Razmišljanje na nek deževen večer

»Ljudje so ljubitelji živali«. To je zelo pogojna izjava. Večina je ljubiteljev na način:« Oh poglej kakšen luštkan mucek. Revček zapuščen. Kako je suhcen, pa nekaj ga boli tačka…«. In pri tem se konča. Na vprašanje, če bi mucka vzeli k sebi, ga pozdravili in mu nudili lepo življenje, pa se konča z izgovori, da niso nikoli doma, da ne želijo obveznosti ipd. Zadnjič sem znanki pojasnila, da ni težav, če te ni doma. Pač vzameš iz zavetišča dva mucka, ki se sama zabavata čez dan, zvečer pa zlezeta k tebi v posteljo in ti grejeta noge. Zgroženega obraza mi je pojasnila, da maček res ne sodi v posteljo in da prinaša sabo cel kup bolezni. Toliko o »rad imeti«. Večina t.i. ljubiteljev živali se zadovolji z izjavo kako je živalca boga in pogleda stran. Vseh tako ali tako ne moremo rešiti. Ko širim zavest o tem, kaj se dogaja, me ljudje prekinjajo »Ne govori mi o tem. Tega ne morem poslušati. Tega nočem videti! Potem ne bom spala…«, stisnem usta, da iz mene ne zavpije: »Potem pa naredi kaj, da tega ne bo in ne bo treba gledati! Pomagaj, ne poglej stran.«

Z leti se tako krog znancev in prijateljev oži in kmalu pridemo do stereotipa, da so ljubitelji živali asocialni obsedenci, skratka, čudaki, friki, ki ne marajo ljudi, kompenzirajo svojo osamljenost in materinske komplekse.

Jaz pač nočem pogledati stran. Pa naj gre za mucke, ptičke, miške ali kaj večjega. Vsaka življenje je dragoceno, tudi če ne prinaša koristi. In če je tak odnos do malih žival, kako je šele z večjimi? Sama zase pravim, da sem »podvrsta ljubitelja živali«, brezpogojni ljubitelj živali.

Za pomoč konjem sem se odločila, ker ji občudujem že celo življenje. Imamo zavetišča za male živali, vsa res niso popolna in marsikje živali evtanazirajo po 30 dneh. Žal je ponekod to tudi vir zaslužka. A na tem področju se vsaj nekaj dogaja. Nimamo pa zavetišč za velike živali kot so konji, krave, ovce, koze in podobno.

Žival mora biti koristna

Velja, da mora biti žival koristna. Velikokrat me sprašujejo zakaj pomagam konjem s posebnimi potrebami. Ne morem jih jahat, društvo ne dovoljuje razploda, dejansko predstavljajo čisti strošek. Izjema v mišljenju niso niti lastniki konj. Ko konj več ne ustreza njihovim potrebam, je poškodovan, star ali enostavno ni več dovolj dober, se ga poskušajo znebiti. Kje je tu ljubezen do živali?

V društvu imamo primere posvojenih konj, ki ko zbolijo ali se poškodujejo, jih želijo posvojitelji vrniti. Izgovori so različni, a vemo, da želijo in potrebujejo brezhibne konje, ki morajo delati vsaj nekajkrat tedensko, drugače jim ne koristijo in jih nočejo več imeti, oziroma želijo zamenjavo za zdravega konja. Prav bi bilo, da te osebe ne bi imele več možnosti posvojitve društvenega konja. Za božjo voljo, pa saj konji niso smučke. To ni menjava staro za novo. Ko sprejmeš žival, sprejmeš tudi odgovornost zanjo. Ne samo za čas, ko bo ustrezala našim potrebam ampak tudi za čas, ko bo bolna, poškodovana, obnemogla. Govorimo o 10, 20, 30 letih…

Kje je meja?

To je najtežje vprašanje.  Meja pri človeku in meja pri živali.

Najti je treba moč, da rečeš ne, ko to začne ogrožati finančni položaj in najosnovnejši čas, ki ga potrebuješ zase. Pride trenutek, ko moraš reči ne, kljub temu, da veš, da s tem pošlješ žival v smrt. Občutek je grozljiv. Vseh ne moremo rešiti, lahko pa se trudimo, da pomagamo čim večim. Zadnjič sem prebrala, da ne moremo spremeniti sveta, lahko pa spremenimo svet živali, ki ji pomagamo.

