Dan odprtih vrat in otvoritev RC Petra

Pravzaprav smo se na ta veliki dogodek pripravljali že zelo dolgo. Bi lahko rekla, da že kar od prve akcije, ki smo jo imeli 1. maja letos. Nekaj dni prej smo uradno podpisali pogodbo o najemu kmetije v Orovi vasi. Čeprav je bila okolica kmetije potrebna resnično temeljitega dela, smo bili veseli, da smo končno le dobili prostor, kjer smo lahko začeli ustvarjati in pripravljati center za rešene konje. Resnično je bil potreben in resnično smo si ga želeli. Pet mesecev smo vlagali v obnovo, čiščenje in pripravo okolice ogromno truda in znoja. Nešteto pridnih delovnih rok je pomagalo, da smo končno ustvarili to, kar smo želeli. Danes stoji, ni še čisto dodelan, a konji se v njem dobro počutijo in odlično okrevajo. V sklopu svetovnega dneva živali, 4. oktobra, smo tako predvideli tudi otvoritev in predstavitev širši javnosti. 29. in 30. septembra smo tako naši širši slovenski javnosti odprli vrata in predstavili RC “Petra”. Ponosni smo nanj, je naš paradni konj in vse kar je bilo narejeno, je izključno delo človeških rok. Tu niso brneli stroji, saj zanje ni bilo denarja. Bila pa so velika srca ljudi, ki so želeli in ustvarili center, v katerem okrevajo najtežji primeri zanemarjenih in zlorabljenih konj. Končno imajo prostor, kamor jih lahko nastanimo, kjer se lahko v miru privajajo na novo in boljše življenje in od koder bodo iskali nov topel in ljubeč dom. Na tokratnem dnevu odprtih vrat smo tako predstavili 15 naših konj, nekateri od njih čakajo na redno posvojitev, drugi vsaj na posvojitev na daljavo. Vsi pa si želijo dobrega in ljubečega doma, ljudi, ki bodo zanje znali skrbeti in jih spoštovati. Tokrat smo predstavljali izključno naše konje na različne načine. Pod sedlom in na roki so jih predstavljali Mladi rejci iz Maribora, v sulkiju jih je predstavil g. Damjan Vajs iz Ljutomera. Delo z mladimi konji je na naši Saški predstavil g. Boris Sušec. Imeli smo tudi izredno zanimiv dvoboj med učenko g. Krmaca, gdč. Tino Marđetko in učiteljem g. Janijem Krmacem. Tudi onadva sta tekmovala z društvenimi konji, in sicer sta dobila enakovredni kobilici, obe stari 4 leta, še neujahani, ki ju je bilo treba v tridesetih dneh čim bolje pripraviti za posvojitev in predstavitev. Dvoboj je bil izredno zanimiv in napet, zmagala pa je gdč. Tina Marđetko s kobilico Cvetko. Imeli smo še nekaj spremljajočih dejavnosti, in sicer je blagoslov živali, zemlje in ljudi izvršil župnik iz župnije Polzela g. Jože Kovačec, pripravili smo razstavo slik konj slikarke Irene Ameršek in vsekakor tudi razstavo našega dela na posestvu. Letos so obiskovalci tudi prvič sadili rožice za trpeče konje, ki jih nismo ali jih ne bomo mogli rešiti, ker zanje nismo in nikoli ne bomo izvedeli. Vhod in gredico nam je uredilo podjetje Art Flora d.o.o., prav tako so darovali tudi rožice za posajanje. Obiskal pa nas je tudi g. Vlado Cencel, ki je iz lesa kar z motorko oblikoval konje. Dva, ki ju je izdelal kar pred očmi obiskovalcev, je podaril našemu društvu za licitacijo. Licitirali smo še betonske konjičke, darilo podjetja Elkos d.o.o. iz Lokovice pri Šoštanju. Zelo hvaležni smo tudi družini Mumelj, ki je s svojo prekrasno kočijo in kobilama Honko in Mišo po okolici vozila naše obiskovalce ter tudi tako popestrila dogajanja ob dnevu odprtih vrat. Obiskalo nas je tudi nekaj društev, ki pomagajo malim živalim. Največje presenečenje in veselje pa nam je vsekakor naredila naša že posvojena kobila Klara, ki je s sabo iz Voklega pripeljala svojo posvojiteljico Katarino. Otrokom pa so bili v največje veselje poniji društva, ki so jih lahko jahali, božali, krtačili ali se z njimi vozili naokoli. V otroškem kotičku so potem ustvarjali prekrasne risbice svojih najljubših konjičkov tega dne. Veliko se je dogajalo ta dva dneva in prepričani smo, da so se vsi, ki so nas tokrat obiskali na čisto novi lokaciji, imeli lepo in da se bodo še vrnili.

