Vsak ima za sabo svojo pot

Vsak konj, na spodnjih fotografijah, je prehodil neko pot v življenju. Nekatere še zdaleč niso bile lahke, imeli pa so to srečo, da so našli pot do nas in nekateri tudi nove domove.  Naredili smo nekaj njihovih primerjav ob prihodu in po okrevanju ter rehabilitaciji v društvu.

Alisa

Alisa primerjava

Nuška

Ponica Nuška primerjava

Brena

Brena primerjava

Herman

Hermanova primerjava november 2015

Brina

Brina primerjava

Bink

Bink primerjava nazaj

Cvetka

Cvetka primerjava

Megy

Megi primerjava

Perla

Perla primerjava

Polux

Polux primerjava

Mrhica

Ponica Mrha primerjava

 

Maestoso Monteaura XIX

Primerjava Mestoso

Dolarprimerjava Dolar

Casper

Primerjava Casper

Cosmic Power

Primerjava Cosmic Power

Stella Bella

Primerjava Stella

Zeus

Primerjava Zeus

Saška

Saška primerjava

Trina

Trina primerjava

Zala

zala primerjava

Dora

Primerjava Dora

 

Megy – kobilica tedna 25.4. – 27.4.2016

25.4.2016

Živela in doživela sem še Titove čase. Nanje imam čudovite spomine. Dnevi niso bežali tako kot danes, skoraj vsako nedeljo smo šli kam na obisk ali izlet ali pa so nas obiskali sorodniki. Pisali smo si pisma. Otroci smo se družili in igrali zunaj in ne z računalnikom. Tudi takrat ni bilo veliko denarja, v trgovinah ne takšne izbire kot je danes, pa vendar smo živeli čudovito, polno življenje v naravi in z naravo. Imeli smo živali, jih ljubkovali, se igrali z njimi. Vedeli smo, kako raste meso, kako žito. Spoštovali smo živali in jim v času tuzemskega bivanja nudili največ, kar smo lahko, čeprav smo vedeli, da so namenjene za našo hrano.
Res pa je, da je vsak, ki je le hotel delati, imel službo in je svojo družino lahko preživljal.
Danes je drugače. Denar je postal sveta vladar, ljudi, delavce se izkorišča do onemoglosti. Srednjega sloja ni več, izginil je kot kakšna ogrožena živalska vrsta. Razlika med nekoč in danes je ogromna, vmes pa samo nekaj desetletij divjega napredka in še bolj divjega pehanja za denarjem. Izgubil se je občutek za čas. Izgubila sta se sočutje in empatija, porastli zavist, hinavščina, kriminal.
Tudi Megy občuti današnji čas. Do tega meseca je imela sponzorko, ki je zanjo pokrivala mesečne stroške. Od tega meseca dalje je nima več. Kriza, ki je zajela večino Slovencev, je tudi njej odvzela tisti mali košček, ki ji je bil namenjen iz srca. Zato, da bi ostala pri nas, da bi bila preskrbljena, saj zaradi poškodbe noge ni več primerna za jahanje. Je lepotica z zlomljenim srcem in resnično si želimo, da bi spet našla kakšnega botra, ki bi jo, ne samo finančno podpiral, ampak tudi z veseljem obiskal in se družil z njo.
Vsem nam čas prehitro teče, beži. Ustaviti se za trenutek in pogledati svet okoli sebe, ponuditi nekomu svojo dlan, je lahko tako lepo in iskreno doživetje, ki napolni dušo, duha in srce. Zato; ustavite se za trenutek tudi vi. Boste videli, kako lep je lahko svet.

