Moje predpraznično razmišljanje

Sedim za računalnikom in prebiram maile. Prijave kar letijo in to me v tem prednovoletnem času zelo žalosti. V teh predprazničnih dneh, naj bi se naše življenje umirilo, postati bi morali bolj človeški in bolj dojemljivi za trpljenje, mučenje, izkoriščanje, zlorabljanje. Biti bi morali bolj usmiljeni in dobrohotni, a slike kažejo, da smo čedalje večji človeški izrodki.

Po pravici povedano, utrujena sem od vsega videnega, doživetega. Koliko trpljenja lahko povzroči človek, to je neverjetno! Včasih se vprašam, če je to sploh še človek, ker ga niti zver več ne moreš imenovati. Zver ubija iz potrebe po preživetju in samo toliko, kolikor potrebuje. Človek pobija vse povprek, če potrebuje ali ne. Zver ubija hitro, plen umira hitro. Človek uživa v mučenju in trpljenju, plen umira v neznosnih bolečinah in mukah.

Ne vem kolikokrat sem že rekla, da me nič več ne more presenetiti, pa sem vedno znova še bolj presenečena. Srce mi joče, ko gledam lačne in prezeble živali, ki so nekoč imele dom in lastnika, danes pa so brezdomci. Srve mi poka od bolečine, ko gledam trpljenje  živali, ki jim živim s telesa trgajo dlako, pulijo perje, jih mečejo žive v krop, davijo, jih parajo pri živem telesu, živim slačijo kožo, za zabavo mečejo žive iz stolpov, živim zažigajo dlako, perje, da ne govorim o trpljenju delovnih in cirkuških živali. Toliko gorja in trpljenja nedolžnih samo za zadovoljitev sadističnih potreb človeka, po tem, da pokaže svojo nadvlado, nad vsem živim, kar leze in hodi.

Veliko gorja, ki se dogaja po svetu, se dogaja tudi pri nas. Zastonj si zatiskate oči in se tolažite, da se to pri nas ne dogaja. Zastonj si zatiskate oči, ko pravite, da pri nas krave ne trpijo, da je teličkom lepo, da je za kokoši nesnice odlično poskrbljeno, da račke uživajo, … Ne, krave trpijo, ko jim odvzamejo njihovega otroka, tako kot bi trpela človeška mati. In teličkom ni lepo! So dejansko sirote, že ob rojstvu obsojene na smrt. Rodili so se samo zato, da ima njihova mati mleko in da ga lahko pijete vi, namesto njih. In kokoši zaprte v kletkah prav gotovo niso srečne! Nikoli ne bodo videle sonca, nikoli ne bodo brskale po zemlji in si iskale hrano. In, ko se bodo iznesle, bodo usmrčene. Da o klavnicah sploh ne govorim!

Ne bom razlagala dalje. Tudi slik namenoma nisem prilagala. Ne, nočem vam pokvariti praznikov, ki se jih veselite s telečjo pečenko, svinjsko kračo in cimetovim jogurtom. Uživajte v hrani, ki jo obožujete. In, ko boste videli vse, kar vidim jaz, potem se boste vprašali, če je okus telečje pečenke, svinjske krače, pečene račke ali piške ter božičnega jogurta, dimljenega sira, skutine potice res vreden  njihovega trpljenja.

Odštevamo dneve do Božiča. To naj bi bil praznik družine in miru. Pa bo? Praznik družine še mogoče, čeprav v današnjem tempu življenja ne vem, če se boste lahko družini sploh posvetili. Praznik miru pa sigurno ne bo! Spet bo pokalo, v zrak bo šlo na tisoče in tisoče evrov. Zaradi tega bodo trpeli ljudje in živali. Slednje še sploh, saj zanje ti dnevi niso prazniki. Preden boste dobesedno v zrak pognali svoj prigarani denar, se vprašajte, če je bilo vredno za to sploh garati, zanemarjati družino, prijatelje, znance. Pomislite na njih, ki jim takšno pokanje in bliskanje požene strah v kosti. Usmilite se jih. Raje ta denar namenite njim in zavetiščem, ki skrbijo zanje. Tako boste vsaj vedeli, da niste zastonj garali, da vaš denar ni izpuhtel v zrak, da ste s tem naredili dobro delo. Še vedno bo pokalo, saj se nekateri še vseeno ne zavedajo, da so garali zastonj. Ampak vsako leto bo pokalo manj in vsako leto nas bo več, ki bomo ta denar raje namenili za kakšno dobro delo.

Želim vam lepe predpraznične dni. Vem, da ste vse leto hiteli, delali in da ste tudi vi utrujeni. Upočasnite svoj tempo, umirite se in se posvetite sebi, družini, prijateljem in znancem. Posvetite pa tudi delček svojega časa njim, ki niso tako srečni, kot ste vi.

Napišite komentar

Vaša elektronska pošta ne bo objavljena. Obvezna polja so označena z zvezdico *.