In na koncu bi izrekla še čisto posebno pohvalo in zahvalo prostovoljcem, ki so več mesecev poleg svojega dela, družine in službe pomagali ustvarjati ta naš novi center: Nina Muršič, Drago Potisek, Slavica Vedernjak, Nedeljko Novaković, Milan in Daliborka Krizmanić, Petra Lah, Nina Delopst, Irena Kajtna, Tina Marđetko,. Posebna zahvala pa gre našemu Daniju Koležnik, ki se je udeležil vseh akcij, ki ni obupal in je neutrudno več tednov sam in ob pomoči ostalih žagal hlodovino ter ob tem še redno skrbel za tam nastanjene konje. Kot vidite, nas ni bilo veliko, z voljo in željo pomagati tem prekrasnim bitjem, pa smo ustvarili ogromno. Naš dan odprtih vrat je tako mimo. RC “Petra” je torej odprt tudi za javnost. Od 8.10.2012 nas lahko brez najave obiščete vsak dan od 10:00 do 14:00 ure. Ob vikendih ali kakšnih drugačnih terminih pa vas prosimo, da se za obisk predhodno dogovorite vsaj dva dni prej na tel. 040/229-993 ali preko maila info@dzk.si. Vsakega obiska smo veseli, a razumeti morate, da se vam želimo posvetiti in v kolikor vas je naenkrat preveč, lahko prihaja do nezadovoljstva. Vsekakor pa vabljeni med naše konjičke, pridni so in tudi oni so veseli vsakega obiskovalca.

Licitacija

V današnjem času, ko je življenski standard vse višji in se vsi spopadamo s krizo in posledično s pomanjkanjem, se na vas obračamo s prošnjo za pomoč. Gospodarska kriza ni prizanesla niti živalim, zato smo se v Društvu za zaščito konj znašli v nič kaj zavidljivi situaciji. Primanjkovati nam je začelo osnovnih potrebščin za konje, kot sta seno in nastilj.
Društvo za zaščito konj želi organizirati licitacijo, na kateri se bodo vsa zbrana sredstva namenila izključno za potrebe konj, zato vas naprošamo za kakršne koli dobrine, ki bi jih bili pripravljeni donirati. V mislih imamo kakršno koli umetniško/ rokodelsko delo ali drugo neuporabljeno stvar (lahko povezano s konji ali tudi ne), priporočjive so tudi storitve, kot npr. masaže, peka piškotov oz. karkoli ste pripravljeni donirati.
Stvari se bodo začele zbirati med 1.03 in 15.03.2013, torej 2 tedna, licitacija pa bo se bo začela, ko bomo zbrali dovolj prispevkov zanjo, in sicer na facebooku.
Vse licitirane predmete bomo fotografirali, pod vsako sliko pa bo imenovan donator (lahko tudi spletna ali facebook stran kjer je predstavljena dejavnost podjetja, posameznika).
Donirane predmete je potrebno poslati na naš naslov ( Društvo za zaščito konj,Šercerjeva 9, 3320 Velenje ali na naslov organizatorke licitacije: Klavdija Ocvirk, Arja vas 56, 3301 Petrovče), če pa to ni mogoče, pa vas prosimo, da predmet/ stvar fotografirate in pošljete fotografirate po elektronski pošti(klavdija.ocvirk@gmail.com). Predmet po končani licitaciji pošljete po pošti licitatorju. Licitator vam poleg licitirane cene nakaže še 2 eura za stroške pošiljanja. Po želji lahko poleg donirane stvari postavite izklicno ceno, ni pa nujno. Kot donator imate nato dolžnost, da licitiran predmet / stvar v čimkrajšem času pošljete plačniku licitiranega predmeta.
Za pozitiven odziv in pomoč se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo in vas lepo pozdravljamo.