Megi primerjava

poogodba o posvojitvi na daljavo DZK

26.4.2016

Družba v vsakem obdobju določi kaj je statusni simbol. Enkrat je zlato, drugič krzno, naslednjič žival. Konj je v vsakem obdobju tretiran kot statusni simbol, simbol bogate družbe, elite, smetane. Vendar pa se pod ta pojem štejejo predvsem konji velikih finančnih vrednosti, športniki, ki svojim lastnikom služijo ogromne denarje. Ti konji so obravnavani kot vrhunski športniki, zanje je poskrbljeno kot za carje in carice. Njihovo edino delo je trening in tekma na kateri mora zmagati in svojemu lastniku prinesti čimveč denarja ter tisti plehnati pokal. To je sicer dobro tudi za konja samega, saj več kot prinese pokalov, boljša mesta kot doseže, več ima možnosti, da bo tudi na starost zanj dobro poskrbljeno. Če ne drugega, ga bodo kot žrebca uporabili za pripust, kobilo za žrebeta. Vendar vsi športni konji nimajo te sreče. Veliko se jih na dirkah smrtno poškoduje, nekateri postanejo invalidi in skupaj s tistimi, ki ne dosegajo pričakovanj lastnikov, ponavadi končajo v klavnicah širom sveta.
Ampak osredotočimo se raje na tiste, kot rečemo, navadne konje, ki so le rekreativci.
Konj je tudi med nižjim slojem ljudstva statusni simbol. Kdor si lahko privošči konja, pa čeprav komaj preživlja sebe in družino, bo v očeh sosedov, prijateljev, znancev ocenjen kot premožen človek. Še posebej, če je konj lep na pogled, če ima kakšne posebne barve, izhaja iz kakšne bolj znane linije, ima kakšno posebno jahalno ali vprežno opremo. Nihče pa se ne vpraša, koliko takšen konj stane, koliko časa potrebuje, koliko mu ga namenijo lastniki. Še posebej je cenjeno, če je konj nastanjen v kakšnem prestižnem hlevu in se lastnik lahko “pohvali”, da za njegovo oskrbo plačuje vsaj plačo delavca za trakom. Tudi o teh konjih bi lahko razpredali. Pa gremo raje dalje.
Tu je še ena kategorija konj, ki so si jih lastniki kupili, nabavili, jih nastanili doma in potem ugotovili, da je konj kljub vsemu le predraga in preveč zahtevna žival. Konji, na katere lastniki sčasoma pozabijo, pozabijo, da žival potrebuje tudi hrano, vodo, nego, čist hlev, nenazadnje tudi ljubezen lastnika in vsaj kakšno družbo. Ponavadi ti konji sčasoma postanejo breme, za lastnika niso več živo bitje, so le predmet za katerega se občasno spomnijo, da bi bilo pa le dobro, če mu dajo kaj hrane in vode. Če pa ga slučajno še spustijo na pašnik ali kakšen košček izpusta, je pa to že praznik.
O konjih in lastnikih bi lahko še in še razpravljali. So zelo dobri, dobri in lahko tudi slabi ter zelo slabi. Vseh ne moremo metati v isti koš.
Vendar danes je tu z nami Megy. Tudi ona je bila kupljena kot statusni simbol za podjetnika. Še posebej drago plačana zato, ker je bila uvožena iz tujine in ker je bilo rečeno, da je bila nekoč tekmovalna kobila. Prav gotovo pa je bila takrat v tujini kupljena izpred kakšne klavnice, kot neperspektivna kobila za tekmovanja. Ampak važno je bilo, da je podjetnik zanjo odštel kar lepo vsoto denarcev, jo pripeljal, jo pripustil, nekajkrat prišel pogledat, dvakrat, trikrat zajahat, potem pa je pozabil nanjo, na žrebe in na plačilo oskrbe. In sta stala tam, čakala, da bo prišel in jima plačal vsaj hrano. Ko je končno spoznal, da ga ta statusni simbol pa le preveč stane in da je tako že popolnoma bankrotiral in nima več denarja zase, kaj šele za dva konja, se je odločil, da nam ju preda.
Megy je odličen primerek, kako je in kaj se zgodi, če je živo bitje statusni simbol. Bolje bi bilo, da si je za ugled v družbi in za poglede lepih deklet nabavil motor ali avto, vsake toliko iz njega obrisal prah in se popeljal naokoli, kot pa, da si je nabavil bitje z dušo in srcem, ki je vsak dan čakalo na svojega lastnika, na tisto osnovno oskrbo, za katero ni imel niti časa niti denarja.
Foto: Nastja Pungračič

Megi1

28.4.2016

Pravijo, da so deževne kapljice solze tistih, ki nas gledajo z neba.
Koliko solz v tem trenutku teče po licih ljudi, koliko živali v tem trenutku joče, tega si niti predstavljati ne da. A, če bi te solze lahko ujeli v dežne kapljice, potem bi svet verjetno zajel vesoljni potop.
Solze so tisti del živega bitja, ki lahko izražajo čustva sreče, ljubezni, lahko pa tudi žalosti in trpljenja. A solz sreče je veliko premalo, da bi zakrile solze žalosti in trpljenja. Čeprav ljudje zmotno mislijo, da živali nimajo čustev in da jih ne znajo izražati, je resnica povsem drugačna. Tudi živali čutijo in tudi one jočejo. Jočejo ob bolečini, od strahu, jočejo tudi od veselja. Tisti, ki se z živalmi družimo vsakodnevno, ki jim znamo prisluhniti, jih opazovati, se povezati z njimi in čutiti vsa njihova čustva, smo doživeli tudi takšne trenutke.
Spomnim se, kako je jokala Megy, ko so ji vzeli žrebička in ga prestavili na drug konec hleva. Bila je čudovita mama in čeprav bi lahko še ostal z njo, kar bi bilo tudi prav, so ju vseeno ločili. Nista se videla, sta se pa vonjala in slišala. Njuni klici so dolgo odmevali po hlevu in njuno rezgetanje je paralo srce. Ščasoma se je umirilo, vendar pa je obema ostala skrita rana hrepenenja. Megy še posebej, saj je zelo čustvena kobila, ki se izredno naveže na prijatelje, še toliko bolj na svojega žrebička, svojega otroka.
To je bil njen zadnji žrebiček. Nikoli več ne bo postala mama. Zanjo je to sicer čudovit dogodek, vendar pa je tudi ne želimo več izpostavljati stresu ob ločitvi.
Megy je izredno srčna kobila, ki ji življenje ni prizanašalo. Tudi po smrti svojega konjskega prijatelja, je dolgo žalovala, ga zaman klicala ter iskala. Zelo težko si je opomogla in spet zaživela. Danes je srečna tu, kjer je. Zaradi poškodbe zadnje noge je kobilica s posebnimi potrebami.
Megy vas morda spominja na vas, na vaše življenje. Postanite njen boter, njen posvojitelj na daljavo, veliko lepih trenutkov lahko preživite skuapj z njo v RC Petra.
Na sliki Megy s svojim pokojnim prijateljem za katerim je zelo dolgo žalovalaMegi in Cveto

