Alya med našimi konji

Med slovenskimi estradniki je veliko ljubiteljev živali. V veliki večini obožujejo pse in mačke, še kakšnega papagaja ali kanarčka, pa se seznam skoraj konča. Nekaj med njimi pa je tudi takih, ki imajo ali obožujejo velike živali. Ena takšnih je pevka Alya, njena velika ljubezen pa so konji. Tudi doma ima konja, z veseljem pa se je odzvala našemu povabilu in obiskala rešene konje društva za zaščito konj  Velenje v RC Petra v Orovi vasi pri Polzeli. Skupaj smo naredili obhod okoli vseh rešenčkov in Alya je z zanimanjem poslušala njihove žalostne življenske zgodbe. Kar nekako ni mogla verjeti, da morajo te prekrasne živali, v svojem življenju, prestajati toliko gorja in trpljenja. Da so nekateri umirali od lakote, da so drugi umirali od žeje, da so bili pretepeni, da so jih ljudje mučili na takšne in drugačne načine. Alya, si tega nikakor ni mogla predstavljati, saj ponosno in z veseljem, v vsakem trenutku prostega časa, poskrbi za svoje konjičke.

Alyi sta bila še posebej všeč mala pikasta ponija Flicka in Fokker. Njuna žalostna življenska zgodba ji je segla do srca in kar ni se mogla ločiti od njiju. S svojim milim karakterjem jo je očarala kobilica Klara, v srce ji je sedla tudi naša »stara mama« Dora. Prekrasen žrebec Lord pa jo je s svojim ljubčkanjem od srca nasmejal.

Še toliko bolj veseli smo bili, ker se je odločila s svojim imenom medijsko podpreti društvo in našo trenutno akcijo  »Trije evri«, s katero zbiramo denar za nabavo krme za konje za zimo. Slogan akcije je:«Darovati 3€ za eno kocko sena, to ne more ogroziti nobenega osebnega, družinskega, podjetniškega ali obrtniškega računa. Konjem pa to veliko pomeni!” V letošnjem letu nam je v društvu sicer uspelo pridelati že nekaj svojega sena, vendar ga je še premalo, da bi ga bilo dovolj za vso zimo in za vse konje. S to akcijo pa poskušamo zbrati dovolj denarja, da nabavimo zadostno količino krme za zimo še v času ugodnih cen.

Alya si je ogledala tudi koliko in kaj smo že naredili ter kaj vse naš še čaka, da bo RC Petra takšen, da bo rešenim konjem nudil dovolj udobja in prijetno okolje, kjer bodo lahko v miru okrevali po fizičnih in psihičnih ranah. Vsekakor naj bi bil po končanju center prijeten tudi vsem obiskovalcem, hkrati pa naj bi se sčasoma začel tudi sam financirati. Sedaj je namreč še vedno odvisen od dobre volje posameznikov, donatorjev in sponzorjev, ki jim ni vseeno za te prekrasne živali.

V veliko veselje pa je bil Alyi tudi naš redni gost in trener naših mladih konj, g. Boris Sušec, ki ga v konjeniških vrstah bolj poznamo kot slovenskega šepetalca konjem. Čeprav se ji je mudilo, si je vseeno vzela še nekaj časa za klepet in izmenjavo mnenj z njim.

In kaj pravi Alya o društvu in naših konjih?

Rada bi čestitala Nataliji in njenim pomočnikom, resnično imate veliko srce in to konji res dobro občutijo. Po dejanju se pozna veličina človeka! Vsa čast!

Alya se nam je odločila pomagati. Postala je medijska botra Flicki in Fokkerju, s svojim medijskim sijajem bo po svojih močeh pomagala našim konjem. Nova zvezda je zasijala nad našimi konji, ki jih bo pomagala čuvati. Hvala Alya!

