Pismo glavnemu uradu VURS

Veliko vas je pisalo na Glavni urad Vurs-a glede konj v Krčevini pri Vurberku. Avtorica tega pisma je želela, da ga objavimo!

 

Veterinarska uprava Republike Slovenije

Dunajska c. 22

100 Ljubljana

 

Maribor, 6.12.2012

 

Gospe Čadonič-Špelič, Bizjak, Mlinarič in Salomon!

 

Vsled tega, da sem se že dvakrat na lastne oči prepričala o strahotnem trpljenju konj v Krčevini pri Vurberku, ve pa ne mignete s prstom, da bi ga preprečile, se moram zelo zadrževati, da ne začnem tega pisma tako, kot mi narekuje naraščajoči bes. Potrudila se bom napisati ga na kulturnem nivoju, čeprav sem prepričana, da s svojim  sporočilom ne bo predrlo vašega ledenega srčnega  oklepa.

Brez pomena je, da bi vam opisovala stanje teh ubogih konj, dovolj nazorno  vam ga je prikazalo Društvo za zaščito konj s fotografijami in filmi, pa še kdo. Ste sploh pogledale dokazni material? Se je katera  od vas zares zazrla v slike in tiste žalostne raveže, bolne, shirane in tako očitno zanemarjene?

Iz svojih varnih in lepih služb gledate zviška na prostovoljce, ki požrtvovalno pomagajo, kolikor se le da; nosijo hrano (vozijo jo celo iz Velenja!!), se maksimalno angažirajo za odvzem konjev in celo to so že uredili, da so za vse konje urejeni začasni domovi.

Kaj počnete ve?

Kaj ste za te reveže naredile v vsem tem času?

Sosedje in vaščani znajo povedati o nenormalno krutem odnosu lastnika Viktorja Juga do konj. Če ne bi na lastne oči videla to bedo, žrebičke in odrasle konje, ki se tepejo za hrano, ki obupno iščejo požirek čiste vode in ki do vsakega, tudi naključnega mimoidočega pritečejo takoj v želji in upanju, da dobijo malo hrane, tega ne bi mogla verjeti. Ne v današnjam času, ne v državi, ki ima številna zavetišča in društva za pomoč živalim in tako »lepo formalno urejeno« delovanje Veterinarske uprave.

Kako je potem mogoče, da predsednica Društva za zaščito živali iz Ptuja (ga. Kristina Pšajd),  prepove njihov odvzem? Je to naloga tovrstnega društva? Da podaljšuje trpljenje, ko bi ga moralo preprečevati? Ne, hvala za tako predsednico! Najbolje bi bilo, da takoj zapusti društvo in sebi ne dela sramote, živalim pa škode.  So njene pristojnosti večje kot inšpektorske? Zakaj na VURS-u ne ukrepate?  Koga se bojite? Če mislite, da vaša pooblastila niso dovolj, odstopite, dajte prostor nekomu, ki mu empatija ne bo tuja  in ki bo znal in hotel delati, za kar je zaposlen in plačan!

Konje je treba odvzeti! Trajno! TAKOJ!

Ne zato, ker je bil dan-dva pred obiskom inšpektorja za silo očiščen prehodni hlev (če se temu s plastiko pokritemu in iz nekaj desk malomarno zbitemu boksu) sploh lahko tako reče in ne zato, ker so imeli takrat tudi nekaj hrane, temveč zato, ker so konji trpinčeni in zanemarjeni !

Preden se zasmilite same sebi, ker vas tako »brez vzroka« napadam (jasno, saj ve niste nič krive), poskusite  v sebi najti drobec empatije (to je zmožnost čustovanja z nekom drugim, pa čeprav je to samo žival!) in se vprašajte, kako se počuti živo bitje, ki zaradi malomarnosti in krutosti lastnika, nesposobnosti in nezainteresiranosti uradnih institucij, trpi mraz, lakoto, žejo in maltretiranje nekoga, ki bi naj zanje posrbel…

Si že predstavljate? Še ne? Bi pustile, da se isto dogaja vašemu hišnemu ljubljenčku, če sploh imate kakšnega?