Meja pri živali je še težje vprašanje. Igramo se boga in odločamo o življenju in smrti. Kdaj žival evtanazirati, kje je meja med dostojnim življenjem za žival in našimi željami, da jo na vsak način obdržimo pri življenju? Ali reševati žival, ki nikoli ne bo popolnoma zdrava ali s tem denarjem rešiti več zdravih živali? Kup vprašanj, ki ne glede na odločitev, puščajo grenak okus.

Boli me, ko na raznih forumih prebiram polemike. Nasproti si stojita dve skrajnosti. Pristaši reševanja za vsako ceno in tisti, ki menijo, da moramo žival, ki ni popolnoma zdrava usmrtiti. Kako najti pravo pot? Mar konj, ki je vse življenje služil svojemu gospodarju, potem pa opešal, zbolel ali se poškodoval ob tem, nima več pravice do življenja? Naj odrečemo življenje žrebičku, ki nikoli ne bo primeren za jahanje, ker ga je njegov lastnik zanemarjal in sestradal, a se bori za življenje z vsakim dihom? Kaj odloča o življenju in smrti? Korist živali, ki jo lahko prinese lastniku??? Zame to ni sprejemljiv kriterij. Sprejemljiv kriterij je konju dostojno življenje brez bolečin.

Tisti, ki nikoli v življenju niste rešili živali, ji sami ponudili dom, jo zdravili in z njo preživeli nekaj let, ne veste, kaj ste zamudili.

Življenje gre mimo nas. Lahko samo opazujemo, lahko pa v tem času naredimo kaj dobrega. Moja odločitev je, da naredim nekaj dobrega. Pred leti mi je stranka v pogovoru po sestanku dejala: » V življenju sem imel težko izkušnjo. Dobro se je končalo. Od takrat vsak dan naredim eno dobro delo«. Njegove besede so ostale v meni, in od takrat tudi jaz vsak dan naredim eno dobro delo. To je namenjeno ljudem. Kljub temu, da sem, odkar rešujem živali, izgubila vero v ljudi in veliko prijateljev.

Druženje z živalmi me osrečuje.

Tu ni pokvarjenosti, zlobe, spletkarjenja, podtikanj. Je samo hvaležnost in ljubezen nazaj. Kompenziram?

Tisti, ki je pogledal v oči rešeni živali, ki je dobil pogled, v katerem mu žival sporoča, da se mu preda in mu zaupa v popolnosti in je lahko pogledal stran – ta človek ni dober človek.

Mene je spremenil pogled konja. Reševala sem kobilo v zelo slabem stanju, ki ni imela veliko možnosti preživetja. Pred leti sem jo hotela kupiti, a je bil nekdo hitrejši. Žal je prišla v slabe roke, čez leta sem jo uspela najti in jo odkupila. Imela sem srečo, da sem preživela pol leta z njo. V življenju mi ni bilo nobeno bitje tako blizu. Pogovarjali sva se brez besed, pogledi so bili dovolj. Bila sem ob njej, ko je rodila žrebičko. To je bil najbolj emocionalen trenutek v mojem življenju. Dvignila sem malo Tyro, da je prvič pila mleko, Panda pa je lizala mojo roko, ki je držala Tyrino glavico. Tri tedne po porodu je umrla za virusno infekcijo pljuč. Del mene je odšel z njo. Tri leta bo od tega in še vedno dobim solze v oči, ko pomislim nanjo.

Ko te pogleda konj, gre njegov pogled skozi tebe. Vidi te, kakšen si. Pred njim stojiš gol, ničesar ne moreš skriti. Morda prav zaradi tega prileti udarec več, da prekine pekoč občutek v nečisti duši.

Panda me je spremenila za vedno. Odločila sem se, da poskušam narediti vse, kar je v moji moči, da bo na tem svetu čimmanj Pand in pomagati konjem, ki ne morejo biti »koristni« svojim lastnikom. Moje poslanstvo je pomagati konjem s posebnimi potrebami in najti čimveč somišljenikov, ki razumejo, da je lahko konj »samo« družna žival. In takrat spoznaš, da je to največja korist, ki jo lahko dobiš od živali. Postaneš boljši človek.

 

Maja

Napišite komentar

Vaša elektronska pošta ne bo objavljena. Obvezna polja so označena z zvezdico *.