Pomagajte tudi vi. Na TRR društva za zaščito konj Velenje SI56 1010 0005 0589 375 lahko nakažete finančna sredstva za pomoč njim, ki so bili poslani na konjski odpad in so imeli to srečo, da so se lahko ponovno rodili in zaživeli. 

tn1 tn2 tn4 tn5 tn7 tn8

 

Neprecenljiva pomoč prostovoljcev podjetja Hewlett Packard

Danes smo preživeli fenomenalen dan v družbi fantov in deklet iz podjetja Hewlett Packard. Prišli so dobre volje, nasmejani in pripravljeni pomagati. Prinesli so darove za naše konje in za ureditev njihovih zatočišč. Pomagali so nam urediti ograje in pripravili tla v boksih za polaganje tlakovcev. Največjega so celo sami stlakovali. Prekrasni ljudje so bili danes z nami. In za vse tiste, ki ste bili skeptični in niste verjeli, da znajo fizično delati, naj povem: FULL, FULL DOBRI SO BILI! PRIDNI, DELOVNI IN IZNAJDLJIVI! In ni jih utrudilo niti vroče sone, ki je pripekalo. Ogromno so naredili in nič se niso pritoževali!
Ekipa HP – bili ste fantastični. Morda se niti ne zavedate, koliko dela ste opravili in koliko ste mi ga prihranili. Ste fenomenalen team, katerega pomoč bi si želelo vsako društvo, saj ste današnje delo vsi brez izjeme opravljali s srcem in dušo. Kot sem vam povedala že ob odhodu, ste vabljeni, da se s svojimi družinami, prijatelji in znanci še kdaj oglasite pri nas, ne samo delat, tudi družit se in uživat z rešenimi konji, ki ste jim tokrat pomagali.
Hvala vam v imenu konj, rešenih in tistih, ki jim bomo še uspeli ponudit novo možnost, hvala vam v mojem imenu in imenu društva!

 

8859_614053618618715_911886215_n 269807_614054078618669_2043510611_n 599548_614053775285366_1517794197_n 944477_614053895285354_87182189_n 945358_614057041951706_571462277_n 969502_614056968618380_1670996871_n 969671_614053915285352_1718034777_n 998166_614053701952040_512215356_n 1002823_614053715285372_549623458_n 1005154_614054015285342_137239384_n 1010069_614054031952007_1657502695_n 1012827_614053808618696_1760638996_n 1044245_614056461951764_1269087370_n 1045226_614057111951699_442835815_n

Obisk ranča Wetter

Tokrat smo bili povabljeni na ranč Weter, kjer so nastanjeni naši konji s posebnimi potrebami in konji, ki jih zdravijo veterinarji iz veterinarske klinike Ljubljana. Povabila nas je naša skrbnica za konje s posebnimi potrebami, Maja, ogledali pa smo si naše tri trenutno tam nastanjene, Aliso, Trino in Klaro. Seveda je tu tudi naš posvojenček Joy of Life in cel zborček fantastičnih islandčkov. Ti so Majin ponos, v veselje pa so ji vsi, tako njeni, kot naši. Pa naj slike govorijo same zase.

Masaža konj

Tudi našim konjem se trudimo nuditi najboljše. Tokrat nas je obiskala Tjaša iz podjetja Masaža konj in prvim trem puncam društva zmasirala utrujene mišice. Nežne roke Tjaše so vedele, kje masažo najbolj potrebujejo in kaj kateri najbolj paše. Tokrat so bile njenih uslug deležne Meggy, Difi in Nelli. In Tjaša je obljubila, da še pride in da bo pomagala še kateremu. Hvala Tjaša, ker si polepšala dan našim dekletom!

Konji v Krčevini pri Vurberku stradajo

Danes smo si jih ponovno ogledali. Agonija konj se je s poplavami še povečala. Podivjana Drava jim je z muljem zasula iše tisto malo travnatih bilk, ki so jih imeli. Pitne vode nimajo, očitno je, da pijejo iz umazane in smrdeče Drave. Žrebeta so shujšana in onemogla, njihvi trebuhi napihnjeni. Vsi brez izjeme driskajo. Enemu od žrebičkov so ure štete. Se bo VURS Ptuj zganil in jih končno spravil iz te agonije ali bo še naprej zatrjeval, da je za konje poskrbljeno? je poskrbljeno, ampak ne s strani lastnika, temveč s strani prostovoljcev. Vode jim žal ne moremo pripeljati, hrano še nekako. Prebijali smo se skozi blato in podrta drevesa, smeti, naplavine. Ugrezali smo se v mulj in jih iskali. Čeprav so vsi zatrjevali, da so konji povsem podivjani, so k nam takoj, ko so nas slišali, prišli sami. Čakali so na naš dotik, božanje, na kakršnokoli drobtinico dobrote. Njihove oči so nas nemo prosile, naj jim vendar pomagamo, naj jih rešimo te bede. Take stvari, ki smo jih videli danes, so nam pokazale neznaje inšpektorjev, nepoznavanje obolelih in pomoči potrebnih živali, ker če bi se spoznali na konjerejo, potem bi že ob prvem obisku videli, da vsa žrebeta brez izjeme potrebujejo nujno veterinarsko pomoč, vsi, čisto vsi pa hrano, vodo in kovaške usluge. Zapirati in zatiskati si oči pred takim trpljenjem, to je lahko samo ena velika sramota za inšpekcijo!!! Je dokaz njihovega neznanja!!!

