Zgodba neke osličke

So dnevi, ko bi se najraje razjokal. So dnevi, ko slišiš življenske zgodbe živali in obnemiš. Se vprašaš, če je to res, je to sploh mogoče?

Včeraj jo je inšpekcija pripeljala k nam. Nič nismo vedeli o njej, niti koliko je stara, kako ji je ime, kdo je lastnik, kakšno je bilo njeno življenje. Danes smo prejeli telefonski klic, moški glas nam je začel pripovedovati njeno zgodbo.

Kje je bila prej se ne ve, ampak kasneje jo je dobil nek gospod, ki je zanjo skrbel. Možakar je kasneje postal invalid in želel je poskrbeti zanjo, zato je prosil prijatelja za pomoč. Ta mu je to obljubil, saj je živel na kmetiji, kjer so redili ovce. Nekaj časa je živela med njimi, nato se je zgodilo, da je kmetijo podedoval brat ter njega in osličko spodil. Možakar še sam ni imel kam, kam z osličko, se mu niti sanjalo ni. Pa jo je pustil tam, na pašniku med ovcami, ki jih je poznala. Toda novemu gospodarju kmetije je bila hudo odveč, na vsak način se jo je hotel znebiti, zato jo je zbadal z elektrošokerjem tako dolgo, da se je odselila stran od črede, v gozd. Tu se je preživljala sama, od tega kar je pač našla. Menda zadnjih 15 let. Skoraj polovico svojega, več kot tridesetletnega življenja. Tu so jo tudi našli in pripeljali k nam. Je hud laminitik s hudo odebeljenimi sklepi, povešeno hrbtenico, vratom, napihnjenim trebuhom… Čeprav jo je človek tako hudo odgnal od sebe in jo prepustil samo njeni usodi, je nekako preživela. Božanje ji ni všeč, še sploh ne po telesu. Tam so verjetno ostali spomini na elektrošoker. Vseeno pa pride, da jo pobožaš po glavi in jo pocrkljaš. Njene oči govorijo o njeni izmučenosti, trpljenju, obupu, vdanosti v usodo. Sena se je komaj pritaknila, vode še ne. V hlevček še ni vstopila, da bi lahko legla na mehko nastlano žagovino. V tem trenutku ji ni popolnoma jasno, kaj se dogaja okoli nje. Kar nekaj časa bo še potrebovala, da bo spoznala, da ji nihče noče nič hudega, da lahko mirno in brez strahu pride do človeka in nasloni svojo veliko utrujeno glavo v naročje ter uživa v božanju. Čas celi rane. Upam, da bo zacelil tudi njene. Da bo nekoč spoznala, da je življenje lahko tudi lepo in da na svetu ne živi samo človek zver.

Trenutno ji veterinarske in kovaške oskrbe še ne smemo nuditi do pravnomočnosti odločbe. Sem pa prepričana, da bo ostala pri nas in da bo potrebovala kar nekaj pomoči. Pomagate ji lahko tako, da za njeno veterinarsko in kovaško oskrbo nakažete sredstva na TRR društva SI56 1010 0005 0589 375 s pripisom “za osličko Silvano”

 

15135807_1344535505566370_1448621069267837431_n 15202768_1344535495566371_1326544962131301039_n 15326538_1344535468899707_7141882133952219179_n 15230651_1344535458899708_5599267120844374364_n 15349739_1344535428899711_5983453822605772854_n 15319148_1344535392233048_2690271885683747019_n 15337532_1344535335566387_711385795524395042_n 15253411_1344535318899722_4513849735265842419_n 15284807_1344535278899726_3384952815571282847_n

Vsak ima za sabo svojo pot

Vsak konj, na spodnjih fotografijah, je prehodil neko pot v življenju. Nekatere še zdaleč niso bile lahke, imeli pa so to srečo, da so našli pot do nas in nekateri tudi nove domove.  Naredili smo nekaj njihovih primerjav ob prihodu in po okrevanju ter rehabilitaciji v društvu.

Alisa

Alisa primerjava

Nuška

Ponica Nuška primerjava

Brena

Brena primerjava

Herman

Hermanova primerjava november 2015

Brina

Brina primerjava

Bink

Bink primerjava nazaj

Cvetka

Cvetka primerjava

Megy

Megi primerjava

Perla

Perla primerjava

Polux

Polux primerjava

Mrhica

Ponica Mrha primerjava

 

Maestoso Monteaura XIX

Primerjava Mestoso

Dolarprimerjava Dolar

Casper

Primerjava Casper

Cosmic Power

Primerjava Cosmic Power

Stella Bella

Primerjava Stella

Zeus

Primerjava Zeus

Saška

Saška primerjava

Trina

Trina primerjava

Zala

zala primerjava

Dora

Primerjava Dora

 