Dora – kobilica tedna 18.4.-25.4.2016

19.4.2016

Kobilica tega tedna je Dora. Ta teden vas bomo večkrat opozorili nanjo. Vsake toliko bomo napisali kakšno razmišljanje o njej in naših življenjih. Mogoče potem ne bo več tako pozabljena in mogoče bo končno dobila celo kakšnega botra ali botrico.
Ni več mlada in ne poskočna, ima zoprno srbečo poletno alergijo, zaradi katere, če ne pazimo, s čohanjem izgubi grivo na vratu in repu. Šepa na prednjo nogo in na svojem križu ima že veliko čez dvajset let. Ljudje, obiskovalci, ki prihajajo, jo ponavadi spregledajo, saj je samo tista majhna ostarela, krumpasta haflingerka. Tudi otrokom ni zanimiva, ker ni nekaj posebnega. Nima kakšne dodatne pike ali črte, nima nobene pretresljive posebnosti. Ampak to je samo zunanjost.
Njena duša in njeno srce sta nekaj posebnega. Hlepi in hrepeni po ljubezni, po človeškem dotiku, po človeku, ki bi si vzel trenutek, čas samo zanjo, ji šepetal in jo božal. Po človeku, ki bi z njo šel na sprehod in se posvetil samo njej.
Tri leta je že pri nas, pa kljub temu doslej ni našla še nobenega botra, nobene duše, ki bi jo pogledal,se zazrl v njene oči in se potopil v njihovo milino. Še vedno išče nekoga, ki bi jo vsaj nekajkrat tedensko prišel pocrkljat in ji povedat, da jo ima rad. S svojim glasnim hrzanjem nam govori, da je tu, da potrebuje ljubezen in toplino, mehko in nežno dlan, pa je vedno prezrta.
Ko tako gledam ljudi, ki prihajajo in si ogledujejo konje, nehote pomislim, kakšna bo njihova, kakšna bo moja starost? Bomo tudi mi hrepeneli po dotiku, po ljubezni, po topli besedi, pa bomo tudi mi prezrti? Je starost nekakšen tabu, ki se ga bojimo ali se samo bojimo, da bomo tudi mi nekoč stari in osamljeni?

tn4  poogodba o posvojitvi na daljavo DZK

 

20.4.2016

Posvojiti nekoga na daljavo, mu postati boter, podpornik, mecen, je dejanje ljubezni do nekoga, ki ga dejansko niti ne poznaš osebno, pa se vendar odločiš, da mu boš pomagal, da bo njegovo življenje bolj prijetno, bolj znosno, da bo njegova starost bolj svetla in prijazna. Biti boter nekomu je bila nekoč velika čast. Danes se temu ponavadi izogibamo, saj so pričakovanja ljudi,dandanes že otrok, velika in ponavadi, preden se odločimo za botrstvo, dobro premislimo, kaj bo to potegnilo za sabo in koliko je potrebno imeti pod palcem, da bo volk sit in koza cela.
Postati boter mučenemu, zlorabljenemu in trpinčenemu konju je nekaj posebnega. Žival, sama kot taka, nima posebnih pričakovanj, pravzaprav se tega niti ne zaveda. Vendar pa, ravno zaradi ljudi, ki so se odločili postati botri, imajo te živali možnost boljšega življenje v društvu.
Postati boter ni težko. Izbereš si žival po svoji izbiri, sam določiš višino mesečnega botrstva in izpolniš pogodbo o posvojitvi na daljavo, ki jo pošlješ preko maila info@dzk.si. Najnižji znesek botrstva je 10 evrov, vsaka žival pa lahko ima več botrov. Več o tem na http://dzk.si/pomoc/posvojitev-konja-na-daljavo/ .
Dora nima še nobenega botra, čeprav je pri nas že tri leta. Ji bo v tem tednu, ko je kobilica tedna, uspelo najti kakšnega, ki bo s svojim mesečnim prispevkom pomagal, da ji bomo lahko kupili zdravila za njeno poletno alergijo in ji olajšali starostne težave?