Za te reveže zbiramo finančne donacije na računu društva za nakup krme. Sami, brez pomoči, zime ne bodo preživeli. Še sploh ne žrebički.  Prispevajte po svojih močh na TRR

 

Anja Bukovec in modrooki poni Miško

V letošnjem letu je bilo ustanovljeno  Društvo za zaščito konj Velenje, ki se po svojih močeh trudi pomagati zavrženim, zanemarjenim in pomoči potrebnim konjem. Društvo ni  financirano, a se z vsemi silami, s pomočjo donatorjev, sponzorjev in prostovoljnih prispevkov, trudi pomagati  konjem v stiski. Tako nam je v letošnjem letu, poleg prehodnih boksov v Velenju, uspelo urediti tudi rehabilitacijski center (RC “Petra”) za konje v Orovi vasi.

Našemu klicu na pomoč  je s svojo prepoznavnostjo z velikim veseljem priskočila tudi znana slovenska violinistka Anja Bukovec. Z nami je preživela ves dan, se sprehajala s konjički, jih krtačila, crkljala in prav gotovo zelo uživala. Za konec smo jo posadili še na enega naših konj, da jo je na svojem hrbtu ponesel malo naokoli in se ji tako v imenu rešenkov zahvalil.

Anja je tako postala medijska botra modrookemu poniju Mišku, ki s svojimi vragolijami razveseljuje najmlajše. Sama pa je o tem dnevu med prekrasnimi živalmi zapisala:

»Sem velika ljubiteljica živali in tovrstne zgodbe, ki jih poznam kar nekaj, se me zmeraj znova dotaknejo. Sama menim, da je z rehabilitacijo potrebno začeti pri ljudeh, saj samo zavedanje in znanje pripomoreta k bojšemu življenju tako nas kot živali.

Vsi rešeni konjički začasno domujejo v društvu. Okrevajo ob budnem očesu, oskrbi in ljubezni celotnega osebja, ki se jim vsakodnevno in popolnoma posvečajo. Kasneje pa si želijo novega skrbnega doma.

Prvi me je pričakal Miško, mali sivobeli konjiček z  čudovitimi očmi, v katerih sem vsakič znova zagledala Mlečno cesto. Kasneje sem spoznala tudi Frajlo in malo Perlo, belo košato ponico, ki me je potrpežljivo peljala na vrvici »en krog«.

Ob lepem toplem sončnem dnevu in ljubeznivi oskrbi skoraj pozabiš, da se te ranjene duše ponovno učijo zaupanja do ljudi in je naša naloga da jih ponovno ne razočaramo.«

Anja in Miško Anja in Perla Anja s perlo in Frajlo Malce telovadbe Miško je Anjo nasmejal Anja se je med konjički malce odpočila

Obiski pri posvojenih konjih III del (22.1.2012)

Včeraj sicer ni bilo časa, kot veste, smo selili konje sem in tja, danes v tem prelepem sončnem dnevu, pa sva se z Ireno zopet odpravili malo naokoli, da si ogledava, kako domujejo še nekateri od naših posvojenih konjičkov. Želeli sva jih pogledati še nekaj, a dan je res prekratek  in že zadnje posvojenke se ni dalo več poslikati, saj naju je že lovila tema. Najini obiski so bili nenapovedani, saj sem želela videti posvojenčke takšne kot so vsak dan in ne “popedenane”, ker pridem na obisk.

