Megy – kobilica tedna 25.4. – 27.4.2016

25.4.2016

Živela in doživela sem še Titove čase. Nanje imam čudovite spomine. Dnevi niso bežali tako kot danes, skoraj vsako nedeljo smo šli kam na obisk ali izlet ali pa so nas obiskali sorodniki. Pisali smo si pisma. Otroci smo se družili in igrali zunaj in ne z računalnikom. Tudi takrat ni bilo veliko denarja, v trgovinah ne takšne izbire kot je danes, pa vendar smo živeli čudovito, polno življenje v naravi in z naravo. Imeli smo živali, jih ljubkovali, se igrali z njimi. Vedeli smo, kako raste meso, kako žito. Spoštovali smo živali in jim v času tuzemskega bivanja nudili največ, kar smo lahko, čeprav smo vedeli, da so namenjene za našo hrano.
Res pa je, da je vsak, ki je le hotel delati, imel službo in je svojo družino lahko preživljal.
Danes je drugače. Denar je postal sveta vladar, ljudi, delavce se izkorišča do onemoglosti. Srednjega sloja ni več, izginil je kot kakšna ogrožena živalska vrsta. Razlika med nekoč in danes je ogromna, vmes pa samo nekaj desetletij divjega napredka in še bolj divjega pehanja za denarjem. Izgubil se je občutek za čas. Izgubila sta se sočutje in empatija, porastli zavist, hinavščina, kriminal.
Tudi Megy občuti današnji čas. Do tega meseca je imela sponzorko, ki je zanjo pokrivala mesečne stroške. Od tega meseca dalje je nima več. Kriza, ki je zajela večino Slovencev, je tudi njej odvzela tisti mali košček, ki ji je bil namenjen iz srca. Zato, da bi ostala pri nas, da bi bila preskrbljena, saj zaradi poškodbe noge ni več primerna za jahanje. Je lepotica z zlomljenim srcem in resnično si želimo, da bi spet našla kakšnega botra, ki bi jo, ne samo finančno podpiral, ampak tudi z veseljem obiskal in se družil z njo.
Vsem nam čas prehitro teče, beži. Ustaviti se za trenutek in pogledati svet okoli sebe, ponuditi nekomu svojo dlan, je lahko tako lepo in iskreno doživetje, ki napolni dušo, duha in srce. Zato; ustavite se za trenutek tudi vi. Boste videli, kako lep je lahko svet.

Megi primerjava

poogodba o posvojitvi na daljavo DZK

26.4.2016

Družba v vsakem obdobju določi kaj je statusni simbol. Enkrat je zlato, drugič krzno, naslednjič žival. Konj je v vsakem obdobju tretiran kot statusni simbol, simbol bogate družbe, elite, smetane. Vendar pa se pod ta pojem štejejo predvsem konji velikih finančnih vrednosti, športniki, ki svojim lastnikom služijo ogromne denarje. Ti konji so obravnavani kot vrhunski športniki, zanje je poskrbljeno kot za carje in carice. Njihovo edino delo je trening in tekma na kateri mora zmagati in svojemu lastniku prinesti čimveč denarja ter tisti plehnati pokal. To je sicer dobro tudi za konja samega, saj več kot prinese pokalov, boljša mesta kot doseže, več ima možnosti, da bo tudi na starost zanj dobro poskrbljeno. Če ne drugega, ga bodo kot žrebca uporabili za pripust, kobilo za žrebeta. Vendar vsi športni konji nimajo te sreče. Veliko se jih na dirkah smrtno poškoduje, nekateri postanejo invalidi in skupaj s tistimi, ki ne dosegajo pričakovanj lastnikov, ponavadi končajo v klavnicah širom sveta.
Ampak osredotočimo se raje na tiste, kot rečemo, navadne konje, ki so le rekreativci.
Konj je tudi med nižjim slojem ljudstva statusni simbol. Kdor si lahko privošči konja, pa čeprav komaj preživlja sebe in družino, bo v očeh sosedov, prijateljev, znancev ocenjen kot premožen človek. Še posebej, če je konj lep na pogled, če ima kakšne posebne barve, izhaja iz kakšne bolj znane linije, ima kakšno posebno jahalno ali vprežno opremo. Nihče pa se ne vpraša, koliko takšen konj stane, koliko časa potrebuje, koliko mu ga namenijo lastniki. Še posebej je cenjeno, če je konj nastanjen v kakšnem prestižnem hlevu in se lastnik lahko “pohvali”, da za njegovo oskrbo plačuje vsaj plačo delavca za trakom. Tudi o teh konjih bi lahko razpredali. Pa gremo raje dalje.
Tu je še ena kategorija konj, ki so si jih lastniki kupili, nabavili, jih nastanili doma in potem ugotovili, da je konj kljub vsemu le predraga in preveč zahtevna žival. Konji, na katere lastniki sčasoma pozabijo, pozabijo, da žival potrebuje tudi hrano, vodo, nego, čist hlev, nenazadnje tudi ljubezen lastnika in vsaj kakšno družbo. Ponavadi ti konji sčasoma postanejo breme, za lastnika niso več živo bitje, so le predmet za katerega se občasno spomnijo, da bi bilo pa le dobro, če mu dajo kaj hrane in vode. Če pa ga slučajno še spustijo na pašnik ali kakšen košček izpusta, je pa to že praznik.
O konjih in lastnikih bi lahko še in še razpravljali. So zelo dobri, dobri in lahko tudi slabi ter zelo slabi. Vseh ne moremo metati v isti koš.
Vendar danes je tu z nami Megy. Tudi ona je bila kupljena kot statusni simbol za podjetnika. Še posebej drago plačana zato, ker je bila uvožena iz tujine in ker je bilo rečeno, da je bila nekoč tekmovalna kobila. Prav gotovo pa je bila takrat v tujini kupljena izpred kakšne klavnice, kot neperspektivna kobila za tekmovanja. Ampak važno je bilo, da je podjetnik zanjo odštel kar lepo vsoto denarcev, jo pripeljal, jo pripustil, nekajkrat prišel pogledat, dvakrat, trikrat zajahat, potem pa je pozabil nanjo, na žrebe in na plačilo oskrbe. In sta stala tam, čakala, da bo prišel in jima plačal vsaj hrano. Ko je končno spoznal, da ga ta statusni simbol pa le preveč stane in da je tako že popolnoma bankrotiral in nima več denarja zase, kaj šele za dva konja, se je odločil, da nam ju preda.
Megy je odličen primerek, kako je in kaj se zgodi, če je živo bitje statusni simbol. Bolje bi bilo, da si je za ugled v družbi in za poglede lepih deklet nabavil motor ali avto, vsake toliko iz njega obrisal prah in se popeljal naokoli, kot pa, da si je nabavil bitje z dušo in srcem, ki je vsak dan čakalo na svojega lastnika, na tisto osnovno oskrbo, za katero ni imel niti časa niti denarja.
Foto: Nastja Pungračič