Foto: Nastja Pungracic

971050_542429292480591_1802619124_n

21. 4. 2016

Ko žival preživi svojega lastnika, gospodarja, ki ga je bila navajena in s katerim je preživela vrsto let, s katerim sta skupaj preživela ogromno trenutkov, ur, je zanjo to velik stres. Če ostala družina skrbi in poskrbi zanjo, se ta stres nekoliko omili, saj še vedno živi v istem okolju. Vendar pa temu ni vedno tako. In starejša kot je žival, težja je selitev v novo okolje, med nove ljudi, med nove konjske prijatelje. Prav tako kot človek, ki potrebuje čas, da se privadi na novo okolje, je zelo pomemben tudi čas prilagodtitve pri konju. Nekateri, predvsem mladi konji, se hitro navadijo, medtem, ko starejši kot je konj, težja je prilagoditev in včasih traja tudi več mesecev, da vzpostavi pristni stik z novo družino in si med njimi izbere svojo sorodno dušo.
Tudi Dora je preživela svojega lastnika, po njegovi smrti tudi odhod nove lastnice na delo v tujino. Imela je srečo, da zadnji lastnici ni bilo vseeno, kje in kako bo pristala, želela je, da je zanjo poskrbljeno in da bo lahko v miru uživala svojo starost. Dora je ena tistih kobilic, ki potrebuje veliko časa in pozornosti, da se prilagodi novemu okolju, družini. Ni nezaupljiva, vendar pa postane otožna in žalostna, še sploh, če se ji ne posvetimo dovolj. Ja, tudi starostne težave jo tarejo, zato je ne želimo več prestavljati. Zato ji tudi ne iščemo novega doma. Tu, kjer je, je srečna. Ima svoj krog konjskih prijateljev, ima nas, ki nas pozna in mi njo. Z veseljem pa spoznava nove ljudi, uživa, ko jo negujejo in gredo z njo na sprehod. Vseeno pa je zvečer najbolj srečna, ko, kljub šepanju, sama odgalopira v svoj boks, v svoj dom.
Ja, to je Dora, kobilica tega tedna, za katero še vedno iščemo botre, da bomo zanjo lahko nabavljali potrebna zdravila in kreme ter ji tako z vašo pomočjo lajšali starostne tegobe.
Poglejte jo v njene nežne oči, morebiti pa je le ona tista, ki bi ji želeli postati boter.
11071609_751272704970254_1546296878884198723_n

22.4.2016

Prijateljstvo živali je tako iskreno, čisto in neizmerno vdano. Ne delajo razlik med vrstami, barvami, temperamentom. Čisto vseeno jim je, kdo je njihov prijatelj, zaupnik ali zaščitnik. Več časa, kot jim podarimo, bolj nam znajo vračati podeseterjeno. So tihi terapevti, ki nam brez besed znajo pomagati v najtežjih trenutkih bolečine in trpljenja. So zaupniki, ki ne bodo nikoli nikomur izdali naših skrivnosti, občutij in tistih najbolj skritih, globokih misli. Pripravljeni so nas ure in ure poslušati, prenašati naš jok, smeh, žalost, kletvice in jezo.
Starejši konji, kot je Dora, konji, ki niso več primerni za jahanje, imajo neverjetne terapevtske sposobnosti. Ko enkrat spoznaš užitke sprehajanja s konjem, igro in delo na tleh, potem veš, da za popoln užitek ni potrebno le sedeti na konjevem hrbtu.
Takšna je tudi Dora. Vsako toplo besedo, vsako nežno dlan, vsak dotik bo znala vrniti obilno. Prav zato si želimo, da jo obiščete in spoznate, da sami občutite njeno toplino, pa kljub starosti tudi tisto čudovito energijo, ki jo zna tako radodarno podeliti med ljudi.

Foto: Maja Lesar

1656264_539414066156120_1163691482_n

23.4.2016

Prijateljstvo je ena taka topla beseda. S sabo prinaša toplino, ljubezen, odpuščanje, potrpljenje, toleranco in še marsikaj. Ne pozna prepirov, zahrbtnosti, ogovarjanj. Le malo ljudi še danes pozna besedo prijatelj v pravem pomenu. V vsej brzini življenja si mislimo, da nam je prijatelj vsak, ki prikoraka mimo, se ustavi za trenutek in izreče kakšno lepo besedo, podari kisel nasmešek ali nas povabi na kavico..
Ko opazujem živali vidim, kako one med sabo spletajo prijateljstva. S čisto dušo in čistimi mislimi, brez pogojev in zahtev, tako čisto preprosto, ker so si pač všeč, ker se imajo rade, ker jim je dan zaradi tega lepši, bolj zanimiv, prisrčen in ljubeč. Gledam, kako komunicirajo med sabo brez besed, samo preprosto odkorakajo do prijatelja, se stisnejo k njemu ali nanj naslonijo svojo glavo. Kar tako, brez besed si povedo, da se imajo radi in da je zato življenje lepše. Koliko lepše bi lahko bilo življenje vseh nas, če bi tudi mi znali podariti del sebe brez zadržkov in brez pričakovanja, da bomo za prijateljstvo dobili nekaj v zameno.
Tudi Dora ima svoje prijatelje. Tu je Valdek, je Ludvig, pa Samo in še kdo. Včasih ji zavidam, ko jo gledam, kako se sprehodi med njimi, enemu ukrade travno bilko, drugega povoha ali pa jim samo ponudi svoje srce, da kdo od njih začuti njeno pristno ljubezen in prijateljstvo.
Imejte se radi in najdite pravega prijatelja. Naj vam bo Dora, kobilica tega tedna, za vzor.