Ste – prekleto – zares takšne  egoistke???

Zunaj je – 10 stopinj! Pojdite  ven, lačne, žejne in brez zavetišča! Preživite tam 3 tedne in potem  same sebe prepričujte, da še ni tako hudo???!!!

Spomnite se na njih, ko vas zebe, pa se toplo zavijete in prižgete gretje, ko ste lačne in žejne, pa brez pomišljanja naročite kosilo in pijačo.

Ste sploh ljudje, ali ste samo roboti v toplih pisarnah in lepih naslonjačih?

 

Pred časom sem prebrala sestavek gospe Ingrid Drozg o egoizmu. Kako lepo se sklada z vašim ravnanjem! Drobce njenega sestavka sem uporabila. Ker je napisala tako resnično.  Da vam predočim, v kakšnih sferah se gibljete in zakaj ne vidite tega preočitnega trpljenja.

(Za lažje razumevanje:  Altruizem je  v najširšem smislu  pripravljenost žrtvovati se za druge, specifična dobrodelna dejanja (altruistična dejanja) ali  posebno visoko normo in etično vrednoto)

Pri vas očitno izstopa  :  Gledam, pa ne vidim, poslušam, pa ne slišim.

To so  najočitnejša znamenja egoizma.

Sicer pa so egoisti zares srečni. Sami zase. Sami sebi so dovolj. Sami sebi so središče vesolja. In ker so časi taki, da je vera egoizma vse močnejša, na svetu primanjkuje altruistov.

Zahteva preveč energije. Ja, altruizem je lepa, a neumna vera. Neumna zato, ker sili ljudi k razdajanju in dejanjem, in lepa, ker utegne rešiti življenje.  Ni pomembno čigavo. Četudi »samo« konjsko.  Fino je poznati nekoga, za katerega veš, da bo naredil kaj namesto tebe. Ja, fino je poznati nekoga, ki razadaja sebe, svoj čas, voljo, denar… za to, da se ti lahko skriješ za izgovorom ..«…saj še ni tako hudo….«.

Pa je, no nebes se vidi, kako hudo je. Dovolj hudo , da ukrepate.

Sveto prepričanje egoistov se vedno vrti okoli vprašanja: »Zakaj bi morali ukrepati mi?  Ne bodimo, no , nori!  Naj ukrepajo altruisti!  Naj dajejo, in se razdajajo, ti čudni ljudje, in bog jih lonaj!

Bolje je jasno zagrniti zaveso in se delati gluhe, narediti temo in se delati slepe..

Srkati vase in misliti le nase…… in upati,  da v stiski ne srečamo enakega sebi..

 

Po vsem tem pisanju naj vam povem tudi to, zakaj v začetnem odstavku nisem uporabila besede »spoštovane gospe…«, četudi kulturni dialog  to narekuje.

 

Verjamem, da imate za opravljanje svojega dela vse možne potrebne kvalifikacije, vsaj kar se tiče formalne izobrazbe.  Ampak, niti položaj niti  še tako visoko zveneči naslovi in titule ne dajo človeku srčne kulture. Preprosta, topla in nesebična pomoč  tistim, ki si  ne morejo pomagati sami, presega vse zveneče nazive, diplome in znanstvene doktorate. In velikot  človeka se ne kaže v njegovem položaju, temveč v odnosu do tistih, ki jim niso koristni.

Ne želim biti v vaši koži, ko bo zadeva prišla v medije, verjamem pa, da je ob vaši ignoranci to edino pravilno.

Gospe Čadonič-Špelič, Bizjak, Mlinarič in Salomon, spoštovanje si je potrebno prislužiti !

