Zakaj sem se pridružil društvu?

Tole je vsakodnevno vprašanje, na katerega pa je takole odgovoril eden naših najbolj aktivnih članov, Dani Koležnik:
Sprašujejo me zakaj sem se priduzil društvu za zaščito konj. No, da odgovorim. Zato, ker imam rad konje, ker so cudovite zivali, ki ti lahko pomagajo v težkih trenutkih. Te razumejo in kljub svoji velikosti in moči, ti ponudijo svojo prijaznost, nežnost in te potolažijo ko to potrebuješ. Spoštujejo te in so pravi prijatelji, ki so zelo hvaležni, da jim nameniš malo svojega časa. Vsak konj društva ima svojo zgodbo, takšno ali drugačno. Kljub temu kakšna je njihova zgodba od prej, te sprejmejo in ti ponudijo svojo nežnost, iskreno prijateljstvo. Sam sem v življenju imel dva težka trenutka in pri obakrat sem se pobral z pomočjo konj. Prvi trenutek je bil na Koroškem, drugi pa, ko sem že bil tukaj. Zato sem tako predan konjem in jih spoštujem, ker so pomemben del mojega življenja. Če bi lahko še bolj pomagal konjem, bi jim z veseljem in bi se več naredil zanje. S konji društva sem spoznal še veliko pravih ljudi, prijateljev in znancev. Hvala Aldi Nedeljko, da mi je omogočila to, da sem lahko toliko z njimi, hvala tudi Vesni Rizman in Nedeljko Novakoviću ki sta mi veliko povedala in pomagala pri delu s konji. In vsi trije ste mi dajali pomembne nasvete kaj in kako naj naredim pri konjih.
Res hvala vam iz srca za vse nasvete, pomoč ki ste mi jo že dali in ki mi jo boste še dali, da bom se boljše znal delati s konji, jih čutiti in spoštovati.

Dani Koležnik

Razmišljanje na nek deževen večer

»Ljudje so ljubitelji živali«. To je zelo pogojna izjava. Večina je ljubiteljev na način:« Oh poglej kakšen luštkan mucek. Revček zapuščen. Kako je suhcen, pa nekaj ga boli tačka…«. In pri tem se konča. Na vprašanje, če bi mucka vzeli k sebi, ga pozdravili in mu nudili lepo življenje, pa se konča z izgovori, da niso nikoli doma, da ne želijo obveznosti ipd. Zadnjič sem znanki pojasnila, da ni težav, če te ni doma. Pač vzameš iz zavetišča dva mucka, ki se sama zabavata čez dan, zvečer pa zlezeta k tebi v posteljo in ti grejeta noge. Zgroženega obraza mi je pojasnila, da maček res ne sodi v posteljo in da prinaša sabo cel kup bolezni. Toliko o »rad imeti«. Večina t.i. ljubiteljev živali se zadovolji z izjavo kako je živalca boga in pogleda stran. Vseh tako ali tako ne moremo rešiti. Ko širim zavest o tem, kaj se dogaja, me ljudje prekinjajo »Ne govori mi o tem. Tega ne morem poslušati. Tega nočem videti! Potem ne bom spala…«, stisnem usta, da iz mene ne zavpije: »Potem pa naredi kaj, da tega ne bo in ne bo treba gledati! Pomagaj, ne poglej stran.«

Z leti se tako krog znancev in prijateljev oži in kmalu pridemo do stereotipa, da so ljubitelji živali asocialni obsedenci, skratka, čudaki, friki, ki ne marajo ljudi, kompenzirajo svojo osamljenost in materinske komplekse.

Jaz pač nočem pogledati stran. Pa naj gre za mucke, ptičke, miške ali kaj večjega. Vsaka življenje je dragoceno, tudi če ne prinaša koristi. In če je tak odnos do malih žival, kako je šele z večjimi? Sama zase pravim, da sem »podvrsta ljubitelja živali«, brezpogojni ljubitelj živali.