Klavdija Ocvirk, članica, prostovoljka Društva za zaščito konj ter organizatorka licitacije
Arja vas 56
3301 Petrovče
Tel.št: 051336787
Spletna stran Društva za zaščito konj:
http://dzk.si/
Facebook stran društva:
http://www.facebook.com/dzksi?ref=ts&fref=ts

 

Obisk ranča Wetter

Tokrat smo bili povabljeni na ranč Weter, kjer so nastanjeni naši konji s posebnimi potrebami in konji, ki jih zdravijo veterinarji iz veterinarske klinike Ljubljana. Povabila nas je naša skrbnica za konje s posebnimi potrebami, Maja, ogledali pa smo si naše tri trenutno tam nastanjene, Aliso, Trino in Klaro. Seveda je tu tudi naš posvojenček Joy of Life in cel zborček fantastičnih islandčkov. Ti so Majin ponos, v veselje pa so ji vsi, tako njeni, kot naši. Pa naj slike govorijo same zase.

Moj otrok si želi poni konjička

Vem, da je vaš otrok vaš zaklad, da bi zanj storili vse, mu nudili vse kar lahko, zanj bi žrtvovali življenje. Dokler so njegove želje majhne, jih ni težko izpolniti, a otroci rastejo, njihove želje postajajo večje, pojavijo se želje po hišnih ljubljenčkih. Ponavadi so to psi, mačke, nekateri otroci se zadovoljijo samo z ribico, papigo ali kanarčkom. Ampak žival je živo bitje za katero je potrebno skrbeti, ima svoje potrebe in želje. Le redki  pred nakupom živali sedejo skupaj z otrokom in se pogovorijo o obveznosti, ki jo nov hišni član prinesel v hišo. Veliko jih je, ki sploh ne razmišljajo, nabavijo žival, vse za otroka, ki je potem teden dni, morda mesec ljubljenec vseh, nato ljubezen začne popuščati, počasi žival postane breme. Kam potem z njimi? Mačke in psi največkrat končajo na cesti ali pa jih odvržejo kar v gozdu, pa naj se znajdejo kakor hočejo. V našem gozdu je vsako pomlad prava katastofa! Meščani odmetavajo te siromake, stare komaj nekaj mesecev, ki so se jih naveličali, kot da je gozd smetnjak.  Komaj jih sproti rešujemo! Pomislite vendar, da obstajajo zavetišča in da jih lahko odpeljete tja! Kako pa končajo ribice in pernati prijatelji? Slišala sem najbolj nore zgodbe, ki so jih pripovedovali, zraven pa so se še smejali. Ribice ponavadi končajo v stranišču, pticam pa kar sami zavijejo vrat in potem otrokom natvezijo, da so poginile!!! Pa kaj smo res takšne zverine?

Ampak tokrat bi vas želela opmoniti na nekaj drugega. Marsikateri otrok v zadnjem času si želi konja. Tistega lepega, luštnega ponija, malega, saj veste, ki so takšni kot igračke.

Poni- pri otrocih najbolj priljubljen konjičekPoni- pri otrocih najbolj priljubljen konjiček

Naši otroci hodijo in moledujejo, s solznimi očmi nam zatrjujejo, kako bodo skrbeli zanj, kako radi ga bodo imeli. Potem jih peljemo v živalski vrt ali na kakšno prireditev, in glej ga zlomka, tudi tam jih vidimo.

