Novičke

Sonce se je končno pokazalo, tudi vreme je lepše, toplejše in prijetnejše. Naši rešenčki se z užitkom predajajo soncu, ostali so samo še tisti, ki jih imenujemo starčki in ti si z užitkom grejejo svoje stare kosti ob toplih sončnih žarkih. 20 jih je še ostalo. Njih nihče noče, ker so prestari, ker človeku ne morejo več nuditi, kar so mu lahko v svojih najboljših časih. Ampak temu ni tako. Sprehodi z njimi so lahko čudoviti, odkrivanje narave s konjskim prijateljem lahko prinese nepozabne trenutke in nam polepša pomladne dneve. Res je, da vas na svojem hrbtu ne morejo več ponesti naokoli po gozdnih stezicah in travnikih polnih dišečih rož, imajo pa veliko srce, ki še vedno upa, da se bo nekje našel nekdo, ki mu bodo lahko prijatelj, zaupnik, kateremu bodo lahko podarili svojo vdanost in ljubezen.

Tu je Valdek, prijeten lipicanec, ki si želi tople roke in ljubezni nekoga, ki bi ga sprejel takšnega kot je, starčka, ki potrebuje ogromno ljubezni, božanja in ljubkovanja. Tu je Dora, naša babica, čudovita haflingerka, ki jo tare poletna alergija. A z redno nego je tudi njej veliko lažje. Ima tako toplo srce in milo dušo ter kljub svoji starosti in pošepavanju na prednjo nogo, z veseljem odgalopira na pašnik med regratove cvetove. Kasačica Klara je konec marca dopolnila svojih 15 let. Ni še stara, vendar na svojem hrbtu, zaradi poškodbe, ne more več nositi jahača. Le tu in tam kakšnega lažjega otročka. Njena leva očka se solzi in redno ji jo je potrebno čistiti ter mazati. Ima pa ogromno srce in s svojim gobčkom zna narediti neverjetne grimase. Ima sicer sponzorko, ki zanjo pokriva polovico mesečne oskrbe. Arabček Dalay je dopolnil 18 let. Je laminitik in zanj je paša prepovedana. V tem času še uživa s prijatelji na poligonu, saj tam trenutno ni več trave, ko pa bodo ostali odšli na pašo, mu bomo poskušali poiskati družico, ki mu bo pomagala krajšati osamljene dneve v maneži ob hlevu. Tudi Megy se približuje magični številki 20-tih let. Prijetna kobilica, ki pa so ji leta dela pustila poškodbo zadnje noge. Ubogljiva, pridna punca, ki s svojim hitrim korakom vedno sledi človeku in uživa v sprehodih po naravi. Ima sponzorko, ki zanjo pokriva mesečno oskrbo v društvu.

Megi primerjava

 

Kaj se je v življenju dogajalo z Larijo niti ne vemo. Njene noge so v hudo slabem stanju, hrbtenica je boleča. Sprehodi jo pomirjajo in ji nudijo tisto malo veselja, ki ga potrebuje za lepše življenje. Obožuje otroke, božanje in crkljanje, vendar vemo, da bo za vedno ostala pri nas, saj so njene poškodbe prehude in ne more niti sanjati, da bi našla dom, kjer bi lahko bila samo prijatelj in družabnik. Tu je Lord, prekrasen arabski žrebec, ki si je neverjetno opomogel po dolgem zdravljenju. Pameten in lep, vendar nekako ne najde pravega doma. Vsak ga želi za pripust ali za jahanje v konjenicah. Za postavljanje z njim pred prijatelji. Tudi Samo je preživel svoja jahalna leta. Poškodbe sklepov prednjih nog mu ne dovolijo več, da bi lahko jahače ponesel čez drn in strn, zelo pa uživa, ko lahko v maneži, na svojem hrbtu, ponese otroka. Njegova posebnost je, da zna šteti. Naredi dva kroga in počaka, da dobi priboljšek- nagrado. Čudovit lipicanec, s čudovitim karakterjem. Miško in Mrha sta ponija, ki živita skupaj, odkar sta prišla v društvo. Mrha je huda laminitičarka, ki pa zna odlično ukrotiti prijatelja Miška, kadar mu po glavi rojijo neumnosti, kadar želi brcati ali koga ugrizniti. Skupaj sta eno bitje, ločena dve izgubljeni duši. Ostajata v društvu, saj se le tu počutita domače in varno.

miško in mrha

Nenazadnje so tukaj tudi Lisa, Pramanka in Črna. Vse tri so prišle pred dobrima dvema mesecema, bile so odvzete s pomočjo inšpekcije iz hudo slabega hleva. Vse življenje so preživele privezane na kravjih verigah, v temnem, gnoja in amoniaka polnem hlevu. Kaj vse so doživljale, si ne moremo niti predstavljati. A človeka so se sprva grozno bale, sedaj pa se počasi že umirjajo, spoznavajo, da svet in ljudje le niso tao hudobni, kot so bili njihovi prejšnji lastniki.