13015540_924071507690372_429662047833880440_n 13015606_924071501023706_3232671886947503719_n

24.4.2016

V času, ki ga živimo, veliko prehitro in nekako brezdušno, napeto in depresivno, topogledno, agresivno, izkoriščano, obupano in še bi lahko naštevali, se ljudje vse premalo zavedajo, kako pomembne so za naše počutje živali in rastline. Oboje imajo moč pomirjanja, prinašanja veselja v nas in s tem posredno tudi v družino, v kateri živimo. Veliko prevečkrat pa se zgodi, da živali postanejo objekt našega razpoloženja, jeze, besa, srda, izživljanja. Takrat ta nedolžna bitja občutijo neizmerno bolečino, ne samo fizično, ampak tudi duševno, psihično. Stresti jezo nad nekom nedolžnim, ki niti ne ve, kaj je storil narobe, da je bil kruto kaznovan, je najnižja stopnja človeka. Ta se čedalje večkrat začne z mučenjem, trpinčenjem in izživljanjem nad živaljo in kmalu preraste v nasilje nad človekom, partnerjem, družino, celo nad nepoznanimi ljudmi.
Naše usode so takšne ali drugačne. Nikoli se ne bi smelo zgoditi, da so za našo slabo voljo in razpoloženje, za našo slabo plačo, revščino, obup kriva nedolžna bitja, ki so nam bila dana zato, da nam življenje polepšajo, ga naredijo znosnejšega in bolj prijaznega. Ta bitja so tu zato, da jih imamo radi, da nam dajejo moč in energijo, da so naši dnevi lepši in prijaznejši.
Kobilica tega tedna, Dora, se poslavlja. V preteklem tednu vam je vsak dan natrosila kakšno razmišljanje. Jutri jo bo zamenjal drug konjiček tedna, ki vam bo prav tako kot ona, vsak dan povedal kakšno svoje razmišljanje. Če je res, potem si je Dora ta teden “prislužila” nekaj posvojitev na daljavo. Ni veliko, ampak za začetek je. Naj vam njena razmišljanja preteklega tedna ostanejo v lepem spominu, mi pa bomo zelo veseli, če jo boste kdaj obiskali in ji ponudili objem, krtačenje, sprehod.
Hvala vam, ker ste spremljali njen teden in vabimo vas, da tudi naslednji teden spremljate novega konjička tedna.
Lep delovni teden vam želimo in naj vas njena pozitivna energija spremlja na vaši poti.

13094228_924608360970020_7828227787009429761_n 13076640_924608347636688_9056834726504456369_n 13012643_924608290970027_2697018446425011450_n

 

 

Dora

Čeprav si včasih mislimo, da smo o neki rešeni živali povedali vse in da o njej ni več kaj povedati, ugotovimo, da nas ta žival vsak dan preseneti s čim novim, nas nauči nekaj čisto posebnega, drugačnega. Tako sem mislila tudi o naši haflingerki Dori. Njeno življensko zgodbo smo poznali, prepričani smo bili, da o njej ni več kaj povedati. Pa vendar ….2013-03-03 16.41.21

 

Malo prej sem gledala njeno kronologijo pri nas. Poznamo letnico njenega rojstva ne poznamo pa datuma, zato smo ji za rojstni dan določili tretji marec, ker se je takrat, davnega leta 2013, pripeljala k nam. Spomnim se, da je tako veselo odkorakala v prikolico, kot da bi vedela, da odhaja nekam, kjer bo zanjo dobro poskrbljeno in kjer bo lahko v miru uživala svojo starost.

1656264_539414066156120_1163691482_n

V vseh letih, odkar je pri nas, smo se od nje naučili ogromno. Njena vrlina in posebnost je potrpežljivost. Še sploh z otroci, posebej tistimi, ki se s konji srečajo prvikrat. Tako neumorno zna stati in potrpeti, ko se na njej učijo prve nege, krtačenja, česanja, čiščenja kopit. Potrpežljivo čaka, ko se k njej nemo stiskajo  s svojimi ranjenimi pubertetniškimi dušami, svojimi bolečinami v srcih in jim daje svojo moč, svojo energijo. Vdano čaka, da ji izlijejo svoje težave in le v njenih očeh se vidi, da jim želi dati tolažbo in svojo toplino.

11071609_751272704970254_1546296878884198723_n

Dora je res nekaj čisto posebnega. Stara in šepajoča, vendar še vedno poskočna in neukrotljiva, kadar se ji to zahoče. Dolgo je bil njen prijatelj in njena ljubezen lipicanec Valdek. Potem pa se je nenadoma odločila, da je dovolj tega partnerstva in se začela družiti tudi z ostalimi. Konji jo sprejemajo kot nekaj samoumevnega, kar mora biti med njimi, saj jim daje umirjenost, pa vseeno veselo poskočnost. Pravimo ji “naša babica”. Prva je, ki pozdravi, ki vedno rezgeta, ko kdo od konjskih prijateljev odkoraka na privez, na pašnik, v manežo.