Le kako bi se vam zdelo, če bi hodili od mesta do mesta in vsak dan ure hodili v krogu?Le kako bi se vam zdelo, če bi hodili od mesta do mesta in vsak dan ure hodili v krogu?

Pa saj niso tako veliki, tak majhen konjiček ne more veliko stati, ne more veliko pojesti…in se odločimo, da bomo otroku izpolnili njegovo željo.  Panično začnemo iskati primernega ponija za svojega otroka. Važno ni nič drugega kot kakšne barve je in kakšnega izgleda. Čim bolj lep, najbolje bi bilo, da bi bil podoben Barbikinemu konjičku.

Izbiramo samo barvo in lepoto?Izbiramo samo barvo in lepoto?

Rejci in preprodajalci konj nam na ušesa trobijo vse naj in naj lastnosti njihovih mini konjičkov, kako so primerni za otroke, kako so ubogljivi, crkljivi, kako malo pojedo, ne rabijo posebne nege in oskrbe, …..ušesa nam pokajo od hvale in pohvale o teh malih milih lepotcih.  Hitro še preračunamo, koliko bi zaslužili, če bi imeli kobilico, pa še mini žrebička, nekaterim je pa vseeno, samo da je in da bodo otroci končno dali mir. Odločimo se, udarimo v roke, plačamo in že smo novopečeni lastnik prelepega, čudovitega, krasnega in ne vem kaj še vse, konjička. Pohvalimo se še prijateljem in znancem, celi žlahti, seveda tudi v službi. Vsi zavidajo nam in našim otrokom.  Končno prispe! Vriskanje in skakanje otrok in odraslih okoli njega, ubogega reveža popolnoma prestraši. Ampak, kaj se bo uboga žival pritoževala, sedlo gor, pa gremo, cela ulica, da ga sprobamo!!

Joj, kako so otroci čedni na poniju!Joj, kako so otroci čedni na poniju!

Joj, kako so otroci čedni na poniju!Joj, kako so otroci čedni na poniju!

Potem traja takšno veselje kar nekaj časa. Mesec dni je prav živahno. Vsi se veselimo vsakodnevnega obiska našega prijatelja v hlevu. Prijetno ga je krtačiti, ga voditi na sprehode, ga jahati in hraniti. Vse je zanimivo…

Začetno veselje je nepopisnoZačetno veselje je nepopisno

Spočetka je skrb za malega konjička pravo veselje…Spočetka je skrb za malega konjička pravo veselje…

Užitki, ki nam jih nudi mali prijatelj, ne bi smeli biti nikoli pozabljeniUžitki, ki nam jih nudi mali prijatelj našega otroštva, ne bi smeli biti nikoli pozabljeni

Kako ponosni smo na svoje male junakeKako ponosni smo na svoje male junake

 

Redki entuzijasti se odločijo in začnejo z treningom otroka in konja, s pripravami na prva tekmovanja, predhodnico velikih , pravih tekmovanj. Mali poni konjiček postane otrokov prvi učitelj na njegovi morebitni poti do prvaka. A tudi mali bodoči prvaki odrastejo, njihov poni pa ostaja še vedno mali konjiček.

Na malih konjičkih se učijo veliki bodoči šampioni…Na malih konjičkih se učijo veliki bodoči šampioni..

Na malih konjičkih se učijo veliki bodoči šampioni…Na malih konjičkih se učijo veliki bodoči šampioni..

Na malih konjičkih se učijo veliki bodoči šampioni…Na malih konjičkih se učijo veliki bodoči šampioni…

Ampak nekaj je vsem skupno…Prej ko slej  se navdušenje strašev in otrok zmanjša, naš tako veleopevani konjiček postane breme cele družine, otroci ga prerastejo, želijo si večjega boljšega, lepšega konja. Še posebej tisti, ki se želijo uveljaviti v eni od konjeniških disciplin. Takrat naš mali konjiček, ki si ga je naš otrok tako želel, ni več oh in sploh, postal je breme, težava, problem, ki se ga je potrebno rešiti. Nekateri romajo v druge otroške roke in spet se ponavlja njihovo življenje od začetka, drugim sreča ni tako naklonjena, pa pristanejo pri kakšnem sejmarju, ki jih vozi iz mesta v mesto, kjer ure dolgo hodijo privezani na vrtiljak v krogu brez prestanka, tretji pa končajo…

…ja, nekateri se odločijo in svojega hišnega ljubljenčka za male denarje prodajo mesarju ali pa ga kar sami odpeljejo v klavnico. Celo tako korajžni so, da ga pred roko usmrtitelja pripeljejo sami.

