci, ki prihajajo, jo ponavadi spregledajo, saj je samo tista majhna ostarela, krumpasta haflingerka. Tudi otrokom ni zanimiva, ker ni nekaj posebnega. Nima kakšne dodatne pike ali črte, nima nobene pretresljive posebnosti. Ampak to je samo zunanjost.
Njena duša in njeno srce sta nekaj posebnega. Hlepi in hrepeni po ljubezni, po človeškem dotiku, po človeku, ki bi si vzel trenutek, čas samo zanjo, ji šepetal in jo božal. Po človeku, ki bi z njo šel na sprehod in se posvetil samo njej.
Tri leta je že pri nas, pa kljub temu doslej ni našla še nobenega botra, nobene duše, ki bi jo pogledal,se zazrl v njene oči in se potopil v njihovo milino. Še vedno išče nekoga, ki bi jo vsaj nekajkrat tedensko prišel pocrkljat in ji povedat, da jo ima rad. S svojim glasnim hrzanjem nam govori, da je tu, da potrebuje ljubezen in toplino, mehko in nežno dlan, pa je vedno prezrta.
Ko tako gledam ljudi, ki prihajajo in si ogledujejo konje, nehote pomislim, kakšna bo njihova, kakšna bo moja starost? Bomo tudi mi hrepeneli po dotiku, po ljubezni, po topli besedi, pa bomo tudi mi prezrti? Je starost nekakšen tabu, ki se ga bojimo ali se samo bojimo, da bomo tudi mi nekoč stari in osamljeni?

tn4  poogodba o posvojitvi na daljavo DZK

 

20.4.2016

Posvojiti nekoga na daljavo, mu postati boter, podpornik, mecen, je dejanje ljubezni do nekoga, ki ga dejansko niti ne poznaš osebno, pa se vendar odločiš, da mu boš pomagal, da bo njegovo življenje bolj prijetno, bolj znosno, da bo njegova starost bolj svetla in prijazna. Biti boter nekomu je bila nekoč velika čast. Danes se temu ponavadi izogibamo, saj so pričakovanja ljudi,dandanes že otrok, velika in ponavadi, preden se odločimo za botrstvo, dobro premislimo, kaj bo to potegnilo za sabo in koliko je potrebno imeti pod palcem, da bo volk sit in koza cela.
Postati boter mučenemu, zlorabljenemu in trpinčenemu konju je nekaj posebnega. Žival, sama kot taka, nima posebnih pričakovanj, pravzaprav se tega niti ne zaveda. Vendar pa, ravno zaradi ljudi, ki so se odločili postati botri, imajo te živali možnost boljšega življenje v društvu.
Postati boter ni težko. Izbereš si žival po svoji izbiri, sam določiš višino mesečnega botrstva in izpolniš pogodbo o posvojitvi na daljavo, ki jo pošlješ preko maila info@dzk.si. Najnižji znesek botrstva je 10 evrov, vsaka žival pa lahko ima več botrov. Več o tem na http://dzk.si/pomoc/posvojitev-konja-na-daljavo/ .
Dora nima še nobenega botra, čeprav je pri nas že tri leta. Ji bo v tem tednu, ko je kobilica tedna, uspelo najti kakšnega, ki bo s svojim mesečnim prispevkom pomagal, da ji bomo lahko kupili zdravila za njeno poletno alergijo in ji olajšali starostne težave?