Dora – kobilica tedna 18.4.-25.4.2016

19.4.2016

Kobilica tega tedna je Dora. Ta teden vas bomo večkrat opozorili nanjo. Vsake toliko bomo napisali kakšno razmišljanje o njej in naših življenjih. Mogoče potem ne bo več tako pozabljena in mogoče bo končno dobila celo kakšnega botra ali botrico.
Ni več mlada in ne poskočna, ima zoprno srbečo poletno alergijo, zaradi katere, če ne pazimo, s čohanjem izgubi grivo na vratu in repu. Šepa na prednjo nogo in na svojem križu ima že veliko čez dvajset let. Ljudje, obiskovalci, ki prihajajo, jo ponavadi spregledajo, saj je samo tista majhna ostarela, krumpasta haflingerka. Tudi otrokom ni zanimiva, ker ni nekaj posebnega. Nima kakšne dodatne pike ali črte, nima nobene pretresljive posebnosti. Ampak to je samo zunanjost.
Njena duša in njeno srce sta nekaj posebnega. Hlepi in hrepeni po ljubezni, po človeškem dotiku, po človeku, ki bi si vzel trenutek, čas samo zanjo, ji šepetal in jo božal. Po človeku, ki bi z njo šel na sprehod in se posvetil samo njej.
Tri leta je že pri nas, pa kljub temu doslej ni našla še nobenega botra, nobene duše, ki bi jo pogledal,se zazrl v njene oči in se potopil v njihovo milino. Še vedno išče nekoga, ki bi jo vsaj nekajkrat tedensko prišel pocrkljat in ji povedat, da jo ima rad. S svojim glasnim hrzanjem nam govori, da je tu, da potrebuje ljubezen in toplino, mehko in nežno dlan, pa je vedno prezrta.
Ko tako gledam ljudi, ki prihajajo in si ogledujejo konje, nehote pomislim, kakšna bo njihova, kakšna bo moja starost? Bomo tudi mi hrepeneli po dotiku, po ljubezni, po topli besedi, pa bomo tudi mi prezrti? Je starost nekakšen tabu, ki se ga bojimo ali se samo bojimo, da bomo tudi mi nekoč stari in osamljeni?

tn4  poogodba o posvojitvi na daljavo DZK

 

20.4.2016

Posvojiti nekoga na daljavo, mu postati boter, podpornik, mecen, je dejanje ljubezni do nekoga, ki ga dejansko niti ne poznaš osebno, pa se vendar odločiš, da mu boš pomagal, da bo njegovo življenje bolj prijetno, bolj znosno, da bo njegova starost bolj svetla in prijazna. Biti boter nekomu je bila nekoč velika čast. Danes se temu ponavadi izogibamo, saj so pričakovanja ljudi,dandanes že otrok, velika in ponavadi, preden se odločimo za botrstvo, dobro premislimo, kaj bo to potegnilo za sabo in koliko je potrebno imeti pod palcem, da bo volk sit in koza cela.
Postati boter mučenemu, zlorabljenemu in trpinčenemu konju je nekaj posebnega. Žival, sama kot taka, nima posebnih pričakovanj, pravzaprav se tega niti ne zaveda. Vendar pa, ravno zaradi ljudi, ki so se odločili postati botri, imajo te živali možnost boljšega življenje v društvu.
Postati boter ni težko. Izbereš si žival po svoji izbiri, sam določiš višino mesečnega botrstva in izpolniš pogodbo o posvojitvi na daljavo, ki jo pošlješ preko maila info@dzk.si. Najnižji znesek botrstva je 10 evrov, vsaka žival pa lahko ima več botrov. Več o tem na http://dzk.si/pomoc/posvojitev-konja-na-daljavo/ .
Dora nima še nobenega botra, čeprav je pri nas že tri leta. Ji bo v tem tednu, ko je kobilica tedna, uspelo najti kakšnega, ki bo s svojim mesečnim prispevkom pomagal, da ji bomo lahko kupili zdravila za njeno poletno alergijo in ji olajšali starostne težave?

Foto: Nastja Pungracic

971050_542429292480591_1802619124_n

21. 4. 2016

Ko žival preživi svojega lastnika, gospodarja, ki ga je bila navajena in s katerim je preživela vrsto let, s katerim sta skupaj preživela ogromno trenutkov, ur, je zanjo to velik stres. Če ostala družina skrbi in poskrbi zanjo, se ta stres nekoliko omili, saj še vedno živi v istem okolju. Vendar pa temu ni vedno tako. In starejša kot je žival, težja je selitev v novo okolje, med nove ljudi, med nove konjske prijatelje. Prav tako kot človek, ki potrebuje čas, da se privadi na novo okolje, je zelo pomemben tudi čas prilagodtitve pri konju. Nekateri, predvsem mladi konji, se hitro navadijo, medtem, ko starejši kot je konj, težja je prilagoditev in včasih traja tudi več mesecev, da vzpostavi pristni stik z novo družino in si med njimi izbere svojo sorodno dušo.
Tudi Dora je preživela svojega lastnika, po njegovi smrti tudi odhod nove lastnice na delo v tujino. Imela je srečo, da zadnji lastnici ni bilo vseeno, kje in kako bo pristala, želela je, da je zanjo poskrbljeno in da bo lahko v miru uživala svojo starost. Dora je ena tistih kobilic, ki potrebuje veliko časa in pozornosti, da se prilagodi novemu okolju, družini. Ni nezaupljiva, vendar pa postane otožna in žalostna, še sploh, če se ji ne posvetimo dovolj. Ja, tudi starostne težave jo tarejo, zato je ne želimo več prestavljati. Zato ji tudi ne iščemo novega doma. Tu, kjer je, je srečna. Ima svoj krog konjskih prijateljev, ima nas, ki nas pozna in mi njo. Z veseljem pa spoznava nove ljudi, uživa, ko jo negujejo in gredo z njo na sprehod. Vseeno pa je zvečer najbolj srečna, ko, kljub šepanju, sama odgalopira v svoj boks, v svoj dom.
Ja, to je Dora, kobilica tega tedna, za katero še vedno iščemo botre, da bomo zanjo lahko nabavljali potrebna zdravila in kreme ter ji tako z vašo pomočjo lajšali starostne tegobe.
Poglejte jo v njene nežne oči, morebiti pa je le ona tista, ki bi ji želeli postati boter.
11071609_751272704970254_1546296878884198723_n

