Moj otrok si želi poni konjička

Vem, da je vaš otrok vaš zaklad, da bi zanj storili vse, mu nudili vse kar lahko, zanj bi žrtvovali življenje. Dokler so njegove želje majhne, jih ni težko izpolniti, a otroci rastejo, njihove želje postajajo večje, pojavijo se želje po hišnih ljubljenčkih. Ponavadi so to psi, mačke, nekateri otroci se zadovoljijo samo z ribico, papigo ali kanarčkom. Ampak žival je živo bitje za katero je potrebno skrbeti, ima svoje potrebe in želje. Le redki  pred nakupom živali sedejo skupaj z otrokom in se pogovorijo o obveznosti, ki jo nov hišni član prinesel v hišo. Veliko jih je, ki sploh ne razmišljajo, nabavijo žival, vse za otroka, ki je potem teden dni, morda mesec ljubljenec vseh, nato ljubezen začne popuščati, počasi žival postane breme. Kam potem z njimi? Mačke in psi največkrat končajo na cesti ali pa jih odvržejo kar v gozdu, pa naj se znajdejo kakor hočejo. V našem gozdu je vsako pomlad prava katastofa! Meščani odmetavajo te siromake, stare komaj nekaj mesecev, ki so se jih naveličali, kot da je gozd smetnjak.  Komaj jih sproti rešujemo! Pomislite vendar, da obstajajo zavetišča in da jih lahko odpeljete tja! Kako pa končajo ribice in pernati prijatelji? Slišala sem najbolj nore zgodbe, ki so jih pripovedovali, zraven pa so se še smejali. Ribice ponavadi končajo v stranišču, pticam pa kar sami zavijejo vrat in potem otrokom natvezijo, da so poginile!!! Pa kaj smo res takšne zverine?

Ampak tokrat bi vas želela opmoniti na nekaj drugega. Marsikateri otrok v zadnjem času si želi konja. Tistega lepega, luštnega ponija, malega, saj veste, ki so takšni kot igračke.

Poni- pri otrocih najbolj priljubljen konjičekPoni- pri otrocih najbolj priljubljen konjiček

Naši otroci hodijo in moledujejo, s solznimi očmi nam zatrjujejo, kako bodo skrbeli zanj, kako radi ga bodo imeli. Potem jih peljemo v živalski vrt ali na kakšno prireditev, in glej ga zlomka, tudi tam jih vidimo.

Le kako bi se vam zdelo, če bi hodili od mesta do mesta in vsak dan ure hodili v krogu?Le kako bi se vam zdelo, če bi hodili od mesta do mesta in vsak dan ure hodili v krogu?

Pa saj niso tako veliki, tak majhen konjiček ne more veliko stati, ne more veliko pojesti…in se odločimo, da bomo otroku izpolnili njegovo željo.  Panično začnemo iskati primernega ponija za svojega otroka. Važno ni nič drugega kot kakšne barve je in kakšnega izgleda. Čim bolj lep, najbolje bi bilo, da bi bil podoben Barbikinemu konjičku.

Izbiramo samo barvo in lepoto?Izbiramo samo barvo in lepoto?

Rejci in preprodajalci konj nam na ušesa trobijo vse naj in naj lastnosti njihovih mini konjičkov, kako so primerni za otroke, kako so ubogljivi, crkljivi, kako malo pojedo, ne rabijo posebne nege in oskrbe, …..ušesa nam pokajo od hvale in pohvale o teh malih milih lepotcih.  Hitro še preračunamo, koliko bi zaslužili, če bi imeli kobilico, pa še mini žrebička, nekaterim je pa vseeno, samo da je in da bodo otroci končno dali mir. Odločimo se, udarimo v roke, plačamo in že smo novopečeni lastnik prelepega, čudovitega, krasnega in ne vem kaj še vse, konjička. Pohvalimo se še prijateljem in znancem, celi žlahti, seveda tudi v službi. Vsi zavidajo nam in našim otrokom.  Končno prispe! Vriskanje in skakanje otrok in odraslih okoli njega, ubogega reveža popolnoma prestraši. Ampak, kaj se bo uboga žival pritoževala, sedlo gor, pa gremo, cela ulica, da ga sprobamo!!

Joj, kako so otroci čedni na poniju!Joj, kako so otroci čedni na poniju!

Joj, kako so otroci čedni na poniju!Joj, kako so otroci čedni na poniju!

Potem traja takšno veselje kar nekaj časa. Mesec dni je prav živahno. Vsi se veselimo vsakodnevnega obiska našega prijatelja v hlevu. Prijetno ga je krtačiti, ga voditi na sprehode, ga jahati in hraniti. Vse je zanimivo…

Začetno veselje je nepopisnoZačetno veselje je nepopisno

Spočetka je skrb za malega konjička pravo veselje…Spočetka je skrb za malega konjička pravo veselje…

Užitki, ki nam jih nudi mali prijatelj, ne bi smeli biti nikoli pozabljeniUžitki, ki nam jih nudi mali prijatelj našega otroštva, ne bi smeli biti nikoli pozabljeni

Kako ponosni smo na svoje male junakeKako ponosni smo na svoje male junake

 

Redki entuzijasti se odločijo in začnejo z treningom otroka in konja, s pripravami na prva tekmovanja, predhodnico velikih , pravih tekmovanj. Mali poni konjiček postane otrokov prvi učitelj na njegovi morebitni poti do prvaka. A tudi mali bodoči prvaki odrastejo, njihov poni pa ostaja še vedno mali konjiček.