Foto: Nastja Pungracic

971050_542429292480591_1802619124_n

21. 4. 2016

Ko žival preživi svojega lastnika, gospodarja, ki ga je bila navajena in s katerim je preživela vrsto let, s katerim sta skupaj preživela ogromno trenutkov, ur, je zanjo to velik stres. Če ostala družina skrbi in poskrbi zanjo, se ta stres nekoliko omili, saj še vedno živi v istem okolju. Vendar pa temu ni vedno tako. In starejša kot je žival, težja je selitev v novo okolje, med nove ljudi, med nove konjske prijatelje. Prav tako kot človek, ki potrebuje čas, da se privadi na novo okolje, je zelo pomemben tudi čas prilagodtitve pri konju. Nekateri, predvsem mladi konji, se hitro navadijo, medtem, ko starejši kot je konj, težja je prilagoditev in včasih traja tudi več mesecev, da vzpostavi pristni stik z novo družino in si med njimi izbere svojo sorodno dušo.
Tudi Dora je preživela svojega lastnika, po njegovi smrti tudi odhod nove lastnice na delo v tujino. Imela je srečo, da zadnji lastnici ni bilo vseeno, kje in kako bo pristala, želela je, da je zanjo poskrbljeno in da bo lahko v miru uživala svojo starost. Dora je ena tistih kobilic, ki potrebuje veliko časa in pozornosti, da se prilagodi novemu okolju, družini. Ni nezaupljiva, vendar pa postane otožna in žalostna, še sploh, če se ji ne posvetimo dovolj. Ja, tudi starostne težave jo tarejo, zato je ne želimo več prestavljati. Zato ji tudi ne iščemo novega doma. Tu, kjer je, je srečna. Ima svoj krog konjskih prijateljev, ima nas, ki nas pozna in mi njo. Z veseljem pa spoznava nove ljudi, uživa, ko jo negujejo in gredo z njo na sprehod. Vseeno pa je zvečer najbolj srečna, ko, kljub šepanju, sama odgalopira v svoj boks, v svoj dom.
Ja, to je Dora, kobilica tega tedna, za katero še vedno iščemo botre, da bomo zanjo lahko nabavljali potrebna zdravila in kreme ter ji tako z vašo pomočjo lajšali starostne tegobe.
Poglejte jo v njene nežne oči, morebiti pa je le ona tista, ki bi ji želeli postati boter.
11071609_751272704970254_1546296878884198723_n

22.4.2016

Prijateljstvo živali je tako iskreno, čisto in neizmerno vdano. Ne delajo razlik med vrstami, barvami, temperamentom. Čisto vseeno jim je, kdo je njihov prijatelj, zaupnik ali zaščitnik. Več časa, kot jim podarimo, bolj nam znajo vračati podeseterjeno. So tihi terapevti, ki nam brez besed znajo pomagati v najtežjih trenutkih bolečine in trpljenja. So zaupniki, ki ne bodo nikoli nikomur izdali naših skrivnosti, občutij in tistih najbolj skritih, globokih misli. Pripravljeni so nas ure in ure poslušati, prenašati naš jok, smeh, žalost, kletvice in jezo.
Starejši konji, kot je Dora, konji, ki niso več primerni za jahanje, imajo neverjetne terapevtske sposobnosti. Ko enkrat spoznaš užitke sprehajanja s konjem, igro in delo na tleh, potem veš, da za popoln užitek ni potrebno le sedeti na konjevem hrbtu.
Takšna je tudi Dora. Vsako toplo besedo, vsako nežno dlan, vsak dotik bo znala vrniti obilno. Prav zato si želimo, da jo obiščete in spoznate, da sami občutite njeno toplino, pa kljub starosti tudi tisto čudovito energijo, ki jo zna tako radodarno podeliti med ljudi.

Foto: Maja Lesar

1656264_539414066156120_1163691482_n

23.4.2016

Prijateljstvo je ena taka topla beseda. S sabo prinaša toplino, ljubezen, odpuščanje, potrpljenje, toleranco in še marsikaj. Ne pozna prepirov, zahrbtnosti, ogovarjanj. Le malo ljudi še danes pozna besedo prijatelj v pravem pomenu. V vsej brzini življenja si mislimo, da nam je prijatelj vsak, ki prikoraka mimo, se ustavi za trenutek in izreče kakšno lepo besedo, podari kisel nasmešek ali nas povabi na kavico..
Ko opazujem živali vidim, kako one med sabo spletajo prijateljstva. S čisto dušo in čistimi mislimi, brez pogojev in zahtev, tako čisto preprosto, ker so si pač všeč, ker se imajo rade, ker jim je dan zaradi tega lepši, bolj zanimiv, prisrčen in ljubeč. Gledam, kako komunicirajo med sabo brez besed, samo preprosto odkorakajo do prijatelja, se stisnejo k njemu ali nanj naslonijo svojo glavo. Kar tako, brez besed si povedo, da se imajo radi in da je zato življenje lepše. Koliko lepše bi lahko bilo življenje vseh nas, če bi tudi mi znali podariti del sebe brez zadržkov in brez pričakovanja, da bomo za prijateljstvo dobili nekaj v zameno.
Tudi Dora ima svoje prijatelje. Tu je Valdek, je Ludvig, pa Samo in še kdo. Včasih ji zavidam, ko jo gledam, kako se sprehodi med njimi, enemu ukrade travno bilko, drugega povoha ali pa jim samo ponudi svoje srce, da kdo od njih začuti njeno pristno ljubezen in prijateljstvo.
Imejte se radi in najdite pravega prijatelja. Naj vam bo Dora, kobilica tega tedna, za vzor.