Za pomoč konjem sem se odločila, ker ji občudujem že celo življenje. Imamo zavetišča za male živali, vsa res niso popolna in marsikje živali evtanazirajo po 30 dneh. Žal je ponekod to tudi vir zaslužka. A na tem področju se vsaj nekaj dogaja. Nimamo pa zavetišč za velike živali kot so konji, krave, ovce, koze in podobno.

Žival mora biti koristna

Velja, da mora biti žival koristna. Velikokrat me sprašujejo zakaj pomagam konjem s posebnimi potrebami. Ne morem jih jahat, društvo ne dovoljuje razploda, dejansko predstavljajo čisti strošek. Izjema v mišljenju niso niti lastniki konj. Ko konj več ne ustreza njihovim potrebam, je poškodovan, star ali enostavno ni več dovolj dober, se ga poskušajo znebiti. Kje je tu ljubezen do živali?

V društvu imamo primere posvojenih konj, ki ko zbolijo ali se poškodujejo, jih želijo posvojitelji vrniti. Izgovori so različni, a vemo, da želijo in potrebujejo brezhibne konje, ki morajo delati vsaj nekajkrat tedensko, drugače jim ne koristijo in jih nočejo več imeti, oziroma želijo zamenjavo za zdravega konja. Prav bi bilo, da te osebe ne bi imele več možnosti posvojitve društvenega konja. Za božjo voljo, pa saj konji niso smučke. To ni menjava staro za novo. Ko sprejmeš žival, sprejmeš tudi odgovornost zanjo. Ne samo za čas, ko bo ustrezala našim potrebam ampak tudi za čas, ko bo bolna, poškodovana, obnemogla. Govorimo o 10, 20, 30 letih…

Kje je meja?

To je najtežje vprašanje.  Meja pri človeku in meja pri živali.

Najti je treba moč, da rečeš ne, ko to začne ogrožati finančni položaj in najosnovnejši čas, ki ga potrebuješ zase. Pride trenutek, ko moraš reči ne, kljub temu, da veš, da s tem pošlješ žival v smrt. Občutek je grozljiv. Vseh ne moremo rešiti, lahko pa se trudimo, da pomagamo čim večim. Zadnjič sem prebrala, da ne moremo spremeniti sveta, lahko pa spremenimo svet živali, ki ji pomagamo.

Meja pri živali je še težje vprašanje. Igramo se boga in odločamo o življenju in smrti. Kdaj žival evtanazirati, kje je meja med dostojnim življenjem za žival in našimi željami, da jo na vsak način obdržimo pri življenju? Ali reševati žival, ki nikoli ne bo popolnoma zdrava ali s tem denarjem rešiti več zdravih živali? Kup vprašanj, ki ne glede na odločitev, puščajo grenak okus.

Boli me, ko na raznih forumih prebiram polemike. Nasproti si stojita dve skrajnosti. Pristaši reševanja za vsako ceno in tisti, ki menijo, da moramo žival, ki ni popolnoma zdrava usmrtiti. Kako najti pravo pot? Mar konj, ki je vse življenje služil svojemu gospodarju, potem pa opešal, zbolel ali se poškodoval ob tem, nima več pravice do življenja? Naj odrečemo življenje žrebičku, ki nikoli ne bo primeren za jahanje, ker ga je njegov lastnik zanemarjal in sestradal, a se bori za življenje z vsakim dihom? Kaj odloča o življenju in smrti? Korist živali, ki jo lahko prinese lastniku??? Zame to ni sprejemljiv kriterij. Sprejemljiv kriterij je konju dostojno življenje brez bolečin.

Tisti, ki nikoli v življenju niste rešili živali, ji sami ponudili dom, jo zdravili in z njo preživeli nekaj let, ne veste, kaj ste zamudili.