Nekateri jih kar sami peljejo v klavnicoNekateri jih kar sami peljejo v klavnico
Mali konjiček s svojim glasom kliče na pomoč,  a nikogar ni, ki bi se ga usmilil.  Ozira se in išče tisti znani obraz, tisto roko, ki ga je božala in ljubkovala, išče svojega otroka, ki ga je učil, ki mu je zaupal, kateremu je dal svojo brezpogojno ljubezen in mu je bil brezmejno vdan. Zastonj se ozira, pomoči ni več. Še zadnjič se ozre naokoli, nato pogumno stopi v sobo…

Mirno stoji, ko mu na glavo prislonijo smrtonosno orožjeMirno stoji, ko mu na glavo prislonijo smrtonosno orožje

…nato umre……nato umre, prerežejo mu še vrat in spustijo kri…

…njegovo telo bo morda že jutri zrezek na vašem krožniku….…in njegovo telo bo morda že jutri zrezek na vašem krožniku….

Ne ubijajte ponijev!!! Podarite jih Društvu za zaščito konj!!! Potrudili se bomo in jim našli dober in ljubeč dom!!!
http://www.youtube.com/watch?v=Eamy6PDeZdw
Obrnite se na nas! Naj vam bo vaš mali prijatelj iz otroštva hvaležen za življenje! 

SI56 1010-0005-0589-375 (Banka Koper)

DRUŠTVO ZA ZAŠČITO KONJ, Šercerjeva 9,3320 Velenje, info@dzk.si

 

 

Naš prvi rojstni dan

Natalija Nedeljko, predsednica društva:

Danes smo upihnili prvo svečko za prvo leto našega delovanja. Veliko smo naredili v tem času, veliko vas se nam je pridružilo. Imamo podpornike in tudi tiste, ki se z nami in našim delom ne strinjajo. Imamo vzpone in padce, vedno se poberemo in delamo dalje. Naše delo ni lahko, velikokrat vidimo živali v stanju kakršnega si ne zaslužijo. Skušamo pomagati lastnikom, a če ne gre, potem moramo pomagati živalim. Vesela sem, da se nam je v tem letu pridružilo veliko mladih, zame je to moč, ki bo nekoč nadaljevala naše začeto delo. Vesela sem, ker se nam je pridružilo tudi veliko strokovnjakov s področja konjeništva in konjereje. Njihovo znanje in pomoč je neprecenljiva! Vesela sem, da ostajajo stari in že dobro utečeni prostovoljci od katerih se lahko mladi še veliko naučijo. Vesela sem, da ste z nami in ob nas, da nas tako ali drugače podpirate, da podpirate delo in ideje, da predlagate in pomagate. Hvala vam, ker ste tu, zdaj in v tem trenutku in ker, kot vsi mi, mislite in pomagate tem prečudovitim bitjem, ki orjejo ledino za boljše življenje vseh tistih, ki jih še nismo uspeli rešiti, ki se morda niso še niti rodili, da bo tudi za vse njih življenje lažje, boljše in vredno besede konj. Hvala vam, brez vas in vaše podpore društvo ne bi moglo obstajati in glas tistih, ki so tlačeni, mučeni, pretepeni, izkoriščani, zanemarjeni, prestradani in žejni ne bi nikoli prišel v svet! Bodite z nami še naprej. Bodite opora nam in njim za katere se trudimo s skupnimi močmi! Hvala vam v imenu njih, ki ste jim pomagali!