13015540_924071507690372_429662047833880440_n 13015606_924071501023706_3232671886947503719_n

24.4.2016

V času, ki ga živimo, veliko prehitro in nekako brezdušno, napeto in depresivno, topogledno, agresivno, izkoriščano, obupano in še bi lahko naštevali, se ljudje vse premalo zavedajo, kako pomembne so za naše počutje živali in rastline. Oboje imajo moč pomirjanja, prinašanja veselja v nas in s tem posredno tudi v družino, v kateri živimo. Veliko prevečkrat pa se zgodi, da živali postanejo objekt našega razpoloženja, jeze, besa, srda, izživljanja. Takrat ta nedolžna bitja občutijo neizmerno bolečino, ne samo fizično, ampak tudi duševno, psihično. Stresti jezo nad nekom nedolžnim, ki niti ne ve, kaj je storil narobe, da je bil kruto kaznovan, je najnižja stopnja človeka. Ta se čedalje večkrat začne z mučenjem, trpinčenjem in izživljanjem nad živaljo in kmalu preraste v nasilje nad človekom, partnerjem, družino, celo nad nepoznanimi ljudmi.
Naše usode so takšne ali drugačne. Nikoli se ne bi smelo zgoditi, da so za našo slabo voljo in razpoloženje, za našo slabo plačo, revščino, obup kriva nedolžna bitja, ki so nam bila dana zato, da nam življenje polepšajo, ga naredijo znosnejšega in bolj prijaznega. Ta bitja so tu zato, da jih imamo radi, da nam dajejo moč in energijo, da so naši dnevi lepši in prijaznejši.
Kobilica tega tedna, Dora, se poslavlja. V preteklem tednu vam je vsak dan natrosila kakšno razmišljanje. Jutri jo bo zamenjal drug konjiček tedna, ki vam bo prav tako kot ona, vsak dan povedal kakšno svoje razmišljanje. Če je res, potem si je Dora ta teden “prislužila” nekaj posvojitev na daljavo. Ni veliko, ampak za začetek je. Naj vam njena razmišljanja preteklega tedna ostanejo v lepem spominu, mi pa bomo zelo veseli, če jo boste kdaj obiskali in ji ponudili objem, krtačenje, sprehod.
Hvala vam, ker ste spremljali njen teden in vabimo vas, da tudi naslednji teden spremljate novega konjička tedna.
Lep delovni teden vam želimo in naj vas njena pozitivna energija spremlja na vaši poti.

13094228_924608360970020_7828227787009429761_n 13076640_924608347636688_9056834726504456369_n 13012643_924608290970027_2697018446425011450_n

 

 

Dora

Čeprav si včasih mislimo, da smo o neki rešeni živali povedali vse in da o njej ni več kaj povedati, ugotovimo, da nas ta žival vsak dan preseneti s čim novim, nas nauči nekaj čisto posebnega, drugačnega. Tako sem mislila tudi o naši haflingerki Dori. Njeno življensko zgodbo smo poznali, prepričani smo bili, da o njej ni več kaj povedati. Pa vendar ….2013-03-03 16.41.21

 

Malo prej sem gledala njeno kronologijo pri nas. Poznamo letnico njenega rojstva ne poznamo pa datuma, zato smo ji za rojstni dan določili tretji marec, ker se je takrat, davnega leta 2013, pripeljala k nam. Spomnim se, da je tako veselo odkorakala v prikolico, kot da bi vedela, da odhaja nekam, kjer bo zanjo dobro poskrbljeno in kjer bo lahko v miru uživala svojo starost.