11160593_759595387471319_8974822242359146243_n

Dnevi z njo so nekaj posebnega. Za nas, ki smo z njo že tri leta, za obiskovalce, ki se odločijo, da se bodo družili z njo, jo peljali na sprehod, se igrali z njo  ali se samo stiskali k njej. Njena duša je tako čista kot biser in vdana ljudem do brezmejnosti.

V teh treh letih pri nas je slišala mnogo človeških zgodb o ljubeznih, o težavah, tragedijah. Gledala je veliko solz, ki so polzele po licih. Dala je tolažbo in uteho, upanje in zaupanje. Pa vendar…

971050_542429292480591_1802619124_n

Ljudje so jo kljub vsemu ožigosali kot staro, šepavo kljuse. Nikoli je nihče ni posvojil na daljavo, nima niti niti enega botra, ki bi zanjo pokrival vsaj del stroškov oskrbe. O kakšni pravi posvojitvi zanjo, niti ne sanjamo več. Čeprav daje ogromno, je za ljudi samo žival, ki ni več uporabna za jahanje ali vprego. Da je lahko  sprehod ali igranje z njo, nekaj izredno lepega, nihče niti ne pomisli.

Dora ne odhaja nikamor več. Ostaja pri nas, z botrom ali brez njega. Zaslužila si je, da je tudi ona  spoštovana, da tudi ona lahko kdaj nasloni svojo utrujeno glavo na naše rame in tiho izjoče svojo bolečino.

Dora ne boj se. Naša babica si in tu boš v miru uživala svojo leta pokoja.

Na fotografijah skupaj s pevko Alyo

tn4 tn5

 

 

 

 

Občni zbor društva

Vabimo vas na občni zbor društva, ki bo letos v soboto 30. aprila 2016 ob 10:00 uri v RC Petra, Orova vas 4, na Polzeli.
Dnevni red:
1. Pozdrav predsednice društva
2. Izvolitev delovnega predsedstva
3. Finančno poročilo za leto 2015
4. Delovno poročilo za leto 2015
5. Plan dela za leto 2016
5. Razno
Prilagam tudi link do Statuta društva, za vse, ki bi si ga želeli prebrati
http://dzk.si/2012/02/27/statut-drustva/

Po koncu občnega zbora bo vodeni ogled RC Petra za vse, ki si bodo to želeli

Čakajo na svoje botre

Pred kratkim je nov dom našlo kar nekaj naših konj. Ostali so samo še tisti, ki so na svojih hrbtih nabrali lepo število let, ki so izmučeni od preteklega življenja, ki so poškodovani, oziroma tisti, za katere ljudje menijo, da bi bila skrb zanje prevelik strošek in da bi od njih dobili premalo. O slednjem bi lahko razpravljali, vendar pa, tudi ti konji lahko dajejo ogromno, čeprav marsikdo misli, da temu ni tako. Pa vendar. Vse ni le v jahanju, takšni konji nam lahko dajejo ogromno užitkov že samo na sprehodu, ob negovanju, igranju. Lahko so naši zaupniki v težkih situacijah in čustveni razrvanosti. Takrat je njihova moč in energija neprecenljiva, njihov vpliv na naše počutje se ne da opisati z besedami. To je potrebno čutiti in občutiti.

Konji društva so preživeli takšna ali drugačna življenja. Nekateri so že stali v vrstah za klavnico, druge so trajno poškodovali njihovi bivši lastniki. Nekaterim se čustvene rane ne bodo nikoli popolnoma zacelile, vendar znajo ponovno zaupati ljudem. So odlični terapevti za naše ranjene duše.

Tudi tem konjem smo iskali primerne domove, vendar pa, ker na svojih hrbtih ne morejo več nositi človeka, upanje po stalnem domu, zanje umira.  Velika večina jih bo tako, do svojega odhoda za mavrico, ostala pri nas. Zelo se trudimo, da bi bilo njihovo bivanje v RC Petra in v Centru za konje s posebnimi potrebami, kar najbolj prijetno, da bi lahko tu v miru počakali, dočakali ali uživali starost. Preko njih naši obiskovalci, še posebej otroci in tisti, ki se tukaj prvič srečajo s konjem, spoznavajo, kako prečudovita bitja so, kako so lahko kljub svoji velikosti ti velikani nežni in prijazni.

Da bi jim lahko omogočili še nadaljne bivanje, pa zanje potrebujemo posvojitelje na daljavo.  nekateri jih že imajo, nekateri še ne, nihče pa za svoje bivanje nima v celoti pokrite oskrbe.

Tokrat vam tako predstavljamo konje, ki ostajajo pozabljeni, konje, ki nimajo možnosti najti svojega “za vedno” doma.Prosimo vas, da si jih ogledate. Pogledate v njihove oči, v katerih se zrcali vse trpljenje preživetega življenja in izberete koga med njimi ter postanite njegov posvojitelj na daljavo. Mesečni znesek, ki ga želite nameniti  zanj,  izberete sami, najmanjši pa naj bi bil vsaj 10 evrov. Mi se vam bomo v njegovem imenu vsak mesec zahvalili z razglednico. Tako boste vedeli, da je denar za vašega izbranega posvojenčka zanj nakazan na računu SI56 1010 0005 0589 375.