22.4.2016

Prijateljstvo živali je tako iskreno, čisto in neizmerno vdano. Ne delajo razlik med vrstami, barvami, temperamentom. Čisto vseeno jim je, kdo je njihov prijatelj, zaupnik ali zaščitnik. Več časa, kot jim podarimo, bolj nam znajo vračati podeseterjeno. So tihi terapevti, ki nam brez besed znajo pomagati v najtežjih trenutkih bolečine in trpljenja. So zaupniki, ki ne bodo nikoli nikomur izdali naših skrivnosti, občutij in tistih najbolj skritih, globokih misli. Pripravljeni so nas ure in ure poslušati, prenašati naš jok, smeh, žalost, kletvice in jezo.
Starejši konji, kot je Dora, konji, ki niso več primerni za jahanje, imajo neverjetne terapevtske sposobnosti. Ko enkrat spoznaš užitke sprehajanja s konjem, igro in delo na tleh, potem veš, da za popoln užitek ni potrebno le sedeti na konjevem hrbtu.
Takšna je tudi Dora. Vsako toplo besedo, vsako nežno dlan, vsak dotik bo znala vrniti obilno. Prav zato si želimo, da jo obiščete in spoznate, da sami občutite njeno toplino, pa kljub starosti tudi tisto čudovito energijo, ki jo zna tako radodarno podeliti med ljudi.

Foto: Maja Lesar

1656264_539414066156120_1163691482_n

23.4.2016

Prijateljstvo je ena taka topla beseda. S sabo prinaša toplino, ljubezen, odpuščanje, potrpljenje, toleranco in še marsikaj. Ne pozna prepirov, zahrbtnosti, ogovarjanj. Le malo ljudi še danes pozna besedo prijatelj v pravem pomenu. V vsej brzini življenja si mislimo, da nam je prijatelj vsak, ki prikoraka mimo, se ustavi za trenutek in izreče kakšno lepo besedo, podari kisel nasmešek ali nas povabi na kavico..
Ko opazujem živali vidim, kako one med sabo spletajo prijateljstva. S čisto dušo in čistimi mislimi, brez pogojev in zahtev, tako čisto preprosto, ker so si pač všeč, ker se imajo rade, ker jim je dan zaradi tega lepši, bolj zanimiv, prisrčen in ljubeč. Gledam, kako komunicirajo med sabo brez besed, samo preprosto odkorakajo do prijatelja, se stisnejo k njemu ali nanj naslonijo svojo glavo. Kar tako, brez besed si povedo, da se imajo radi in da je zato življenje lepše. Koliko lepše bi lahko bilo življenje vseh nas, če bi tudi mi znali podariti del sebe brez zadržkov in brez pričakovanja, da bomo za prijateljstvo dobili nekaj v zameno.
Tudi Dora ima svoje prijatelje. Tu je Valdek, je Ludvig, pa Samo in še kdo. Včasih ji zavidam, ko jo gledam, kako se sprehodi med njimi, enemu ukrade travno bilko, drugega povoha ali pa jim samo ponudi svoje srce, da kdo od njih začuti njeno pristno ljubezen in prijateljstvo.
Imejte se radi in najdite pravega prijatelja. Naj vam bo Dora, kobilica tega tedna, za vzor.

13015540_924071507690372_429662047833880440_n 13015606_924071501023706_3232671886947503719_n

24.4.2016

V času, ki ga živimo, veliko prehitro in nekako brezdušno, napeto in depresivno, topogledno, agresivno, izkoriščano, obupano in še bi lahko naštevali, se ljudje vse premalo zavedajo, kako pomembne so za naše počutje živali in rastline. Oboje imajo moč pomirjanja, prinašanja veselja v nas in s tem posredno tudi v družino, v kateri živimo. Veliko prevečkrat pa se zgodi, da živali postanejo objekt našega razpoloženja, jeze, besa, srda, izživljanja. Takrat ta nedolžna bitja občutijo neizmerno bolečino, ne samo fizično, ampak tudi duševno, psihično. Stresti jezo nad nekom nedolžnim, ki niti ne ve, kaj je storil narobe, da je bil kruto kaznovan, je najnižja stopnja človeka. Ta se čedalje večkrat začne z mučenjem, trpinčenjem in izživljanjem nad živaljo in kmalu preraste v nasilje nad človekom, partnerjem, družino, celo nad nepoznanimi ljudmi.
Naše usode so takšne ali drugačne. Nikoli se ne bi smelo zgoditi, da so za našo slabo voljo in razpoloženje, za našo slabo plačo, revščino, obup kriva nedolžna bitja, ki so nam bila dana zato, da nam življenje polepšajo, ga naredijo znosnejšega in bolj prijaznega. Ta bitja so tu zato, da jih imamo radi, da nam dajejo moč in energijo, da so naši dnevi lepši in prijaznejši.
Kobilica tega tedna, Dora, se poslavlja. V preteklem tednu vam je vsak dan natrosila kakšno razmišljanje. Jutri jo bo zamenjal drug konjiček tedna, ki vam bo prav tako kot ona, vsak dan povedal kakšno svoje razmišljanje. Če je res, potem si je Dora ta teden “prislužila” nekaj posvojitev na daljavo. Ni veliko, ampak za začetek je. Naj vam njena razmišljanja preteklega tedna ostanejo v lepem spominu, mi pa bomo zelo veseli, če jo boste kdaj obiskali in ji ponudili objem, krtačenje, sprehod.
Hvala vam, ker ste spremljali njen teden in vabimo vas, da tudi naslednji teden spremljate novega konjička tedna.
Lep delovni teden vam želimo in naj vas njena pozitivna energija spremlja na vaši poti.