Najprej sva se zjutraj ustavili na Krtini, kjer v hlevu Šilc domujeta Alisa in Joy of Life. Sprejela naju je Maja, ki je bila ta dan dežurna v hlevu. Našli sva jo v popolni bojni opremi sredi kidanja ter čiščenja hleva. V sončnem jutru so se konji sončili in dremali, nekateri  mirno jedli zajtrk, malo mlajšim pa so šle po glavah tudi neumnosti.

Kljub temu, da je Joy že posvojen, je imel to srečo, da je ostal v istem hlevu kot njegova mama Alisa in se še vedno lahko druži in crklja ob njej.

Malo nižje, pri deklici Luciji, domuje tudi poni Siandi. Ta naju je pričala na ogromnem pašniku. Tudi on ves lep in “poštirkan”, saj ga je Lucija že pred odhodom od doma pokrtačila in očedila. Veselo je mulil travo, nič kaj se ni dal motiti, le tu in tam je prišel malo pogledat, kaj je toliko direndaja okoli njega. Torej ga nisva več motili in sva se odpeljali še do hleva- ranča Janija Krmaca, kamor se je včeraj odpeljala na šolanje Lili (Jackie). Tu že od posvojitve domuje tudi Rafko, ki se je iz tistega malega žrebička prelevil v krasnega mladeniča. Jackie naju je že od daleč pozdravila, vsekakor ji ni bilo jasno, kaj delam tu. Rafko pa je bil radoveden in je iskal je priboljške. Lili me je res veselo pozdravljala in ogovarjala, a kaj ko se je mudilo naprej.

Oglasili sva se še pri posvojiteljici na daljavo naše Meggy, ga. Marjani in jo našli v hlevu pri njenem Cadyju. malce smo poklepetale, si izmenjale mnenja in nekaj šal in že sva z Ireno oddrveli dalje. Kot vedno sva tudi tokrat izpolnili nalogo in se ene trikrat, štirikrat izgubile, preden sem našla pravo pot do hleva, kjer domuje Car Pinno.

Pinno uživa v ogromnem izpustu s svojim lastnim hlevčkom. Še vedno je nabrit dečko, še vedno mu gredo po glavi neumnosti. Slikat se ni maral in prava sreča je, da sem sploh lahko naredila kakšno dobro fotko. Se ima pa krasno, uživa v življenju, neobremenjen in dobro preskrbljen. Telefon je zabrnel in naju opomnil, da morava dalje.

V blatni Brezovici sva iskali Aisho, vendar se je ta pred kratkim preselila, zato sva jo odšli iskat na novo lokacijo. Vmes sva se peljali še mimo Sinje Gorice in vsekakor sem morala pozdraviti prijatelja Leona, ki ga “v živo” nisem videla že nekaj let. Kar dobro je osivel, a še vedno je stari Leon, človek, ki ima rad konje.

Začelo se je že mračiti, a želela sem obiskati še Aisho, čeprav sem vedela, da jo že ne bom več mogla poslikati. Njo sva našli v Vnanjih Goricah, bila je v hlevu, pri večerji. Z Dominikom smo izmenjali še nekaj besed, saj z vsem videnim nisem bila čisto zadovoljna in se tudi nisem z vsem strinjala, malo sva še pocrkljali Aisho, ki pa se pri večerji ni dala kaj preveč motiti.

Konec za danes. Res sva imeli v planu obiskati še vsaj dva konjička, a tema naju je že lovila. Pa drugič.

Tudi tokrat sem bila z videnim zadovoljna, razen ene male pikice na koncu. Za posvojenčke je drugače poskrbljeno kot je treba, so zadovoljni, siti in prijazni. Tudi posvojitelji so krasni ljudje in lepo je bilo razpravljati z njimi.

Naši nadzornici Nastja Dvoršek in Maja Gregorič svoje delo opravljata profesionalno in vsa pohvala jima.

Prav tako moram pohvaliti tudi posvojitelje, ki so naju kljub presenečenju toplo sprejeli in z nama poklepetali.

HVALA VSEM VAM, KI SKRBITE ZA SVOJE POSVOJENČKE IN JIM DAJETE DOM, TOPLINO IN LJUBEZEN.