Na malih konjičkih se učijo veliki bodoči šampioni…Na malih konjičkih se učijo veliki bodoči šampioni..

Na malih konjičkih se učijo veliki bodoči šampioni…Na malih konjičkih se učijo veliki bodoči šampioni..

Na malih konjičkih se učijo veliki bodoči šampioni…Na malih konjičkih se učijo veliki bodoči šampioni…

Ampak nekaj je vsem skupno…Prej ko slej  se navdušenje strašev in otrok zmanjša, naš tako veleopevani konjiček postane breme cele družine, otroci ga prerastejo, želijo si večjega boljšega, lepšega konja. Še posebej tisti, ki se želijo uveljaviti v eni od konjeniških disciplin. Takrat naš mali konjiček, ki si ga je naš otrok tako želel, ni več oh in sploh, postal je breme, težava, problem, ki se ga je potrebno rešiti. Nekateri romajo v druge otroške roke in spet se ponavlja njihovo življenje od začetka, drugim sreča ni tako naklonjena, pa pristanejo pri kakšnem sejmarju, ki jih vozi iz mesta v mesto, kjer ure dolgo hodijo privezani na vrtiljak v krogu brez prestanka, tretji pa končajo…

…ja, nekateri se odločijo in svojega hišnega ljubljenčka za male denarje prodajo mesarju ali pa ga kar sami odpeljejo v klavnico. Celo tako korajžni so, da ga pred roko usmrtitelja pripeljejo sami.

Nekateri jih kar sami peljejo v klavnicoNekateri jih kar sami peljejo v klavnico
Mali konjiček s svojim glasom kliče na pomoč,  a nikogar ni, ki bi se ga usmilil.  Ozira se in išče tisti znani obraz, tisto roko, ki ga je božala in ljubkovala, išče svojega otroka, ki ga je učil, ki mu je zaupal, kateremu je dal svojo brezpogojno ljubezen in mu je bil brezmejno vdan. Zastonj se ozira, pomoči ni več. Še zadnjič se ozre naokoli, nato pogumno stopi v sobo…

Mirno stoji, ko mu na glavo prislonijo smrtonosno orožjeMirno stoji, ko mu na glavo prislonijo smrtonosno orožje

…nato umre……nato umre, prerežejo mu še vrat in spustijo kri…

…njegovo telo bo morda že jutri zrezek na vašem krožniku….…in njegovo telo bo morda že jutri zrezek na vašem krožniku….

Ne ubijajte ponijev!!! Podarite jih Društvu za zaščito konj!!! Potrudili se bomo in jim našli dober in ljubeč dom!!!
http://www.youtube.com/watch?v=Eamy6PDeZdw
Obrnite se na nas! Naj vam bo vaš mali prijatelj iz otroštva hvaležen za življenje! 

SI56 1010-0005-0589-375 (Banka Koper)

DRUŠTVO ZA ZAŠČITO KONJ, Šercerjeva 9,3320 Velenje, info@dzk.si

 

 

2 komentarjev

  1. O NEKATERIM SE ŽIVALI OČITNO NE SMILIJO.MI IMAMO ENEGA PONIJA NAŠ OTROK SE JE TAKO NAVEZAL NANJ NAJPREJ NAM JE TEČNARIL V 1. RAZREDU PA MU GA NISMO KUPILI POTEM V 4. RAZREDU PA IN KAJ SE JE ZGODILO NAŠ OTROK JE BIL ZELO VESEL POTEM SO MINEVALA LETA IN JE BIL ŠE VEDNO SREČEN IN NI NAM TEČNARIL DA BI IMEL DRUGEGA KONJA AMPAK NEKE DEŽEVNE NOČI NAM JE PA KONJ POBEGNIL VEMO DA DE JE USTRAŠIL POKA IN NAM JE RABIL HLEV IN ODPRL VRATA DRUGI DAN SMO GA ISKALI NAJDLI SMO GA PRI GOZDU NAPOL ŽIVEGA IN PELJALI SMO GA K VETERINARJU A NI BILU DRUGE IZBIRE KOT USMRTITEV NAŠ OTROK SE JE PO USMRTITVI TAKO JOKAL IN 4 DNI ZAPORED REKLI SMO MU DA BOMO POISKALI DRUGEGA PONIJA A NI HOTEL DRUGEGA ZDAJ JE STAR 20 LET PA SE ŠE VEDNO SPOMINJA SVOJEGA PONIJA BLEKIJA ZARADI ČRNE BARVE IN ŠE VEDNO NIMA DRUGEGA KONJA.

  2. Danes je malo takšnih. V začetku velika želja, veliko sreče, potem skrb in odvečno breme. Sem imela možnost videti cele črede ponijev pri mesarjih. Srce se mi je trgalo, ko sem gledala, kako jih nalagajo na kamion za klavnico. In velika večina je bila nekoč ljubljenček nekega otroka, neke družine. Potem pa še samo breme, ki se ga je bilo treba rešiti. To je bil moj najbolj žalosten dan…poln tovornjak ponijev, naloženih za v klavnico!

Napišite komentar

Vaša elektronska pošta ne bo objavljena. Obvezna polja so označena z zvezdico *.