13094228_924608360970020_7828227787009429761_n 13076640_924608347636688_9056834726504456369_n 13012643_924608290970027_2697018446425011450_n

 

 

Dora

Čeprav si včasih mislimo, da smo o neki rešeni živali povedali vse in da o njej ni več kaj povedati, ugotovimo, da nas ta žival vsak dan preseneti s čim novim, nas nauči nekaj čisto posebnega, drugačnega. Tako sem mislila tudi o naši haflingerki Dori. Njeno življensko zgodbo smo poznali, prepričani smo bili, da o njej ni več kaj povedati. Pa vendar ….2013-03-03 16.41.21

 

Malo prej sem gledala njeno kronologijo pri nas. Poznamo letnico njenega rojstva ne poznamo pa datuma, zato smo ji za rojstni dan določili tretji marec, ker se je takrat, davnega leta 2013, pripeljala k nam. Spomnim se, da je tako veselo odkorakala v prikolico, kot da bi vedela, da odhaja nekam, kjer bo zanjo dobro poskrbljeno in kjer bo lahko v miru uživala svojo starost.

1656264_539414066156120_1163691482_n

V vseh letih, odkar je pri nas, smo se od nje naučili ogromno. Njena vrlina in posebnost je potrpežljivost. Še sploh z otroci, posebej tistimi, ki se s konji srečajo prvikrat. Tako neumorno zna stati in potrpeti, ko se na njej učijo prve nege, krtačenja, česanja, čiščenja kopit. Potrpežljivo čaka, ko se k njej nemo stiskajo  s svojimi ranjenimi pubertetniškimi dušami, svojimi bolečinami v srcih in jim daje svojo moč, svojo energijo. Vdano čaka, da ji izlijejo svoje težave in le v njenih očeh se vidi, da jim želi dati tolažbo in svojo toplino.

11071609_751272704970254_1546296878884198723_n

Dora je res nekaj čisto posebnega. Stara in šepajoča, vendar še vedno poskočna in neukrotljiva, kadar se ji to zahoče. Dolgo je bil njen prijatelj in njena ljubezen lipicanec Valdek. Potem pa se je nenadoma odločila, da je dovolj tega partnerstva in se začela družiti tudi z ostalimi. Konji jo sprejemajo kot nekaj samoumevnega, kar mora biti med njimi, saj jim daje umirjenost, pa vseeno veselo poskočnost. Pravimo ji “naša babica”. Prva je, ki pozdravi, ki vedno rezgeta, ko kdo od konjskih prijateljev odkoraka na privez, na pašnik, v manežo.

11160593_759595387471319_8974822242359146243_n

Dnevi z njo so nekaj posebnega. Za nas, ki smo z njo že tri leta, za obiskovalce, ki se odločijo, da se bodo družili z njo, jo peljali na sprehod, se igrali z njo  ali se samo stiskali k njej. Njena duša je tako čista kot biser in vdana ljudem do brezmejnosti.

V teh treh letih pri nas je slišala mnogo človeških zgodb o ljubeznih, o težavah, tragedijah. Gledala je veliko solz, ki so polzele po licih. Dala je tolažbo in uteho, upanje in zaupanje. Pa vendar…

971050_542429292480591_1802619124_n

Ljudje so jo kljub vsemu ožigosali kot staro, šepavo kljuse. Nikoli je nihče ni posvojil na daljavo, nima niti niti enega botra, ki bi zanjo pokrival vsaj del stroškov oskrbe. O kakšni pravi posvojitvi zanjo, niti ne sanjamo več. Čeprav daje ogromno, je za ljudi samo žival, ki ni več uporabna za jahanje ali vprego. Da je lahko  sprehod ali igranje z njo, nekaj izredno lepega, nihče niti ne pomisli.

Dora ne odhaja nikamor več. Ostaja pri nas, z botrom ali brez njega. Zaslužila si je, da je tudi ona  spoštovana, da tudi ona lahko kdaj nasloni svojo utrujeno glavo na naše rame in tiho izjoče svojo bolečino.

Dora ne boj se. Naša babica si in tu boš v miru uživala svojo leta pokoja.

Na fotografijah skupaj s pevko Alyo

tn4 tn5

 

 

 

 

Samo malo, v razmislek, o mojem delu

Že dolgo vam nisem napisala nič novega. Nič zato, ker ste nekateri jokali, se drugi zgražali, nekateri preklinjali. Nič zato, ker vas nisem hotela razburjati in vam, kot ste sami napisali, kratiti spanec. Ampak danes je tak dan, da vam želim povedati, kakšno je moje delo, saj je marsikdo med vami prepričan, da to ni bogvekaj, spet drugi, da bi morala biti na razpolago 24 ur na dan.

Vem, da me vsi poznate, da je moja telefonska številka najbolj “vroča” v Sloveniji za vse, ki opažate mučenja, trpinčenja, zanemarjanja, pa tudi za tiste, ki potrebujete pomoč ali pa samo nekoga, da nanj stresete jezo glede mojih objav, mojega “dolgega” jezika ali pa kar tako iz čistega miru, da se ohladi vaša glava. Nekateri prosite samo za nasvet, drugi za pomoč.