1656264_539414066156120_1163691482_n

V vseh letih, odkar je pri nas, smo se od nje naučili ogromno. Njena vrlina in posebnost je potrpežljivost. Še sploh z otroci, posebej tistimi, ki se s konji srečajo prvikrat. Tako neumorno zna stati in potrpeti, ko se na njej učijo prve nege, krtačenja, česanja, čiščenja kopit. Potrpežljivo čaka, ko se k njej nemo stiskajo  s svojimi ranjenimi pubertetniškimi dušami, svojimi bolečinami v srcih in jim daje svojo moč, svojo energijo. Vdano čaka, da ji izlijejo svoje težave in le v njenih očeh se vidi, da jim želi dati tolažbo in svojo toplino.

11071609_751272704970254_1546296878884198723_n

Dora je res nekaj čisto posebnega. Stara in šepajoča, vendar še vedno poskočna in neukrotljiva, kadar se ji to zahoče. Dolgo je bil njen prijatelj in njena ljubezen lipicanec Valdek. Potem pa se je nenadoma odločila, da je dovolj tega partnerstva in se začela družiti tudi z ostalimi. Konji jo sprejemajo kot nekaj samoumevnega, kar mora biti med njimi, saj jim daje umirjenost, pa vseeno veselo poskočnost. Pravimo ji “naša babica”. Prva je, ki pozdravi, ki vedno rezgeta, ko kdo od konjskih prijateljev odkoraka na privez, na pašnik, v manežo.

11160593_759595387471319_8974822242359146243_n

Dnevi z njo so nekaj posebnega. Za nas, ki smo z njo že tri leta, za obiskovalce, ki se odločijo, da se bodo družili z njo, jo peljali na sprehod, se igrali z njo  ali se samo stiskali k njej. Njena duša je tako čista kot biser in vdana ljudem do brezmejnosti.

V teh treh letih pri nas je slišala mnogo človeških zgodb o ljubeznih, o težavah, tragedijah. Gledala je veliko solz, ki so polzele po licih. Dala je tolažbo in uteho, upanje in zaupanje. Pa vendar…

971050_542429292480591_1802619124_n

Ljudje so jo kljub vsemu ožigosali kot staro, šepavo kljuse. Nikoli je nihče ni posvojil na daljavo, nima niti niti enega botra, ki bi zanjo pokrival vsaj del stroškov oskrbe. O kakšni pravi posvojitvi zanjo, niti ne sanjamo več. Čeprav daje ogromno, je za ljudi samo žival, ki ni več uporabna za jahanje ali vprego. Da je lahko  sprehod ali igranje z njo, nekaj izredno lepega, nihče niti ne pomisli.

Dora ne odhaja nikamor več. Ostaja pri nas, z botrom ali brez njega. Zaslužila si je, da je tudi ona  spoštovana, da tudi ona lahko kdaj nasloni svojo utrujeno glavo na naše rame in tiho izjoče svojo bolečino.

Dora ne boj se. Naša babica si in tu boš v miru uživala svojo leta pokoja.

Na fotografijah skupaj s pevko Alyo

tn4 tn5

 

 

 

 

Občni zbor društva

Vabimo vas na občni zbor društva, ki bo letos v soboto 30. aprila 2016 ob 10:00 uri v RC Petra, Orova vas 4, na Polzeli.
Dnevni red:
1. Pozdrav predsednice društva
2. Izvolitev delovnega predsedstva
3. Finančno poročilo za leto 2015
4. Delovno poročilo za leto 2015
5. Plan dela za leto 2016
5. Razno
Prilagam tudi link do Statuta društva, za vse, ki bi si ga želeli prebrati
http://dzk.si/2012/02/27/statut-drustva/

Po koncu občnega zbora bo vodeni ogled RC Petra za vse, ki si bodo to želeli