Zgodba neke osličke

So dnevi, ko bi se najraje razjokal. So dnevi, ko slišiš življenske zgodbe živali in obnemiš. Se vprašaš, če je to res, je to sploh mogoče?

Včeraj jo je inšpekcija pripeljala k nam. Nič nismo vedeli o njej, niti koliko je stara, kako ji je ime, kdo je lastnik, kakšno je bilo njeno življenje. Danes smo prejeli telefonski klic, moški glas nam je začel pripovedovati njeno zgodbo.

Kje je bila prej se ne ve, ampak kasneje jo je dobil nek gospod, ki je zanjo skrbel. Možakar je kasneje postal invalid in želel je poskrbeti zanjo, zato je prosil prijatelja za pomoč. Ta mu je to obljubil, saj je živel na kmetiji, kjer so redili ovce. Nekaj časa je živela med njimi, nato se je zgodilo, da je kmetijo podedoval brat ter njega in osličko spodil. Možakar še sam ni imel kam, kam z osličko, se mu niti sanjalo ni. Pa jo je pustil tam, na pašniku med ovcami, ki jih je poznala. Toda novemu gospodarju kmetije je bila hudo odveč, na vsak način se jo je hotel znebiti, zato jo je zbadal z elektrošokerjem tako dolgo, da se je odselila stran od črede, v gozd. Tu se je preživljala sama, od tega kar je pač našla. Menda zadnjih 15 let. Skoraj polovico svojega, več kot tridesetletnega življenja. Tu so jo tudi našli in pripeljali k nam. Je hud laminitik s hudo odebeljenimi sklepi, povešeno hrbtenico, vratom, napihnjenim trebuhom… Čeprav jo je človek tako hudo odgnal od sebe in jo prepustil samo njeni usodi, je nekako preživela. Božanje ji ni všeč, še sploh ne po telesu. Tam so verjetno ostali spomini na elektrošoker. Vseeno pa pride, da jo pobožaš po glavi in jo pocrkljaš. Njene oči govorijo o njeni izmučenosti, trpljenju, obupu, vdanosti v usodo. Sena se je komaj pritaknila, vode še ne. V hlevček še ni vstopila, da bi lahko legla na mehko nastlano žagovino. V tem trenutku ji ni popolnoma jasno, kaj se dogaja okoli nje. Kar nekaj časa bo še potrebovala, da bo spoznala, da ji nihče noče nič hudega, da lahko mirno in brez strahu pride do človeka in nasloni svojo veliko utrujeno glavo v naročje ter uživa v božanju. Čas celi rane. Upam, da bo zacelil tudi njene. Da bo nekoč spoznala, da je življenje lahko tudi lepo in da na svetu ne živi samo človek zver.

Trenutno ji veterinarske in kovaške oskrbe še ne smemo nuditi do pravnomočnosti odločbe. Sem pa prepričana, da bo ostala pri nas in da bo potrebovala kar nekaj pomoči. Pomagate ji lahko tako, da za njeno veterinarsko in kovaško oskrbo nakažete sredstva na TRR društva SI56 1010 0005 0589 375 s pripisom “za osličko Silvano”

 

15135807_1344535505566370_1448621069267837431_n 15202768_1344535495566371_1326544962131301039_n 15326538_1344535468899707_7141882133952219179_n 15230651_1344535458899708_5599267120844374364_n 15349739_1344535428899711_5983453822605772854_n 15319148_1344535392233048_2690271885683747019_n 15337532_1344535335566387_711385795524395042_n 15253411_1344535318899722_4513849735265842419_n 15284807_1344535278899726_3384952815571282847_n

Napišite komentar

Vaša elektronska pošta ne bo objavljena. Obvezna polja so označena z zvezdico *.