10354072_10153181177963917_1135043999108944404_nŽe kar nekaj let se aktivno ukvarjam z reševanjem živali, predvsem konj, čeprav tudi ostalim živalim pomoči nikoli ne odrečem. V letih delovanja sem videla, slišala, doživela krute stvari, ki jih človek povzroča nemočnim bitjem. Marsikdo na mojem mestu bi že zdavnaj obupal. Marsikdo je, ko je samo enkrat šel z mano in videl krutosti brez meja. Ti ljudje me še zdaj občasno pokličejo in mi razlagajo, da jih še vedno preganjajo prizori, ki so jih videli in da jim je žal, da so sploh kdaj želeli in vztrajali, spoznati moje delo.   Ob meni se menjujejo sodelavci in prostovoljci, saj nihče ne more dolgo vzdržati takšnega, skoraj vsakodnevnega, pritiska. Jaz pa še vedno vztrajam. Vsakodnevni prizori mučenja in trpinčenja nedolžnih živali, krutosti, ki jih ljudje izvajajo nad njimi in se pri tem sadističnem izživljanju še smejijo, so tudi meni načeli živce in pobrali kar nekaj energije. Veliko truda sem vložila v to, da bi se stanje in pogoji za živali izboljšali, včasih dobim celo občutek, da so se, potem pa spet kar naenkrat, poči na vseh koncih. Izbruhne še huje, še bolj kruto in bolj krvavo.

Kaj je tisto, kar poganja mene?

10923385_10205560063941880_8135095497771978198_nNe mislite, da tudi jaz nisem kdaj obupala. Že kar nekajkrat se je zgodilo, da sem bila psihično tako na tleh, da sem resno razmišljala, da bi z vsem skupaj nehala, zaključila, se umirila in živela življenje kot ga živite ostali. Potem pa sem pomislila, da sem vendarle edino, kar te živali imajo, da sem njihov glas in da, če še jaz umolknem, ne bodo imele nikogar, ki bi se boril zanje in za njihovo boljše življenje.

Moj delavnik ni lahek in ne traja 8 ur. Ni časa, da bi se lahko po končanem delu na posestvu in z živalmi mirno ulegla in spočila. V nočnih urah opravljam vsa ostala pisarniška dela, pišem prošnje za donacije, pripravljam dokumente, delam obračune, pišem pogodbe, odgovarjam na maile, urejam spletne strani, pripravljam plane, nabave, vodim logistiko in še marsikaj. Kidanje konjem je zame dejansko sprostitev, vendar tudi med tem opravilom zvoni telefon, če pa slučajno pozabi, pa so moje misli vedno polne vseh ostalih skrbi. Tu so še razni intervjuji, pisanje blogov, urejanje spletnih strani in še marsikaj.  Tu so vsakodnevni boji za preživetje, boji za obstoj.

In na koncu naj zapišem še za vse tiste, ki tako radi trosijo okoli laži, da je moje delo prostovoljno, da zanj nisem plačana in da ne dobivam nikakršnih denarnih nagrad za opravljeno delo. Ne potrebujem pohval, si pa želim, da bi kdaj kdo, od vseh tistih, ki imajo toliko za povedati, prišel in se sam prepričal, koliko dela je vloženega v društvo, v reševanje živali, v njihovo rehabilitacijo. Da bi prišel in videl, koliko je neprespanih noči, ko razmišljaš, kako nabaviti seno, nastilj, kako plačati elektriko, vodo, veterinarja, kako pomagati, ko na računu dejansko ni niti centa. In ko končno zaspiš, se ti v sanjah pojavijo slike, ki ti vzamejo še tisti del tako potrebnega spanca….

Še kaj bi napisala, ampak naj bo prepuščeno vaši domišljiji. Imejte mirno noč in trden spanec.

 

Natalija Nedeljko, predsednica društva

 

Odločitev je vaša

Včasih je potrebno tako malo, da osrečiš človeka ali žival. Nekateri potrebujejo samo toplo besedo, drugi nežen dotik, tretji samo ramo, da izjočejo svoje trpljenje in bolečino, ramo, kamor lahko naslonijo svojo utrujeno glavo in se počutijo varne.

2013-09-06 16.01.45Ljudje smo čudna bitja. Smo, kot rečejo, na vrhu prehranjevalne lestvice, pravzaprav nimamo več naravnega sovražnika. Smo pa zato sovražnik ostalim živim bitjem, ki si jih podrejamo, jih mučimo, lovimo, delamo na njih poiskuse, ubijamo, pa tudi sovražnik svoji vrsti. Smo pa tudi ljudje, ki nam za ostale ljudi in živali ni vseeno, ki čutimo z njimi in jim pomagamo. Takšni ljudje smo zbrani tudi v društvu za zaščito konj in ostalih živali. Marsikaj o nas še ne veste. Ne veste , da rešujemo tudi mucke, pse, perjad, krave, pujse, ovce, koze in še kaj. V osnovi nas poznate, kot društvo, ki rešuje in pomaga zanemarjenim, trpinčenim in zlorabljenim konjem. To je sicer naša glavna naloga, a še nikoli nismo odrekli pomoči tudi drugim ljudem in živalim.

1381330_219169951594879_92150348_nŽe samo reševanje in vzdrževanje rešenih konj je velik strošek. Dodatno nas obremenijo še ostale živali, za katere skrbimo. Tako v tem trenutku skrbimo še za 20 prostoživečih muc in nekaj perjadi. Tudi zanje potrebujemo hrano, kar še dodatno obremenjuje naš večno prazen račun. Zanje nismo še nikoli doslej prosili za pomoč, vedno se je našel kateri od prostovoljcev, ki jim je pač “iz svojega” kupil hrano. Tudi kastracije in sterilizacije so šle čisto iz osebnih žepov. Tako so tudi naši žepi in denarnice večno prazne. Trenutno na kastracijo in sterilizacijo čakajo še trije mucki, žal, denarja nimamo, saj še vedno zbiramo, da bomo lahko še pred zimo pripeljali vsaj dva tovornjaka sena za konje.