Rojeni brez vesti nimajo v sebi niti zametka človeške dobrote in  zares mora biti pravo zmagoslavje samoobvladovanja, da gledaš trpljenje, ki bi ga lahko preprečil pa pri tem ne pokažeš niti kančka zanimanja ali sočutja.

 

Če ste razumele vsaj trohico pričujočega pisanja, potem veste, da ne jaz, ne moji somišljeniki in ne Društvo za pomoč konjem ne bomo odnehali, dokler se konji trajno ne odvzamejo sedanjemu lastniku in ne preseselijo v nove in ljubeče domove.

Pozivamo vas, da TAKOJ uredite vse potrebno, da se odvzem realizira!

 

Loredana Rogan

Maribor

 

 

Sem samo eden, ampak eden. Ne morem narediti vsega, lahko pa nekaj. In kar lahko naredim, moram narediti. (Edward Hale) Priloga: seznam podpornikov

 

Podporniki:

Polona Krume, Kopenhagen

Mia Muller, Maribor

Sabina Buždon, London

Mateja Gruber, Maribor

Mojca Wellacher, Maribor

Suzana Pauman, Maribor

Nada Slemenjak, Maribor

Mihelca Janžek, Šentilj

Mojca Rogan, Maribor

Torek, 11. December 2012

Prejeli smo tole pismo

Prejeli smo tole pismo in ga objavljamo v celoti

Spoštovani,

cenim vaše prizadevanje, vaše delo je humano in za vas slišim prvič. Razumem, da ljudje zavržejo „ničvrednega  psa, mačka, ribico, ptiča“, ki so jih dobili zastonj in za njih tudi sami ne bi prejeli plačila. Da so pa Slovenci tako bogati, da zavržejo konje, pa slišim prvič. Ampak glede na stanje v kakršnem smo, ekonomsko je še najmanj zastrašujoče, je pri nas očitno možno vse, iz osveščenega evropskega naroda postajamo izrodek, ki ne spada nikamor. Vse kar v državi deluje je UDBA, tak je moj vtis, oziroma sovražnika ali satana, ki nam uničuje državo je potrebno kako imenovati.

Vračam se na vaše društvo. Prihajam s podeželja, žal mi pri dedovanju niso namenili niti koščka zemlje, se pa še vračam na obisk k sorodnikom. Stanje na podeželju je zastrašujoče: obdelajo vrtiček in kvečjemu še nasad drevja ob hiši in to je vse, travniki ali kasneje seno se zažigajo ali „mulčijo“, kot pravijo po domače, torej uničuje se hrana za bitja, ki so del ekosistema, katerega del smo tudi ljudje. Če ste že humani, bodite še humani do ljube nam zemlje in sprožite akcijo, da se očistijo vsi zaraščeni koščki Slovenije, da se PREPOVE kurjenje in „mulčenje“ trave, kurjenje sena ker je to prepotrebna hrana za živali in imeli boste krme za vaše konje v izobilju in morda bo komu kapnilo, da bi imel kozice, kravico ali konja tudi sam. Bojim se namreč, da je pri nas vse preveč vezano na uvoz, na neke koncentrate, doma pa ne znamo več pridelati hrane niti za ljudi, niti za živali. Če je imela še pred osamosvojitvijo skoraj vsaka hiša na deželi z malo zemlje kravico, je razmah kvazi standarda v vseh teh letih pripomogel k temu, da se nikomur ne izplača nič več delati, ker je bilo denarja dovolj, poceni hrane iz tujine pa tudi v izobilju. Koliko hlevov je ostalo praznih, to je postal širok problem in ravno v času krize bi samooskrba še kako prišla prav, mi pa hrane ne znamo oziroma nočemo pridelovati, ker delo, sploh pa kmetovanje, če to ni na veliko in vse strojno, sploh ni več cenjeno, se ga mlade generacije sramujejo in raje ležijo pred računalniki po mestnih stanovanjih in jokajo, da so revni, doma jih pa čaka neobdelana in zapuščena zemlja, ki so jo podedovali. Še huje je razumeti tiste, ki so ostali v okolju, si zgradili moderno hišo, h kateri hlev ne gre, ker si tudi oni želijo življenja, kot ljudje v mestu, brez obveznosti, povezanost z zemljo je odšla z generacijo njihovih staršev, ki so po vojni še kako obdelali vsak košček zemlje, ker hrane ni bilo in še kako cenili domače mleko, jajca in solato. Pri nas je narobe svet, ko hodijo podeželski v Špar po ničvredno solato pripeljano od bogvedi kje.