Življenje gre mimo nas. Lahko samo opazujemo, lahko pa v tem času naredimo kaj dobrega. Moja odločitev je, da naredim nekaj dobrega. Pred leti mi je stranka v pogovoru po sestanku dejala: » V življenju sem imel težko izkušnjo. Dobro se je končalo. Od takrat vsak dan naredim eno dobro delo«. Njegove besede so ostale v meni, in od takrat tudi jaz vsak dan naredim eno dobro delo. To je namenjeno ljudem. Kljub temu, da sem, odkar rešujem živali, izgubila vero v ljudi in veliko prijateljev.

Druženje z živalmi me osrečuje.

Tu ni pokvarjenosti, zlobe, spletkarjenja, podtikanj. Je samo hvaležnost in ljubezen nazaj. Kompenziram?

Tisti, ki je pogledal v oči rešeni živali, ki je dobil pogled, v katerem mu žival sporoča, da se mu preda in mu zaupa v popolnosti in je lahko pogledal stran – ta človek ni dober človek.

Mene je spremenil pogled konja. Reševala sem kobilo v zelo slabem stanju, ki ni imela veliko možnosti preživetja. Pred leti sem jo hotela kupiti, a je bil nekdo hitrejši. Žal je prišla v slabe roke, čez leta sem jo uspela najti in jo odkupila. Imela sem srečo, da sem preživela pol leta z njo. V življenju mi ni bilo nobeno bitje tako blizu. Pogovarjali sva se brez besed, pogledi so bili dovolj. Bila sem ob njej, ko je rodila žrebičko. To je bil najbolj emocionalen trenutek v mojem življenju. Dvignila sem malo Tyro, da je prvič pila mleko, Panda pa je lizala mojo roko, ki je držala Tyrino glavico. Tri tedne po porodu je umrla za virusno infekcijo pljuč. Del mene je odšel z njo. Tri leta bo od tega in še vedno dobim solze v oči, ko pomislim nanjo.

Ko te pogleda konj, gre njegov pogled skozi tebe. Vidi te, kakšen si. Pred njim stojiš gol, ničesar ne moreš skriti. Morda prav zaradi tega prileti udarec več, da prekine pekoč občutek v nečisti duši.

Panda me je spremenila za vedno. Odločila sem se, da poskušam narediti vse, kar je v moji moči, da bo na tem svetu čimmanj Pand in pomagati konjem, ki ne morejo biti »koristni« svojim lastnikom. Moje poslanstvo je pomagati konjem s posebnimi potrebami in najti čimveč somišljenikov, ki razumejo, da je lahko konj »samo« družna žival. In takrat spoznaš, da je to največja korist, ki jo lahko dobiš od živali. Postaneš boljši človek.

 

Maja

Preprečimo poskuse na živalih

Evropska unija,je izdala peticijo spletnega zbiranja podpisov – potrebujejo jih 1.0000.000 in sicer želijo preprečiti poskuse na živalih.
Vse kar je potrebno je izbrati državo, oddati nekaj podatkov, ki so varovani in potrditi peticijo.
Nič nas ne stane, če jih podpremo in o tej možnosti obvestimo še druge, k večjemu lahko prispevamo k rešitvi stotine živali pred krutimi poskusi sploh v kozmetični in biomedicinski industriji itd.
Pripenjamo povezavo do spletne strani, kjer je vse razloženo. Na tej strani na dnu kliknete  ”podprite pobudo” in oddate potrebne podatke.

Kaj bomo letos še delali?

Prva faza: postavitev 5 novih boksovPrva faza: postavitev 5 novih boksovPopravilo in ureditev notranjih boksovPopravilo in ureditev notranjih boksov

Kot ste gotovo prebrali, smo že 5. januarja pričeli in v veliki večini tudi dokončali prvo fazo projekta postavitve dodatnih boksov v našem RC “Petra” v Orovi vasi. Prvih pet stanovalcev je tako že v njih, trenutno pa z materialom, ki nam je še ostal popravljamo bokse v hlevih, ki so bili popravil že nujno potrebni. Tako smo že odstranili lesene pregrade in namestili mreže, s čemer smo hlev naredili svetlejši in bolj prijeten. Danes se popravljajo jasli, popraviti moramo še vsa vrata, pa tudi vodovod. Urejamo tudi boks za žrebca, trenutno bo samo eden, saj več prostora za žrebce nimamo.

