Alisa

Ko je Maja prvič obiskala enega od zbirnih centrov, ji je v oči padla zanemarjena haflingerka, ki je boječe skrivala svoj pogled, kot bi se sramovala ran, ki ji jih je prizadejal človek. Pod očmi, koder so ji tekle solze, so zevale razžrte rane, saj so ji vnetje oči zdravili kar po domače in ji vanje nasuli pecilnega praška. Ta ji oči ni pozdravil, ji je pa povzročil neznosne bolečine in rane. Maja je bila odločena, da se jo reši.

Izbrala ji je tudi ime in ker v prehodnih boksih ni bilo dovolj prostora, je zanjo našla boks v hlevu, kjer ima nastanjene še štiri svoje islandce. Rane pod očmi so bile deležne posebne nege in oskrbe. Alisa ima kronični laminitis, rotacijo prednjih kopitnih kosti in demineralizacijo kopitnih kosti za dobro tretjino. Vse svoje življenje bo konj s posebnimi potrebami, ne bo smela na pašo in nikoli ne bo primerna za jahanje.  Po nekaj mesecih smo ugotovili, da je tudi breja in nas je osrečila z žrebičkom, ki mu je ime Joy of Life.

Njena osnovna oskrba je draga, z vašo pomočjo pa ji lahko pomagamo izboljšati življenje, saj potrebuje redno veterinarsko oskrbo, oskrbo kopit in seveda dobro hrano. Sedaj ta prekrasna punca prvič v življenju okuša tisto pravo konjsko življenje, polno ljubezni in skrbi zanjo. Hvala vam, njeni posvojitelji!

Drugače pa zanjo skrbi ga. Maja. Žal Alisa ne more v redno posvojitev,  ker je konj s posebnimi potrebami. Vsekakor bo do svojega naravnega konca ostala v društvu, pri ljudeh, ki zanjo skrbijo že sedaj, ki se jih je navadila in vzljubila, ki jim zaupa in jih ima rada.

Alisa je preživela kalvarijo svojega življenja. Nad njim ni obupala, borila se je za svoj prostor pod soncem.

Podatki:

  • pasma: haflinger
  • spol: kobila
  • Status: ni na voljo za posvojitev (konj s posebnimi potrebami)

ALISA PRIPOVEDUJE:

Bila sem rešena izpred praga smrti, iz konjskega odpada. Čakala sem, kdaj bom na vrsti, da me naložijo na tisti smrdljivi tovornjak, ki pelje tja, od koder ni več vrnitve. Dan za dnem sem trepetala, kdaj bo prišel moj čas, da zapustim ta svet in s sklonjeno glavo odidem. Imela sem srečo…

Imela sem srečo, da sem bila izbrana, da mi je bila dana možnost novega rojstva, novega življenja. Ko sem stala tam, med skoraj stotimi konji in čakala na svojo usodo, je name posijal žarek upanja. Bila je to nežna ženska, ki svojega pogleda ni mogla odvrniti od mene. Ko je izbirala, se je neštetokrat obrnila k meni, se vračala in me božala s svojo nežno roko. Takega dotika nisem čutila nikoli v življenju. Bil je tople, nežen, pol ljubezni. Do tedaj sem na sebi čutila samo udarce, v nosnicah ugašanje cigarete, v očeh pecilni prašek. S poškodovanimi kopiti in napol polomljenimi nogami, so me vpregali in jahali, preganjali čez vse mogoče ovire in prepreke. Končno nisem zmogla več. Trpela sem udarce, pikanje z vilami, brcanje, pljuvanje, rohnenje. Ko so se mi vnele oči, niso poklicali veterinarja, vanje so mi vsuli pecilni prašek. Grozno je bolelo in peklo, solze so mi zalivale oči. Globoke in žive brazgotine so mi razjedale kožo in meso pod njimi, odprle so se mi žive rane. Ob huronskem smehu so v mojih nosnicah in na gobčku ugašali cigaretne čike. Bolelo je in resnično sem si želela, da bi lahko umrla, da bi bilo enkrat za vselej vsega konec, da mi ne bi bilo treba več trpeti. Ko so se naveličali svojih surovih in sadističnih izživljanj, so me brejo odpeljali v zbirni center k mesarju. Vonj po krvi se mi je vsak dan zažiral v nosnice, dnevno sem se poslavljala od novih prijateljev. Poslušala sem zadnje rezgetanje malih žrebičkov, ki so prosili milosti, gledala kako so moje prijateljice odhala s sklonjeno glavo. Včasih sem bila priča odhodu žrebcev. Po njih so leteli udarci s koli, vilami, lopatami. Četudi so se upirali, so na koncu popustili. Odhajali so ponosni, vedoč da odhajajo na svojo zadnjo pot brez vrnitve.

Preživela sem. Danes domujem v društvenem centru za konje s posebnimi potrebami. Končno sem prvič v življenju srečna. Imam topel dom, okoli sebe prijazne, skrbne in ljubeče ljudi. Po vsem prestanem, si fizično, ne bom nikoli več popolnoma opomogla.

Moja oskrba je draga in društvo jo le s težavo zmore pokriti. Redno potrebujem veterinarsko pomoč, posebno hrano in dodatke, ki mi ublažijo bolečine. Potrebujem ljudi, ki mi bodo pomagali. Potrebujem vašo pomoč, potrebujem posvojitelja na daljavo, donatorja, sponzorja. Potrebujem vas! Prosim, pomagajte mi !

 

Vaša Alisa

 

aliska

IMG_4568

IMG_4573

IMG_4577

 

Alisa je prekrasna kobila, ki se ji na zunaj ne vidi, da je konj s posebnimi potrebami.

Alisa med uživanjem

alisa po skoraj dveh letih

 

Konji-2

Konji-4

Konji-5

 

Konji-8

18 komentarjev

  1. Mene pa zanima če pri konjih nastanjenih na ranču Weter potrebujete kakšno pomoč? Rada bi pomagala, pa je Velenje predaleč… :)

  2. o bogica, ker jaham na ranču weter in jo vsakič vidim lahko rečem da si je res opomogla. glede na to kar je pretrpela med vedno znova in znova preseneča da ljudem sploh še zaupa-BRAVO!!!!!! Zelo je prijazna do mene (in tudi do drugih)
    zato jo imam poleg Glannija na ranču weter najraje <3!!!!

  3. Ali je joy of life zdrav in je ujahan Ali se bo?? Ali je tudi on haflinher in koliko je star??? Aliso bi pa kar domov uzela tako je lepa.

  4. JOY oF LIFE Ali je on tudi haflinger ??? Ali bo za posvojitev??? Ali je ze ujahan?? Se opravicujem ampak mi to niste odgovorili
    Joy of life je pa prekrasen::)))

  5. On je mešanček med haflingerjem in norikom ali posavcem. Je že zdavnaj posvojen, drugače pa se za informacije o njemu obračaš na Društvo za pomoč konjem Moravče.

Napišite komentar

Vaša elektronska pošta ne bo objavljena. Obvezna polja so označena z zvezdico *.