Želim vam vse lepo v vašem prizadevanju in humanem delu, obenem vas pa prosim, ker vem, da ste povezani z Ministrstvom za kmetijstvo, da komu odgovornemu pokažete moje pisanje.

Lep pozdrav

Dana Tirš

Zakaj rada nosim majčko društva?

Dobili smo tole prekrasno pismo in ga objavljamo v celoti. Marica, hvala za pomoč in podporo, hvala ker ste tu in zdaj, ker vam ni vseeno in ker se trudite pomagati po svojih močeh!

 

Bila sem na dnevu odprtih vrat in tista prekrasna rumena majčka mi je takoj padla v oči. Glava konja, logo društva in moto ” Njihovo  življenje naj ne bo trpljenje!” me je pritegnilo in morala sem jo imeti. Nekako veselje in navdušenje me je navdalo, ko sem jo prijela v roke, nek občutek dobrote in sreče me je prevzel, saj sem z njenim nakupom tudi sama pomagala društvu, ki se tako zelo trudi pomagati tem prelepim živalim.

Ko sem jo doma oblekla, sem postala bolj vesela, duša se je veselila in nekakšno prijetno vznemirjenje se me je lotevalo. “Grem jaz malo na sprehod v tej majčki”, sem pomislila.

Zunaj je sijalo toplo jesensko sonce in postala sem še bolj vesela. Sprehajalci  so se kot martinčki nastavljali žarkom in uživali v prekrasnem dnevu. Tudi njihove majčke so bile lepe, a iz sebe niso izžarevale toliko energije, kot jo je moja. Starejša gospa je pristopila k meni in vprašala:”Joj, kje ste pa dobili tako lepo majčko?” Hitela sem ji razlagati o društvu, o konjih, o ljudeh, ki jih rešujejo in kako lahko z nakupom majčke tudi sami pomagajo. Pristopili so še drugi in z zanimanjem poslušali. Veliko si jih je zaželelo, da bi bili tudi sami del tega, da bi tudi sami lahko pomagali.

Bila sem res dobre volje, pa sem se za šalo malo sprehodila še skozi dve, tri trgovine. Tudi tu je bilo podobno, le s to razliko, da je nekaj ljudi za društvo in konje že vedelo, je pa vse zanimalo, kje dobiti takšno majčko.

Moj dan je bil torej izpolnjen. Včeraj sem z nakupom pomagala sama, danes sem ljudem povedala o društvu, o ljudeh, ki se borijo za življenja živali, ki so bile trpinčene, zavržene, obsojene na smrt. S to svojo majčko sem pritegnila pozornost tistih, ki želijo pomagati, ki si ne zatiskajo oči pred trpljenjem in mučenjem nedolžnih. Vem, da se bo veliko od njih odločilo in tudi z nakupom majčke pomagalo društvu ter s tem tudi konjem, tistim, ki so že rešeni kot tistim, ki še bodo.

Hvala vam, ker sem lahko pomagala, ker sem s tem tudi sama postala del vas, ker sem s svojim nakupom tudi jaz pripomogla, da bodo rešeni bolje živeli in da bo rešen še kateri.

Vas pozdravljam in vam želim še veliko uspeha, vsem, ki bodo pa to brali, pa pogum, da se tudi sami odločijo in pomagajo po svojih močeh. Majčka društva je že prvi korak, društvo pa potrebuje še veliko takšnih pogumnih korakov, da bo lahko pomagalo še naprej!

Marica