1239551_657435957601889_199165819_nVaša moralna podpora je balzam za naše duše, veseli smo je, a od nje, konji in ostale živali, ne morejo živeti. Letos nam je uspelo nekaj krme že pridelati, vendar veliko premalo, da bi lahko nahranili vsa rešena lačna usta.  Zato skozi vse leto poteka akcija “Trije evri”, s katero zbiramo denar za nakup krme za konje za zimo.  Zbrali smo že za en tovornjak, ju tudi pripeljali, za najmanj dva še moramo zbrati. Trije evri so tako mali znesek, da verjamem, da ga lahko vsak pogreši. Ne more ogroziti preživetja povprečne družine, ogromno pa lahko doprinese življenju rešenih konj. Trije evri pomenijo en dan življenja konju in če toliko daruje tisoč ljudi pomeni to življenje in preživetje rešenim konjem za nekaj mesecev. Ti reveži namreč potrebujejo kvalitetno krmo in tudi večje obroke, da si lahko opomorejo po stradanju in zlorabljanju.

2013-10-30 12.48.32Vem, da naše delo opazuje ogromno ljudi. V letošnjem letu smo opravili tudi veliko vzdrževalnih del v RC Petra. Vse je bilo opravljeno izključno s prostovoljnim delom in materialnimi donacijami, saj je vsak darovan evro, vsak cent namenjen izključno in samo za rešene konje. S tem denarjem nabavljamo krmo, nastilj in pokrivamo veterinarske stroške. Kar nekaj konj je bilo rešenih iz hudo slabih razmer, potrebovali so veterinarsko pomoč. Ja, tudi veterinarji nam pomagajo, a vsega ne morejo narediti zastonj. V tem trenutku redno veterinarsko pomoč potrebuje 9 konj. Zanje bo potrebno pokriti stroške zdravljenja. Kako, danes še ne vem. Vsak dan z upanjem, da nam bo pomagal kak dobrotnik, s kakšno veliko in lepo donacijo, pogledam naš račun, pa je nekako ne dočakam. Se pa nekaj nabere tudi z majhnimi prispevki, ki jih nakažejo dobri ljudje.

Konj ne odkupujemo, vendar pa vsak dan dobivamo prošnje, s katerimi nas prosite, naj sprejmemo ali pomagamo temu ali onemu konju. Boli me, ko ali kadar ne moremo pomagati, a vsak konj, ki stopi skozi naša vrata, je nov strošek in nova obremenitev za društvo. Prave pomoči zanje pa je tako zelo, zelo malo.

0635Untitled-12.1321208951Zakaj pišem tole? Obupana sem. Bližajo se prazniki in spet bom gledala za kakšne nepotrebne stvari in neumnosti se bo zapravljalo. Vsi stokajo, kako nimajo denarja, ko pa bom pogledala tiste ogromne in prepolne vozičke nepotrebne krame in kiča, tistih brezsmiselnih daril, ihto ljudi, ki bodo grabili po polnih policah neumnosti, bom spet seštevala, koliko denarja bi lahko namenili pomoči potrebnim ljudem in živalim.  Ali kdaj pomislite, da bi namesto novih božičnih okraskov za jelko, kupili kruh lačni družini, darovali kozervo hrane lačni mački in psu ali pa ta denar namenili rešenim konjem?

56505_NpAdvHoverPreden se boste letos spet zagnali v bleščeče police nastavljenih in nepotrebnih neumnosti, se najprej vsedite. Naredite seznam, kaj sploh potrebujete in videli boste, da bo še vedno ostalo dovolj, da boste tudi nekomu drugemu polepšali  praznike. Namesto, da čas porabite v trgovinah za zapravljanje, posvetite svoj čas družini. Skupaj naredite kakšen lep okrasek, specite domače pecivo, skupaj se odločite komu bi želeli pomagati. Čeprav bo vaša denarnica po novem letu prazna, kar bi itak bila, le s to razliko, da bi zapravili za trenutne prebliske neumnosti, boste v sebi boste čutili izpolnjenje, srečo in toplino. Počutili se boste bogate v duši in srcu. Jaz tako živim že veliko let in moji prazniki so topli, domači, srečni. Naj bodo letos takšni tudi vaši.

Natalija Nedeljko, predsednica društva

************************

Našim konjem lahko pomagate z nakazilom na transakcijski račun. Vsak prispevek je dobrodošel in bo uporabljen izključno za oskrbo konj in splošno dobrobit živali.

DRUŠTVO ZA ZAŠČITO KONJ
Šercerjeva 9
3320 VELENJE

SI56 1010 0005 0589 375

Račun je odprt pri Banki Koper (BIC: BAKOSI2XXXX), koda namena CHAR

Tudi za konje v centru za konje s posebnimi potrebami smo odprli poseben račun na katerega lahko darujete zanje.

DRUŠTVO ZA ZAŠČITO KONJ
Šercerjeva 9
3320 VELENJE
 SI56 2900-0005-1231-280

RAČUN PRI UNICREDITBANKI (BIC: BACXSI22XXXX), koda namena CHAR

Donacije lahko pošljete tudi po pošti na

Društvo za zaščito konj in ostalih živali, Šercerjeva 9, 3320 Velenje

Društvo za zaščito konj, RC Petra, Orova vas 4, 3313 Polzela

ali pa prinesete osebno v RC Petra, Orova vas 4, 3313 Polzela, kjer vas bodo pozdravili tudi naši rešenčki.

Poleg finančnih donacij sprejemamo tudi staro konjsko opremo, seno, slamo, suh kruh in preostalo hrano, zdravila, sanitetni material in podobne materialne dobrine, s katerimi lahko na kakršen koli način pomagamo rešenim konjem.