Maja Ružič, članica društva:

Konj je velika odgovornost, ki se je mnogi lastniki ne zavedajo. Pozabljajo, da so dolžni zanj poskrbeti na njemu primeren način, za katerega mnogi sploh ne vedo kakšen je. In tako vse preveč vidimo konje v premajhnih ogradah, privezane, neprimerno hranjene, zanemarjene in poškodovane. Za veterinarsko oskrbo takšni lastniki večinoma ne poskrbijo kot tudi za pravilen trening konj ne. Ljudem je težko dopovedati, da se na svoje izkušnje in medgeneracijska znanja ne morejo zanašati, če ta niso pravilna.

Zaradi ozaveščanja in preprečevanja takšnih primerov sem se lani tudi jaz odločila pridružiti Društvu za zaščito konj, ki prejme veliko takšnih prijav. Prostovoljci pomagamo pri preverjanju teh prijav, društvo pa sodeluje tudi z Upravo za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Veseli me, da veliko konj uspemo rešiti in jim dati novo priložnost. Ne manjka nam vztrajnosti, energije in požrtvovalnosti kljub ne vedno rožnati finančni situaciji. Prepričana sem, da se bo Društvo razvijalo še naprej in v pravo smer.

Tako da vsi pomoči potrebni štirinožniki, nič ne skrbite – našli vas bomo! Tu smo za vas…

Vanja Rotar, članica društva:

Boli me ko gledam ljudi, ki si omislijo te lepe živali, da jim krasijo dvorišča, sprva vse lepo in prav, a kaj ko kasneje iz prekrasnega konjiča, postane prestradana zanemarjena uboga žival, ki životari….res so čudoviti po duši in si ne zaslužijo lastnikov, ki imajo konje samo da ga imajo, vanj pa ne vložijo nič časa in ljubezni, saj so čutni sploh pa občutljivi na vso grobost, toda če jim daješ ljubezen in toplino, ti jo vračajo v toliki miri, da se sam ne moreš načuditi…ne pravijo zastonj, da ti konj lahko pozdravi dušo, že s svojimi očmi delujejo nate kot da ti pogledajo v dno duše, skoraj mistično…mene osebno takoj preplavi nek občutek miru in topline…sama nisem zelo aktivna članica, a če lahko pomagam z manjšimi donacijam in sem ena od snežink, ki pripomore sem to zelo rada, kajti, ko je malih veliko postane snežna odeja precej debela in tako je naša pomoč lahko znatna…. vse najboljše društvu in veliko uspeha polne pomoči še v naprej :)

Sandi Adler, član in nadzornik društva:

Zakaj? Odgovor je popolnoma enostaven, za ljudi, ki razumejo, iz ljubezni in predanosti prekrasnim bitjem, ki so s strani človeka prevečkrat trpinčene in izkoriščane. Z društvom naju je povezal nič hudega sluteč primer zanemarjenih konj, ki pa je s časom postal prava kriminalka. Ko doživiš vso to človeško aroganco in brezmejno krutost, te žene dalje še večja želja, da narediš kar je v tvoji moči za dobrobit živali. Če že država nima interesa, da bi zakonodaja bila bolj prizanesljiva do živali in manj do tistih, ki povzročajo njihovo trpljenje, se bomo pa mi borili in jim skušali pomagati po vseh svojih močeh še naprej!

Vesna Rizman, vodja nadzornikov živali DZK Slovenija:

Društvu za zaščito konj sem se pridružila zaradi svoje ljubezni in spoštovanja do teh čudovitih, inteligentnih živali. Ker sem dobro seznanjena z dosedanjo zakonodajo- Zakon o zaščiti živali se zavedam, da ta zakon ponuja marsikaj drugo kot zaščito nedolžnih živim bitjem, predvsem konjem. Tematika “mučenje konja” še vedno v Sloveniji predstavlja nekakšno tabu temo, kot da je to nekakšna znanstvena fantastika, ki pa se pri nas res ne dogaja. Zaradi svoje aktivnosti na področju konjeništva sem se s svojim znanjem in poznanstvi odločila pomagati Društvu, ki se neutrudno, vsak dan znova bori proti tovrstni tematiki. Kot vodja društvenih nadzornikov se lahko pohvalim, da imamo prvič v Sloveniji izvrstno ekipo, ki bo zagotovo prebijala ledene gore in prestopila marsikatero ograjo. Dosegli smo že kar nekaj zgodovinskih uspehov, prav tako so se nas tudi dotaknili že neuspehi. Zavedamo pa se, da kar nas ne bo ubilo, nas bo naredilo ŠE MOČNEJŠE!!!!

