O našem delu

Finančnih donacij je malo zato z vsemi silami trudimo, da bi tudi sami kaj zaslužili in jih lažje preživljali, vendar vsi pričakujejo, da bo v društvu vse zastonj. In kakor hitro bi kdo moral plačati kakšno urico jahanja ali druženja s konji, je že ogenj v strehi in nas zmerjajo, da smo zaslužkarji. Enako je, če mora kdo v zameno za jahanje ali druženje s konji pokidati kakšen boks, takrat pa že izkoriščamo. Vsak gre raje na kakšen ranč ali KK, tam brez problema plača 20, 25 evrov ali več za 45 minut jahanja v jahalnici ali maneži, pa ni nič narobe. Brez problema oddelajo toliko in toliko ur v hlevih KK ali rančev za šolsko urico jahanja. Društveni konji bi morali pa vedno delati zastonj. Čeprav so rešenčki, niso nič manj kvalitetni in pridni za delo in druženje, kot ostali konji v KK ali rančih po Sloveniji.
Prodajamo konjski gnoj. Presejan in pakiran v vreče. In že smo zaslužkarji. Pri nas bi moral biti zastonj, kje drugje ga rade volje plačajo, da ga dobijo.
Proti plačilu organiziramo program obveznih izbirnih vsebin za srednje šole, pa smo že zaslužkarji. Kje drugje je to lahko dražje, pa bodo starši svojim otrokom to brez problema plačali.
Organiziramo razne mini delavnice ali dnevno počitniško varstvo otrok, pa smo spet zaslužkarji. Tudi drugje imajo organizirane takšne zadeve, pa nihče ne reče, da so zaslužkarji.
Še marsikaj drugega lahko ponudimo, ampak vedno smo zaslužkarji. Vendar pa, društvo ima v statutu opredeljene nepridobitne in pridobitne dejavnosti. Vse kar se zasluži s pridobitnimi dejavnostmi, pa se mora in se vrača nazaj v društvo. Ker pa smo tudi davčni zavezanci, svoje obveznosti iz pridobitnih dejavnosti, do države tudi redno poravnavamo, medtem, ko drugje tega ni.
Se kdaj kdo vpraša vpraša, od kod naj dobimo in kako naj preživimo 15, 20 30 rešenih konj? Ker od hvale in lepih besed niso siti, imeti morajo polne jasli, da lahko živijo.
Namenila bi še nekaj besed glede dela s konji. V društvu vlagamo ogromno dela, volje ter znanja v rešene konje. Tudi s pomočjo strokovnjakov. Trenutno so nam, bolj kot ne, ostali sami “starčki”, katerim pa nudimo obilo druženja in redne nege. V kaj več jih ne silimo, saj so v svojem življenju preživeli že marsikaj. Vsi so odlično socializirani in primerni za druženje z otroci. Kadar pa dobimo kakšnega novega siromaka, pa se mu najprej posvetimo s strokovnjaki, z delom nadaljujemo odrasli člani društva, po navodilih strokovnjakov in šele, ko smo prepričani, da je žival dovolj socializirana, se jim lahko posvetijo tudi otroci. Seveda, pod nadzorom odrasle osebe, dokler nismo popolnoma prepričani, da je žival pripravljena tudi na naše najmlajše prostovoljce. Sem pa zelo ponosna, da imajo vsi naši prostovoljčki tudi izpite Jahač1 ali Jahač 2, eden ima narejeno celo licenco za tekmovanje v preskakovanju ovir. Kljub temu, da je v primeru jahanja še tako mirnega konja, s strani društva zahtevana čelada in zaščitni jopič – želva, se tega vsi zavedajo in jih na to ni potrebno opozarjati. Posvojiteljem pa tega ne moremo predpisovati, kakšna je njihova jahalna oprema, je pa njihova osebna odločitev.
Pa še nekaj besed glede urejenosti in razvoja RC Petra, ker marsikomu gre v nos tudi to, da smo marsikaj uredili in naredili. Ja, smo. Z veliko prostovoljnega dela, veliko švica in veliko pridnimi rokami prostovoljcev, ki so podarili in še podarjajo svoj prosti čas za to, da izboljšujemo tako namestitve konj kot tudi infrastrukturo posestva. Razen nekaj nujnih malenkosti, ki smo jih morali plačati, da so narejene po predpisih, je vse, kar se dela in gradi, narejeno izključno iz darovanega in podarjenega materiala. Veliko so nam ga podarili donatorji in sponzorji, veliko ga dobimo preko oglasnika Podarimo.si, veliko praktično na odpadu. Tudi mi si želimo, da imajo naši konji čim boljše pogoje, želimo si delati v urejenem okolju in želimo si, da se obiskovalci pri nas počutite prijetno in dobrodošlo. Vsak dober gospodar si želi napredek in ne nazadovanje. Tudi mi stremimo k temu, zato se trudimo, da bi še kaj izboljšali in dodelali, tako za živali, kot za ljudi, ki skrbimo zanje in seveda za obiskovalce, ki prihajate obiskovat rešene živali.

Upam, da sem odgovorila vsem, ki imate takšne ali drugačne pripombe. Dve leti in pol delujemo v RC Petra. Začeli smo na zanemarjeni in opuščeni kmetiji. V tem času smo naredili marsikaj, veliko stvari izboljšali, popravili, dodelali. Da je posestvo danes takšno kot je, se resnično iz srca zahvaljujem vsem prostovoljcem, ki so kakorkoli in kdajkoli pripomogli s svojim delom ter znanjem, zahvaljujem se vsem donatorjem in sponzorjem, ki so nam darovali material, vsem tisti tisočim malim ljudem, ki so nam podarjali ostanke takšnega ali drugačnega materiala. Zahvaljujem se vsem vam velikim in malim ljudem, vsem podjetjem ter obrtnikom, ki nakazujete svoja finančna sredstva za nakup krme, nastilja in za poplačilo veterinarskih stroškov za rešene živali. Brez vseh vas in vaše pomoči Društvo za zaščito konj in ostalih živali ne bi obstajalo in živali ne bi imele takšnega zatočišča kot ga imajo. Moja globoka in iskrena zahvala vam, ki pomagate po svojih močeh, da ne obupamo in da lahko pomagamo njim, ki same ne morejo povedati o svojem trpljenju.

Predsednica društva
Natalija Nedeljko

10608309_974509185908315_3558365044224960686_o10557511_349943625179359_4068718043246953464_o1961787_349943835179338_5512051581667411905_o1795333_349945435179178_9059630709605727060_o1009950_10151962944206375_677140299_n1970801_10151962940541375_1434417221_nBoris Sušec in Saška Urška Markelj Masaža konj s Tjašo Kersnik Foto mitja Derenda

Napišite komentar

Vaša elektronska pošta ne bo objavljena. Obvezna polja so označena z zvezdico *.