V RC Petra na svoje botre čakajo

Valdek, Dora, Klara, Megy, Dalay, Samo, Lord, Mrha, Miško Lisa, Pramanka in Črna

Natalija Verboten je botra Valdamoru Foto Nina Delopst

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

1656264_539414066156120_1163691482_n

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

1016350_10151962971766375_1822964673_n

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

486295_360990043998524_487026072_n

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Mejra in Dalay, Foto Mejra Festić

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

208018_1013968596459_2441_n

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Alja Krušič z Lordom

 

 

 

 

 

Ponica Mrha

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

10708587_349945395179182_7235743200510507700_o

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

12463481_883953105051536_1719751700_n

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

3

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V Centru za konje s posebnimi potrebami čakajo na svoje botre:

Trina, Alisa, Katla, Polux, Brina, Brena in Zala

Konji-29

Alisa

 

katla 1

 

Polux

 

Brina

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Brena

Zala

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pa še pogodba o posvojitvi na daljavo

poogodba o posvojitvi na daljavo DZK

Novičke

Sonce se je končno pokazalo, tudi vreme je lepše, toplejše in prijetnejše. Naši rešenčki se z užitkom predajajo soncu, ostali so samo še tisti, ki jih imenujemo starčki in ti si z užitkom grejejo svoje stare kosti ob toplih sončnih žarkih. 20 jih je še ostalo. Njih nihče noče, ker so prestari, ker človeku ne morejo več nuditi, kar so mu lahko v svojih najboljših časih. Ampak temu ni tako. Sprehodi z njimi so lahko čudoviti, odkrivanje narave s konjskim prijateljem lahko prinese nepozabne trenutke in nam polepša pomladne dneve. Res je, da vas na svojem hrbtu ne morejo več ponesti naokoli po gozdnih stezicah in travnikih polnih dišečih rož, imajo pa veliko srce, ki še vedno upa, da se bo nekje našel nekdo, ki mu bodo lahko prijatelj, zaupnik, kateremu bodo lahko podarili svojo vdanost in ljubezen.

Tu je Valdek, prijeten lipicanec, ki si želi tople roke in ljubezni nekoga, ki bi ga sprejel takšnega kot je, starčka, ki potrebuje ogromno ljubezni, božanja in ljubkovanja. Tu je Dora, naša babica, čudovita haflingerka, ki jo tare poletna alergija. A z redno nego je tudi njej veliko lažje. Ima tako toplo srce in milo dušo ter kljub svoji starosti in pošepavanju na prednjo nogo, z veseljem odgalopira na pašnik med regratove cvetove. Kasačica Klara je konec marca dopolnila svojih 15 let. Ni še stara, vendar na svojem hrbtu, zaradi poškodbe, ne more več nositi jahača. Le tu in tam kakšnega lažjega otročka. Njena leva očka se solzi in redno ji jo je potrebno čistiti ter mazati. Ima pa ogromno srce in s svojim gobčkom zna narediti neverjetne grimase. Ima sicer sponzorko, ki zanjo pokriva polovico mesečne oskrbe. Arabček Dalay je dopolnil 18 let. Je laminitik in zanj je paša prepovedana. V tem času še uživa s prijatelji na poligonu, saj tam trenutno ni več trave, ko pa bodo ostali odšli na pašo, mu bomo poskušali poiskati družico, ki mu bo pomagala krajšati osamljene dneve v maneži ob hlevu. Tudi Megy se približuje magični številki 20-tih let. Prijetna kobilica, ki pa so ji leta dela pustila poškodbo zadnje noge. Ubogljiva, pridna punca, ki s svojim hitrim korakom vedno sledi človeku in uživa v sprehodih po naravi. Ima sponzorko, ki zanjo pokriva mesečno oskrbo v društvu.

Megi primerjava

 

Kaj se je v življenju dogajalo z Larijo niti ne vemo. Njene noge so v hudo slabem stanju, hrbtenica je boleča. Sprehodi jo pomirjajo in ji nudijo tisto malo veselja, ki ga potrebuje za lepše življenje. Obožuje otroke, božanje in crkljanje, vendar vemo, da bo za vedno ostala pri nas, saj so njene poškodbe prehude in ne more niti sanjati, da bi našla dom, kjer bi lahko bila samo prijatelj in družabnik. Tu je Lord, prekrasen arabski žrebec, ki si je neverjetno opomogel po dolgem zdravljenju. Pameten in lep, vendar nekako ne najde pravega doma. Vsak ga želi za pripust ali za jahanje v konjenicah. Za postavljanje z njim pred prijatelji. Tudi Samo je preživel svoja jahalna leta. Poškodbe sklepov prednjih nog mu ne dovolijo več, da bi lahko jahače ponesel čez drn in strn, zelo pa uživa, ko lahko v maneži, na svojem hrbtu, ponese otroka. Njegova posebnost je, da zna šteti. Naredi dva kroga in počaka, da dobi priboljšek- nagrado. Čudovit lipicanec, s čudovitim karakterjem. Miško in Mrha sta ponija, ki živita skupaj, odkar sta prišla v društvo. Mrha je huda laminitičarka, ki pa zna odlično ukrotiti prijatelja Miška, kadar mu po glavi rojijo neumnosti, kadar želi brcati ali koga ugrizniti. Skupaj sta eno bitje, ločena dve izgubljeni duši. Ostajata v društvu, saj se le tu počutita domače in varno.