 

Konjiček meseca

Umetnica, ga. Katarina Goltez, se je odločila pomagati malce drugače. Vsak mesec bo enemu konju namenila svoj izdelek, ki ga bomo licitirali in tako za tega konjička v določenem mesecu zbirali finančna sredstva. Konjiček je izdelan ročno, iz surove volne, velikosti cca 12 x 12 cm, vanj pa je vloženo ogromno ur izdelave. Izklicna cena pa je 20 evrov, licitacija pa traj od dneva objave do zadnjega dneva v posameznem mesecu!

Prvi konjiček meseca je že tu, poimenovali smo ga po našem Parkerju, saj mu je zelo podoben. Torej:

KONJIČEK MESECA MAJA: PARKER

Atlas

 

Parker je kastrat, SLOTOP, rojen 25.5.1992 na Koroškem. Pri štirih letih je bil prodan v Sečovlje, kjer je v dobrih rokah in med ljubečimi ljudmi preživljal svoje življenje. Celih 18 let je preživel z njimi, jih razveseljeval, jim nudil oporo in tolažbo. Bil je ljubljen in zanj je bilo lepo poskrbljeno.

Žal, se je zgodilo, da so lastniki čez noč ostali brez njegove nastanitve in po pomoč so se obrnili k nam. Zdaj je tu. Prijazen in čudovit, ki pa se še ni čisto privadil na novo okolje. Osemnjast let življenja med ljudmi, ki jih je poznal, ki so zanj skrbeli, ne more izbrisati v nekaj tednih. Čeprav se z njim veliko ukvarjamo, se privaja počasi in tako počasi si pridobivamo tudi njegovo zaupanje.

Parker je torej starejši konj, ki je sicer še primeren za občasne mirne in lahke ter ne predolge terenske ježe, za lažje jahače, vendar bi zanj raje našli nekoga, ki bi ga želel imeti za družabnika na sprehodih, za zaupnika ali samo kot prijatelja drugemu konju, mogoče kot okras hiši, kmetiji.  Tole je torej Parker, naš konj meseca maja.

1060047_677582755638453_1393607947_n1947588_741059622580631_1750965758_n 10154862_677583435638385_164968355_n1505407_746121258764205_5210587867752146946_n 10308326_746122812097383_1803727772471380482_n 10325681_746118938764437_8466225769485434685_n 10364187_746122715430726_4354819314686618459_n 10372181_746119302097734_3651029469608288302_n 10402085_746119645431033_7703642481127000830_n

Moje predpraznično razmišljanje

Sedim za računalnikom in prebiram maile. Prijave kar letijo in to me v tem prednovoletnem času zelo žalosti. V teh predprazničnih dneh, naj bi se naše življenje umirilo, postati bi morali bolj človeški in bolj dojemljivi za trpljenje, mučenje, izkoriščanje, zlorabljanje. Biti bi morali bolj usmiljeni in dobrohotni, a slike kažejo, da smo čedalje večji človeški izrodki.

Po pravici povedano, utrujena sem od vsega videnega, doživetega. Koliko trpljenja lahko povzroči človek, to je neverjetno! Včasih se vprašam, če je to sploh še človek, ker ga niti zver več ne moreš imenovati. Zver ubija iz potrebe po preživetju in samo toliko, kolikor potrebuje. Človek pobija vse povprek, če potrebuje ali ne. Zver ubija hitro, plen umira hitro. Človek uživa v mučenju in trpljenju, plen umira v neznosnih bolečinah in mukah.

Ne vem kolikokrat sem že rekla, da me nič več ne more presenetiti, pa sem vedno znova še bolj presenečena. Srce mi joče, ko gledam lačne in prezeble živali, ki so nekoč imele dom in lastnika, danes pa so brezdomci. Srve mi poka od bolečine, ko gledam trpljenje  živali, ki jim živim s telesa trgajo dlako, pulijo perje, jih mečejo žive v krop, davijo, jih parajo pri živem telesu, živim slačijo kožo, za zabavo mečejo žive iz stolpov, živim zažigajo dlako, perje, da ne govorim o trpljenju delovnih in cirkuških živali. Toliko gorja in trpljenja nedolžnih samo za zadovoljitev sadističnih potreb človeka, po tem, da pokaže svojo nadvlado, nad vsem živim, kar leze in hodi.

Veliko gorja, ki se dogaja po svetu, se dogaja tudi pri nas. Zastonj si zatiskate oči in se tolažite, da se to pri nas ne dogaja. Zastonj si zatiskate oči, ko pravite, da pri nas krave ne trpijo, da je teličkom lepo, da je za kokoši nesnice odlično poskrbljeno, da račke uživajo, … Ne, krave trpijo, ko jim odvzamejo njihovega otroka, tako kot bi trpela človeška mati. In teličkom ni lepo! So dejansko sirote, že ob rojstvu obsojene na smrt. Rodili so se samo zato, da ima njihova mati mleko in da ga lahko pijete vi, namesto njih. In kokoši zaprte v kletkah prav gotovo niso srečne! Nikoli ne bodo videle sonca, nikoli ne bodo brskale po zemlji in si iskale hrano. In, ko se bodo iznesle, bodo usmrčene. Da o klavnicah sploh ne govorim!

Ne bom razlagala dalje. Tudi slik namenoma nisem prilagala. Ne, nočem vam pokvariti praznikov, ki se jih veselite s telečjo pečenko, svinjsko kračo in cimetovim jogurtom. Uživajte v hrani, ki jo obožujete. In, ko boste videli vse, kar vidim jaz, potem se boste vprašali, če je okus telečje pečenke, svinjske krače, pečene račke ali piške ter božičnega jogurta, dimljenega sira, skutine potice res vreden  njihovega trpljenja.