3

V Centru za konje s posebnimi potrebami na ranču Weter pa domujejo še drugi naši rešenčki, ki ne bodo mogli nikoli v posvojitev. Že dolgo je tu haflingerka Alisa, rešena od mesarja, kjer je breja, s počeno kostjo na nogi čakala, da povrže in bo nato odpeljana v klavnico. Preživela je hude, hude zlorabe. V nosnicah so ji namreč ugašali čike, v oči nasipali pecilni prašek. Trpela je grozne bolečine, ampak je preživela. Vse skupaj ji je pustilo hude travmatične posledice, ampak tu se je umirila, saj oskrbniki vedo, kdaj ima dneve, ko ne želi, da se ji kdo približa.

Islandka Katla je prišla hudo shujšana, laminitična, pretepena. Njena veka je pretrgana zaradi udarca človeka. Čeprav se je ljudi spočetka hudo bala, se je tudi ona sedaj umirila ob nežnih ljudeh, polnih ljubezni. Ponice Brina, Brena in Zala so bile rešene skupaj iz enega hleva, od lastnika, ki jih je pretepal in hudo izkoriščal za delo v gozdu. Tudi te so težke laminitičarke in čeprav si zelo želijo, da bi se lahko pasle, je ta del življenja zanje prepovedan.

zala primerjava 2 koraka

Poni Polux je bil rešen skupaj s prijateljem Casperjem. Slednji je sicer našel dom, medtem ko ga Polux verjetno ne bo nikoli, saj imam težave z zadnjimi nogami, saj jih občasno ne more pokrčiti in jih zato vleče za sabo.

Polux primerjava

Trina je k nam prišla stara le nekaj ur. Njena mama je na porodu izkrvavela, lastniki niso vedeli kako pri življenju obdržati malo siroto. Člani društva smo poskrbeli zanjo, vendar pa je njen imunski sistem, ker ni dobila materinega mleka, porušen. Čepra na zunaj izgleda prečudovito, pa potrebuje posebno nego, ker jo lahko že najmanji prehlad ubije.

Trina primerjava

Vsi ti, ki so še pri nas, bodo tu verjetno tudi ostali. Čeprav ljudem niso zanimivi zaradi svoje starosti ali hib, so vseeno prijetni konjički, ki si zaslužijo, da po vsem preživetem tudi oni občutijo ljubezen, svobodo in življenje vredno konja. Mi jih imamo radi in oni to vedo. Čeprav bi jim želeli ponuditi in nudi več, žal to vedno ni mogoče. Kot povsod, je tudi pri nas »Denar sveta vladar«. V društvu še toliko težje, ker smo odvisni od dobrosrčnosti posameznikov, podjetij, obrtnikov. Društvo namreč ne dobiva nobene podpore s strani države ali občin. Zato takrat, ko denarja ni, tudi mi njim ne moremo privoščiti zanje potrebnih vitaminov, mineralov, potrebne veterinarske oskrbe, dodatkov in podobnega. Niso lačni in žejni, imajo očiščene hleve, imajo ljubezen in ves naš čas, ki jim ga lahko naklonimo. Kljub vsemu so srečni, saj prej takšnega življenja niso poznali. In mi smo srečni, ko v njihovih očeh vidimo hvaležnost in zaupanje. Ko vidimo, da so srečni. Zato smo toliko bolj hvaležni vsem, ki na naš račun SI56 1010 0005 0589 375 prispevajo in s tem pomagajo ter osrečujejo njih in nas, saj vemo, da na koncu koncev le niso tako zapuščeni in pozabljeni in da ljudem ni vseeno zanje.

Hvala vam za vso pomoč in podporo, za dobroto in naklonjenost njim, pozabljenim ter odvrženim, ki jo izkazujete, nam pomagate, da lahko mi pomagamo njim.

Napišite komentar

Vaša elektronska pošta ne bo objavljena. Obvezna polja so označena z zvezdico *.