Od tu dalje bomo gradili 6 novih boksovOd tu dalje bomo gradili 6 novih boksov

Pripravljamo pa se tudi na drugo fazo projekta, za katerega moramo še zbrati finančna in materialna sredstva, in sicer postavitev dodatnih 6 zunanjih boksov. Na tistem delu dva boksa že stojita v njih pa domujeta Fokker in Flicka. Z drugim delom projekta bomo tako zaključili tudi izgradnjo boksov. Vsega skupaj bomo tako lahko sprejeli 20-22 konj.

Kaj torej potrebujemo za drugo fazo projekta? Vsekakor finančna sredstva v višini cca 1500 evrov za potrebno nabavo materiala, zelo veseli bi bili opečnih zidakov (lahko so tudi rabljeni) ali hlevita, materiala za izolacijo ( stiropor), žebljev, vijakov,  letev za streho, kritine, desk, stebrov za ograje … Prostovoljci za delo so pripravljeni, komaj čakajo, da bomo lahko dokončno uredili dovolj boksov za konje.

Prvi stanovalci se v novih boksih odlično počutijoPrvi stanovalci se v novih boksih odlično

Pomagajte nam, da bomo lahko pomagali njim. S skupnimi močmi lahko naredimo ogromno. Z vašo in našo pomočjo RC “Petra” dobiva končno podobo. Želimo si, da bi se tako konji, kot vi, ki nas obiskujete in nas boste obiskali, dobro počutili v prijetnem in urejenem okolju. Tako si bodo tudi rešeni konji hitreje opomogli in lažje našli nove tople in ljubeče domove.

 

Tretji projekt letošnjega plana je ureditev delavnice in skladišča za krmila ter skupnega prostora za prostovoljce in obiskovalce. Za ta del smo pridobili že skoraj ves material, manjka nam samo še lepilo za ploščice.

Četrti del plana je ureditev dežurne sobe za oskrbnika in pisarne. Oba prostora nujno potrebujemo, saj večkrat dobimo breje kobile pri katerih ne vemo, kdaj bodo kotile, zato je potrebno tudi nočno dežurstvo. Pisarna pa je potrebna tudi zaradi tega, da se lahko z obiskovalci, donatorji, sponzorji in potencialnimi posvojitelji v miru pogovorimo. Nekaj materiala za ta del imamo že obljubljenega, nekaj ga bomo še potrebovali. Ko bo čas za to, vas bomo obvestili, da nam boste lahko pomagali po svojih močeh.

Peti del plana pa je ureditev okolice hleva. V ta namen nam je podjetje  Oblak.si darovalo 100 m2 tlakovcev, podjetje Ekoplan A d.o.o. pa 5 tovornjakov peska. Tako je tudi ta del investicije pokrit.

Čeprav se nam je v začetku zdelo, da vsega, kar smo si želeli narediti ne bomo mogli izpeljati, se nam sedaj naši letošnji načrti ne zdijo več neizvedljivi. Vemo, da za nami stojijo ljudje, ki si prav tako kot mi želijo, da bi se tudi za te prekrasne živali končno uredil center, kjer bo še kateri, ki mu je bila namenjena smrt, dobil možnost in priložnost za novo življenje, center kjer bodo po odvzemu lahko v miru okrevali in počakali na topel dom ter prijaznega in ljubečega lastnika.