Odštevamo dneve do Božiča. To naj bi bil praznik družine in miru. Pa bo? Praznik družine še mogoče, čeprav v današnjem tempu življenja ne vem, če se boste lahko družini sploh posvetili. Praznik miru pa sigurno ne bo! Spet bo pokalo, v zrak bo šlo na tisoče in tisoče evrov. Zaradi tega bodo trpeli ljudje in živali. Slednje še sploh, saj zanje ti dnevi niso prazniki. Preden boste dobesedno v zrak pognali svoj prigarani denar, se vprašajte, če je bilo vredno za to sploh garati, zanemarjati družino, prijatelje, znance. Pomislite na njih, ki jim takšno pokanje in bliskanje požene strah v kosti. Usmilite se jih. Raje ta denar namenite njim in zavetiščem, ki skrbijo zanje. Tako boste vsaj vedeli, da niste zastonj garali, da vaš denar ni izpuhtel v zrak, da ste s tem naredili dobro delo. Še vedno bo pokalo, saj se nekateri še vseeno ne zavedajo, da so garali zastonj. Ampak vsako leto bo pokalo manj in vsako leto nas bo več, ki bomo ta denar raje namenili za kakšno dobro delo.

Želim vam lepe predpraznične dni. Vem, da ste vse leto hiteli, delali in da ste tudi vi utrujeni. Upočasnite svoj tempo, umirite se in se posvetite sebi, družini, prijateljem in znancem. Posvetite pa tudi delček svojega časa njim, ki niso tako srečni, kot ste vi.

Aris potrebuje pomoč

Prosili so nas za pomoč:

Danes sem dobila telefonski poziv in obupano prošnjo za pomoč konju Arisu. Prekrasno ime za prekrasnega konja. Aris naj bi bil bog vojne in tale konjiček se v tem trenutku bojuje za svoje življenje. Pravzaprav sam ne more narediti nič, lahko pa mu pomagate vi!
Aris je bil namreč pripeljan v določen hlev pod pretvezo, da bo tukaj ostal na polni oskrbi. Že po dveh tednih pa si je lastnik premislil in ga ponudil za klavno ceno, 300 eur, mesarju. Lastnike hleva je skoraj kap, saj doslej še nobeden konj od njih ni odšel na takšno pot. Ne lastnik, oskrbniki prosijo, da mu pomagate!
Torej, Aris je 13 leten kastrat, rodovniški kasač, dobro ujahan in je sodeloval na več konjenicah. Lastnik zanj hoče 300 eur. Smo mu zmožni pomagati in mu rešiti življenje?
Pomoč za odkup Arisovega življenja lahko nakažete na Društvo za zaščito konj in ostalih živali, Šercerjeva 9, 3320 Velenje,SI56 1010 0005 0589 375, pod namen obvezno vpišite ARIS!

Arisova usoda naj bi bila zapečatena. Na prošnjo oskrbnice se še nismo vdali. Zanj zbiramo sredstva in upamo, da bomo nekaj sredstev zbrali tudi z majčkami društva. Cena posamezne majčke je 10 evrov, je lepo spakirana v vrečki in čaka na vas. Prevzamete jo lahko osebno v RC Petra v Orovi vasi, če pa vam jo pošiljamo po pošti, je potrebno prišteti še 2 eva za stroške. Majčka je poslana, ko je vaše nakazilo vidno na našem TRR SI56 1010 0005 0589 375 kot namen obvezno vpišite MAJČKA ZA ARISA

.Aris 2 Aris 3 Aris 4 Aris 5 Aris

Odvzem ponijev

30.10.2013 smo v sodelovanju z inšpekcijo odvzeli 6 ponijev lastniku, ki zanje ni skrbel. Vsaj kar se kopit tiče, ne. Dobili smo tudi lastnikovo “strokovno” razlago glede kopit, in sicer, da žrebičkom kopit ni potrebno obrezovat (glej sliko z najslabšimi kopiti) in da je treba laminitičnega konja vprežt v voz in ga naterat, da hodi in dela. Sicer v začetku šepa, potem, ko se razhodi, pa neha. Povedal je še, da se je s poniji večkrat odpeljal v Ljubljano in nazaj (30 km), pa da je tam z njimi sodeloval ob raznih priložnostih. Poni žrebca Ceneta pa je uporabljal za oranje njive, spravilo krompirja ter ostalih pridelkov in vleko lesa iz gozda.

Na koncu pa me je eden od sosedov še vprašal, glede rac, in sicer je rekel, da ima doma race, ki niso čipirane in če mu jih tudi pridemo odvzet….

Saj nimaš besed…..

2013-10-30 12.48.32 2013-10-30 12.48.46 2013-10-30 12.48.55 2013-10-30 12.49.02 2013-10-30 12.49.14 2013-10-30 12.49.25 2013-10-30 12.49.35 2013-10-30 12.49.46 2013-10-30 12.49.56 2013-10-30 12.50.03 2013-10-30 12.50.13 2013-10-30 12.50.40 2013-10-30 12.50.49 2013-10-30 12.51.00 2013-10-30 12.51.06 2013-10-30 12.51.17 2013-10-30 12.51.25 2013-10-30 12.51.31 2013-10-30 12.51.36 2013-10-30 12.51.48 2013-10-30 12.51.53 2013-10-30 12.52.04 2013-10-30 12.52.11 2013-10-30 12.52.24 2013-10-30 12.52.36 2013-10-30 12.52.42 2013-10-30 12.53.01