Dani Koležnik, oskrbnik konj v RC Petra:

Kako sem našel društvo? Najprej sem društvo zasledil na facebooku in le tiho sledil objavam. Do objave za prvo akcijo, ki je bila prvega maja 2012. Takrat sem se odločil, da bom šel pomagat. Bil je prekrasen dan. Čeprav nisem nikogar poznal, je bil ta dan v pozitivni energiji. Tako se je začela moja pot v društvu. In potem še vse nadaljne akcije.Ni bilo ovire, ki bi mogla društstvo ustaviti in preprečiti razvoj RC Petra. Vsi, ki ste bili na drugi akciji, se spomnite kako nam je dež nagajal. In tako je raslo in nastajalo vse v RC Petra po načrtu akcij. Vsako dejanje društva je pozitivno in v dobro konj. Za vse, ki si želijo, da bi se naučili dela s konji in drugih stvari o konjih, mislim, da je to pravi kraj. Mislim, da je to pravi mali raj za rešene konje, ki imajo svoje žalostne zgodbe.
Sam sem pridobil že veliko znanja o konjih in tudi o Zakonu o zaščiti živali. Vidim tudi trud, ki ga prostovoljci in člani vlagajo v delo in pomoč konjem. Zato bi se vsem prostovoljcem zahvalil za vsakokratno pomoč. Društvu pa ob 1. rojstnem dnevu želim vse najboljše in veliko nadaljnih uspehov.

Milan Krizmanić, član in nadzornik:

Zakaj sem se pridružil društvu?

Ubistvu sem se pridružil društvu še predno je društvo obstajalo . Z Natalijo sva se spoznala po spletu naključij,ko sem slišal da so v Šembricu poniji, in sem si rekel : “Ja super, gremo pogledat kaj dogaja ” spokal ženo in otroka in šel v Šembric pri Velenju. Ko sem prišel k Nataliji domov in videl konje v izpustih, se je v meni zbudila ljubezen iz otroških dni do teh živali, in spomini ko smo jim plezali po hrbtih in jih po “indijansko jahali” . Spoznal sem da imam možnost biti v stiku z konji, kadarkoli imam čas, kadarkoli sem slabe volje, kadarkoli sem dobre volje, neglede kake volje sem me bo pa konj vedno dojemal takšnega kot sem. Kmalu zatem pa je Natalija ustanovila Društvo za zaščito konj, in seveda sem se moral pridružiti , kajti to veselje ki smo ga delili ob naših srečanjih in delovnih akcijah, to radost ki jo vidiš v konjskih očeh rešenega konja, to vsekakor ni vredno zamuditi . In prišla je Orova vas na vrsto , kmetija ki jo je društvo dobilo v oskrbo je bila prepotrebna obnove. Tako so se začele delovne akcije in obnavljali smo košček po košček ter kmetijo obnovili do te meje kakršna je danes. Dobili smo RC Petra! PRVI tovrstni rehabilitacijski center za konje v sloveniji! In kaj sedaj? NOVIM ZMAGAM NASPROTI!!!