Megi1

28.4.2016

Pravijo, da so deževne kapljice solze tistih, ki nas gledajo z neba.
Koliko solz v tem trenutku teče po licih ljudi, koliko živali v tem trenutku joče, tega si niti predstavljati ne da. A, če bi te solze lahko ujeli v dežne kapljice, potem bi svet verjetno zajel vesoljni potop.
Solze so tisti del živega bitja, ki lahko izražajo čustva sreče, ljubezni, lahko pa tudi žalosti in trpljenja. A solz sreče je veliko premalo, da bi zakrile solze žalosti in trpljenja. Čeprav ljudje zmotno mislijo, da živali nimajo čustev in da jih ne znajo izražati, je resnica povsem drugačna. Tudi živali čutijo in tudi one jočejo. Jočejo ob bolečini, od strahu, jočejo tudi od veselja. Tisti, ki se z živalmi družimo vsakodnevno, ki jim znamo prisluhniti, jih opazovati, se povezati z njimi in čutiti vsa njihova čustva, smo doživeli tudi takšne trenutke.
Spomnim se, kako je jokala Megy, ko so ji vzeli žrebička in ga prestavili na drug konec hleva. Bila je čudovita mama in čeprav bi lahko še ostal z njo, kar bi bilo tudi prav, so ju vseeno ločili. Nista se videla, sta se pa vonjala in slišala. Njuni klici so dolgo odmevali po hlevu in njuno rezgetanje je paralo srce. Ščasoma se je umirilo, vendar pa je obema ostala skrita rana hrepenenja. Megy še posebej, saj je zelo čustvena kobila, ki se izredno naveže na prijatelje, še toliko bolj na svojega žrebička, svojega otroka.
To je bil njen zadnji žrebiček. Nikoli več ne bo postala mama. Zanjo je to sicer čudovit dogodek, vendar pa je tudi ne želimo več izpostavljati stresu ob ločitvi.
Megy je izredno srčna kobila, ki ji življenje ni prizanašalo. Tudi po smrti svojega konjskega prijatelja, je dolgo žalovala, ga zaman klicala ter iskala. Zelo težko si je opomogla in spet zaživela. Danes je srečna tu, kjer je. Zaradi poškodbe zadnje noge je kobilica s posebnimi potrebami.
Megy vas morda spominja na vas, na vaše življenje. Postanite njen boter, njen posvojitelj na daljavo, veliko lepih trenutkov lahko preživite skuapj z njo v RC Petra.
Na sliki Megy s svojim pokojnim prijateljem za katerim je zelo dolgo žalovalaMegi in Cveto

Napišite komentar

Vaša elektronska pošta ne bo objavljena. Obvezna polja so označena z zvezdico *.