Bodite del tega tudi vi. Pomagajte po svojih močeh, pomagajte nam zbirati material, orodje, finančna sredstva, hrano, nastilj, …Vsi skupaj smo ena velika družina, ki ve, kakšna je njena pot, njen cilj in kjer vsi delamo za dobro nemočnih in obsojenih na smrt. Naj imajo vsaj nekateri izmed njih možnost ponovnega rojstva in lepšega ter boljšega življenja.

 

Delavnica “Osnove dela s konji”

12. januarja smo organizirali prvo letošnjo delavnico za člane in prostovoljce društva z naslovom “Osnove dela s konjem”, ki jo je vodila gdč. Vesna Rizman, priznana inštruktorica jahanja, predsednica Mladih rejcev Slovenija in tudi vodja nadzornikov Društva za zaščito konj. Tečaj je obsegal teoretiči in praktični del, in sicer vse od čiščenja boksa, čiščenja konj ter vodenja na roki. Tečajniki so se tako seznanili z najbolj osnovnimi zahtevami in potrebami konja, poučeni so bili o pravilnem ravnanju in vodenju konja, pa tudi o svoji varnosti. Naslednjih 14 dni bodo pridobljeno znanje lahko pilili in obdelovali v RC “Petra” pa tudi pri svojih konjičkih. Potem pa počasi sledi druga delavnica z naslovom “Uzdanje, sedlanje in jahanje”. Tokrat je bilo prisotnih 26 članov društva in verjamem, da so tisti čisti začetniki pridobili nekaj znanja, ostali pa so ga lahko obnovili.

Prva akcija v letu 2013

Leto se je šele komaj začelo, mi pa smo že z vso vnemo zaštartali vanj. 5. januarja smo tako imeli že prvo letošnjo akcijo, postavljali smo 5 novih boksov za naše konjičke. Da smo lahko začeli uresničevati prvi del letošnjega plana, se moramo zahvaliti g. JOSIP IVANČIĆ s.p., ki nam je daroval odpadne opečne zidake, da smo lahko naredili tlake v boksih, podjetju Ekoplan A d.o.o., ki nam je darovalo 5 tovornjakov peska, podjetju Hlevska oprema Štern, ki so nam darovali 5 napajalnikov za zunanje bokse, M.D.H. Dejan Hribar s.p. , ki nam je za polovično ceno uredil nakup stiroporja, saj so vsi boksi toplotno izolirani. Prav tako se zahvaljujemo podjetju VEL VAR, D.O.O., kjer so nam za notranji boks zvarili vrata. Za nakup lesa, vijakov, žebljev, tečajev zapiral, .. pa se zahvaljujemo vsem vam, ki ste darovali finančna sredstva ter nam tako pomagali, da smo lahko prvi del projekta ureditve hlevov speljali do konca. Prav tako se zahvaljujemo podjetju  Ograje Kočevar , ki so za našo psičko Twiggy darovali ograje, da ji bomo lahko postavili boks. Več kot odlično hišico zanjo pa je darovala Optika Anja.

Akcija je bila resnično uspešna. Prvi stanovalci so že v novih boksih, počutijo se odlično, saj ležijo v žagovini podjetja ADOS Nastilj za konje – Slovenj Gradec, Slovenia in slami podjetja Vodnik-nastilj.eu . Čakajo le še, da jim pred boksi naredimo izpuste. Tako se bodo počutili še bolje, bolj svobodno in bodo srečnejši. Na ta del pa bodo morali še malo počakati, da zberemo dovolj sredstev za nakup lesa.

Hvala tudi vsem prostovoljcem,  ki ste ta dan delali z vso vnemo in niste odnehali niti, ko nas je že lovila tema. S skupnimi močmi nam je tako uspelo narediti spet nekaj dobrega za rešene konje, za njihovo boljše počutje, za nekatere začasni, za druge tudi stalni dom.

Hvala vsem vam, ki ste z nami, ko vas potrebujemo, ki nam pomagate, nam stojite ob strani in vam ni žal darovati za ta prelepa bitja.