Tina Marđetko, trenerka konj:

Jaz osebno sem se društvu pridružila zaradi konj, zato ker sm oseba ki rada pomaga in me je to prevzelo. Najbolj sem pa hvaležna Nataliji, da mi je pokazala, da le imam jajca za konje in da mi to leži na rokah ter mi postopoma odpirala vrata, ki jih ne želim nikoli zapreti, ker to je to kar želim početi v življenju in do konca. To me dela pozitivno, nasmejano kljub težavam,popolnoma osrečeno 😉 Hvala društvu, predsem pa Nataliji

Drago Potisek, član društva:

V drušvo sem se včlanil čisto iz preprostega razloga. Konje imam rad, že od otroštva in resnično mi nobena žival ni prirastla tako k srcu kakor konj. Ker sem pa že po naravi takšen, da rad pomagam, sem pa še toliko bolj vesel, da sem našel tole drušvo, kjer lahko pomagam tako konjem kot ljudem :)

Nedeljko Novakovič – Neđo, član društva in nadzornik:

Mislim, da tebi Natalija ne rabim veliko razlagati, zakaj sem v društvu. Tu sva skupaj začela in od prvega dneva sodelujeva ter rešujeva in pomagava predvsem konjem potem pa ljudjem. Enostavno povedano rad imam konje, odrastel sem s konji, uživam ob konjih ter na njihovem hrbtu.

Nina Delopst, članica društva in posvojiteljica konja Nela:

Hm….. nekaj kar bom povedala o tem zakaj sem se včlanila v društvo ZAKAJ?
Konje imam rada že od otroštva , tako kot druge živali , ki so mi pri srcu in nimam rada gledati žival kako trpi. Zato, da bi pomagali tem prelepim in plemenitim živali sem srečna, da obstaja Društvo za zaščito konj . V društvo sem se včlanila le zaradi tega razloga; pomagati konjem in drugim živali » Njihovo življenje naj ne bo trpljenje«. Tudi zaradi lokacije, ki se je spremenila se to nič ne spremeni, ker še vedno isti ljudje delamo pod isto streho . Zelo rada se udeležujem vseh akcij društva in zelo rada pomagam pri takšnem delu . Dela pa nikoli ne zmanjka. Društvo za zaščito konj, gremo z glavo pokonci in naj bo čim več živalskih duš rešenih. Iz dneva v dan smo vsak dan MOČNEJŠI !!! Skoraj vsak me vpraša ZAKAJ SEM KONJA POSVOJILA IZ DRUŠTVA, ČE GA NE MOREŠ DATI MESARJU? Jaz se pa sprašujem, zakaj me to oni sprašujejo! Naj pogledajo v oči živali in bodo vedeli, zakaj sem konja posvojila iz Društva. Samo iz enega razloga, ker mu nudim ljubezen in dom in ne gledam konja kakšen je po zunanjosti ampak kakšen je v notranjosti! ZELO SEM VESELA DA SEM SE VČLANILA V DRUŠTVO , SPOZNALA SEM NOVE LJUDI , RADA POMAGAM PRI OPRAVILIH IN PRI KRTAČENJU TER VODENJU KONJ MED IN PO REHABILITACIJI IN SEM VESELA DA TO DRUŠTVO DELUJE! NE OBUPAJMO IN GREMO NAPREJ Z VSO MOČJO!!!

Monika Cestnik, članica društva:

Konje obožujem že od malih nog. Ta njihova lepota in sočutnost sta me prepričala že ob prvih stikih z njimi. Vedno več in več sem se želela naučiti o njih. Zato sem tudi vedno iskala in iščem kaj novega in zanimivega. Vedela sem, da so nekje v Šembricu nastanjeni konji in nekega dne sem se odločila, da jih poiščem. Ko sem spoznala ljudi, katerim nam je vsem skupno pomagati konjem ter jim nuditi ljubezen sem se odločila, da se pridružim društvu. Zelo cenim to delo in ga spoštujem in želim še več časa posvetiti konjem, vendar mi časovno ne znese. Vsak konj si zasluži novo priložnost in hvala Nataliji za ves trud in voljo. Društvu za zaščito konj bi se rada zahvalila za vse čudovite dneve, ki smo jih skupaj preživeli in se že veselim nadaljnega druženja. Čestitke ob rojstnem dnevu in le pogumno naprej novim zmagam naproti!