miško in mrha

Nenazadnje so tukaj tudi Lisa, Pramanka in Črna. Vse tri so prišle pred dobrima dvema mesecema, bile so odvzete s pomočjo inšpekcije iz hudo slabega hleva. Vse življenje so preživele privezane na kravjih verigah, v temnem, gnoja in amoniaka polnem hlevu. Kaj vse so doživljale, si ne moremo niti predstavljati. A človeka so se sprva grozno bale, sedaj pa se počasi že umirjajo, spoznavajo, da svet in ljudje le niso tao hudobni, kot so bili njihovi prejšnji lastniki.

3

V Centru za konje s posebnimi potrebami na ranču Weter pa domujejo še drugi naši rešenčki, ki ne bodo mogli nikoli v posvojitev. Že dolgo je tu haflingerka Alisa, rešena od mesarja, kjer je breja, s počeno kostjo na nogi čakala, da povrže in bo nato odpeljana v klavnico. Preživela je hude, hude zlorabe. V nosnicah so ji namreč ugašali čike, v oči nasipali pecilni prašek. Trpela je grozne bolečine, ampak je preživela. Vse skupaj ji je pustilo hude travmatične posledice, ampak tu se je umirila, saj oskrbniki vedo, kdaj ima dneve, ko ne želi, da se ji kdo približa.

Islandka Katla je prišla hudo shujšana, laminitična, pretepena. Njena veka je pretrgana zaradi udarca človeka. Čeprav se je ljudi spočetka hudo bala, se je tudi ona sedaj umirila ob nežnih ljudeh, polnih ljubezni. Ponice Brina, Brena in Zala so bile rešene skupaj iz enega hleva, od lastnika, ki jih je pretepal in hudo izkoriščal za delo v gozdu. Tudi te so težke laminitičarke in čeprav si zelo želijo, da bi se lahko pasle, je ta del življenja zanje prepovedan.

zala primerjava 2 koraka

Poni Polux je bil rešen skupaj s prijateljem Casperjem. Slednji je sicer našel dom, medtem ko ga Polux verjetno ne bo nikoli, saj imam težave z zadnjimi nogami, saj jih občasno ne more pokrčiti in jih zato vleče za sabo.

Polux primerjava

Trina je k nam prišla stara le nekaj ur. Njena mama je na porodu izkrvavela, lastniki niso vedeli kako pri življenju obdržati malo siroto. Člani društva smo poskrbeli zanjo, vendar pa je njen imunski sistem, ker ni dobila materinega mleka, porušen. Čepra na zunaj izgleda prečudovito, pa potrebuje posebno nego, ker jo lahko že najmanji prehlad ubije.

Trina primerjava

Vsi ti, ki so še pri nas, bodo tu verjetno tudi ostali. Čeprav ljudem niso zanimivi zaradi svoje starosti ali hib, so vseeno prijetni konjički, ki si zaslužijo, da po vsem preživetem tudi oni občutijo ljubezen, svobodo in življenje vredno konja. Mi jih imamo radi in oni to vedo. Čeprav bi jim želeli ponuditi in nudi več, žal to vedno ni mogoče. Kot povsod, je tudi pri nas »Denar sveta vladar«. V društvu še toliko težje, ker smo odvisni od dobrosrčnosti posameznikov, podjetij, obrtnikov. Društvo namreč ne dobiva nobene podpore s strani države ali občin. Zato takrat, ko denarja ni, tudi mi njim ne moremo privoščiti zanje potrebnih vitaminov, mineralov, potrebne veterinarske oskrbe, dodatkov in podobnega. Niso lačni in žejni, imajo očiščene hleve, imajo ljubezen in ves naš čas, ki jim ga lahko naklonimo. Kljub vsemu so srečni, saj prej takšnega življenja niso poznali. In mi smo srečni, ko v njihovih očeh vidimo hvaležnost in zaupanje. Ko vidimo, da so srečni. Zato smo toliko bolj hvaležni vsem, ki na naš račun SI56 1010 0005 0589 375 prispevajo in s tem pomagajo ter osrečujejo njih in nas, saj vemo, da na koncu koncev le niso tako zapuščeni in pozabljeni in da ljudem ni vseeno zanje.

Hvala vam za vso pomoč in podporo, za dobroto in naklonjenost njim, pozabljenim ter odvrženim, ki jo izkazujete, nam pomagate, da lahko mi pomagamo njim.