Samo malo, v razmislek, o mojem delu

Že dolgo vam nisem napisala nič novega. Nič zato, ker ste nekateri jokali, se drugi zgražali, nekateri preklinjali. Nič zato, ker vas nisem hotela razburjati in vam, kot ste sami napisali, kratiti spanec. Ampak danes je tak dan, da vam želim povedati, kakšno je moje delo, saj je marsikdo med vami prepričan, da to ni bogvekaj, spet drugi, da bi morala biti na razpolago 24 ur na dan.

Vem, da me vsi poznate, da je moja telefonska številka najbolj “vroča” v Sloveniji za vse, ki opažate mučenja, trpinčenja, zanemarjanja, pa tudi za tiste, ki potrebujete pomoč ali pa samo nekoga, da nanj stresete jezo glede mojih objav, mojega “dolgega” jezika ali pa kar tako iz čistega miru, da se ohladi vaša glava. Nekateri prosite samo za nasvet, drugi za pomoč.

10354072_10153181177963917_1135043999108944404_nŽe kar nekaj let se aktivno ukvarjam z reševanjem živali, predvsem konj, čeprav tudi ostalim živalim pomoči nikoli ne odrečem. V letih delovanja sem videla, slišala, doživela krute stvari, ki jih človek povzroča nemočnim bitjem. Marsikdo na mojem mestu bi že zdavnaj obupal. Marsikdo je, ko je samo enkrat šel z mano in videl krutosti brez meja. Ti ljudje me še zdaj občasno pokličejo in mi razlagajo, da jih še vedno preganjajo prizori, ki so jih videli in da jim je žal, da so sploh kdaj želeli in vztrajali, spoznati moje delo.   Ob meni se menjujejo sodelavci in prostovoljci, saj nihče ne more dolgo vzdržati takšnega, skoraj vsakodnevnega, pritiska. Jaz pa še vedno vztrajam. Vsakodnevni prizori mučenja in trpinčenja nedolžnih živali, krutosti, ki jih ljudje izvajajo nad njimi in se pri tem sadističnem izživljanju še smejijo, so tudi meni načeli živce in pobrali kar nekaj energije. Veliko truda sem vložila v to, da bi se stanje in pogoji za živali izboljšali, včasih dobim celo občutek, da so se, potem pa spet kar naenkrat, poči na vseh koncih. Izbruhne še huje, še bolj kruto in bolj krvavo.

Kaj je tisto, kar poganja mene?

10923385_10205560063941880_8135095497771978198_nNe mislite, da tudi jaz nisem kdaj obupala. Že kar nekajkrat se je zgodilo, da sem bila psihično tako na tleh, da sem resno razmišljala, da bi z vsem skupaj nehala, zaključila, se umirila in živela življenje kot ga živite ostali. Potem pa sem pomislila, da sem vendarle edino, kar te živali imajo, da sem njihov glas in da, če še jaz umolknem, ne bodo imele nikogar, ki bi se boril zanje in za njihovo boljše življenje.

Moj delavnik ni lahek in ne traja 8 ur. Ni časa, da bi se lahko po končanem delu na posestvu in z živalmi mirno ulegla in spočila. V nočnih urah opravljam vsa ostala pisarniška dela, pišem prošnje za donacije, pripravljam dokumente, delam obračune, pišem pogodbe, odgovarjam na maile, urejam spletne strani, pripravljam plane, nabave, vodim logistiko in še marsikaj. Kidanje konjem je zame dejansko sprostitev, vendar tudi med tem opravilom zvoni telefon, če pa slučajno pozabi, pa so moje misli vedno polne vseh ostalih skrbi. Tu so še razni intervjuji, pisanje blogov, urejanje spletnih strani in še marsikaj.  Tu so vsakodnevni boji za preživetje, boji za obstoj.

In na koncu naj zapišem še za vse tiste, ki tako radi trosijo okoli laži, da je moje delo prostovoljno, da zanj nisem plačana in da ne dobivam nikakršnih denarnih nagrad za opravljeno delo. Ne potrebujem pohval, si pa želim, da bi kdaj kdo, od vseh tistih, ki imajo toliko za povedati, prišel in se sam prepričal, koliko dela je vloženega v društvo, v reševanje živali, v njihovo rehabilitacijo. Da bi prišel in videl, koliko je neprespanih noči, ko razmišljaš, kako nabaviti seno, nastilj, kako plačati elektriko, vodo, veterinarja, kako pomagati, ko na računu dejansko ni niti centa. In ko končno zaspiš, se ti v sanjah pojavijo slike, ki ti vzamejo še tisti del tako potrebnega spanca….

Še kaj bi napisala, ampak naj bo prepuščeno vaši domišljiji. Imejte mirno noč in trden spanec.

 

Natalija Nedeljko, predsednica društva