Pismo glavnemu uradu VURS

Veliko vas je pisalo na Glavni urad Vurs-a glede konj v Krčevini pri Vurberku. Avtorica tega pisma je želela, da ga objavimo!

 

Veterinarska uprava Republike Slovenije

Dunajska c. 22

100 Ljubljana

 

Maribor, 6.12.2012

 

Gospe Čadonič-Špelič, Bizjak, Mlinarič in Salomon!

 

Vsled tega, da sem se že dvakrat na lastne oči prepričala o strahotnem trpljenju konj v Krčevini pri Vurberku, ve pa ne mignete s prstom, da bi ga preprečile, se moram zelo zadrževati, da ne začnem tega pisma tako, kot mi narekuje naraščajoči bes. Potrudila se bom napisati ga na kulturnem nivoju, čeprav sem prepričana, da s svojim  sporočilom ne bo predrlo vašega ledenega srčnega  oklepa.

Brez pomena je, da bi vam opisovala stanje teh ubogih konj, dovolj nazorno  vam ga je prikazalo Društvo za zaščito konj s fotografijami in filmi, pa še kdo. Ste sploh pogledale dokazni material? Se je katera  od vas zares zazrla v slike in tiste žalostne raveže, bolne, shirane in tako očitno zanemarjene?

Iz svojih varnih in lepih služb gledate zviška na prostovoljce, ki požrtvovalno pomagajo, kolikor se le da; nosijo hrano (vozijo jo celo iz Velenja!!), se maksimalno angažirajo za odvzem konjev in celo to so že uredili, da so za vse konje urejeni začasni domovi.

Kaj počnete ve?

Kaj ste za te reveže naredile v vsem tem času?

Sosedje in vaščani znajo povedati o nenormalno krutem odnosu lastnika Viktorja Juga do konj. Če ne bi na lastne oči videla to bedo, žrebičke in odrasle konje, ki se tepejo za hrano, ki obupno iščejo požirek čiste vode in ki do vsakega, tudi naključnega mimoidočega pritečejo takoj v želji in upanju, da dobijo malo hrane, tega ne bi mogla verjeti. Ne v današnjam času, ne v državi, ki ima številna zavetišča in društva za pomoč živalim in tako »lepo formalno urejeno« delovanje Veterinarske uprave.

Kako je potem mogoče, da predsednica Društva za zaščito živali iz Ptuja (ga. Kristina Pšajd),  prepove njihov odvzem? Je to naloga tovrstnega društva? Da podaljšuje trpljenje, ko bi ga moralo preprečevati? Ne, hvala za tako predsednico! Najbolje bi bilo, da takoj zapusti društvo in sebi ne dela sramote, živalim pa škode.  So njene pristojnosti večje kot inšpektorske? Zakaj na VURS-u ne ukrepate?  Koga se bojite? Če mislite, da vaša pooblastila niso dovolj, odstopite, dajte prostor nekomu, ki mu empatija ne bo tuja  in ki bo znal in hotel delati, za kar je zaposlen in plačan!

Konje je treba odvzeti! Trajno! TAKOJ!

Ne zato, ker je bil dan-dva pred obiskom inšpektorja za silo očiščen prehodni hlev (če se temu s plastiko pokritemu in iz nekaj desk malomarno zbitemu boksu) sploh lahko tako reče in ne zato, ker so imeli takrat tudi nekaj hrane, temveč zato, ker so konji trpinčeni in zanemarjeni !

Preden se zasmilite same sebi, ker vas tako »brez vzroka« napadam (jasno, saj ve niste nič krive), poskusite  v sebi najti drobec empatije (to je zmožnost čustovanja z nekom drugim, pa čeprav je to samo žival!) in se vprašajte, kako se počuti živo bitje, ki zaradi malomarnosti in krutosti lastnika, nesposobnosti in nezainteresiranosti uradnih institucij, trpi mraz, lakoto, žejo in maltretiranje nekoga, ki bi naj zanje posrbel…

Si že predstavljate? Še ne? Bi pustile, da se isto dogaja vašemu hišnemu ljubljenčku, če sploh imate kakšnega?

Ste – prekleto – zares takšne  egoistke???

Zunaj je – 10 stopinj! Pojdite  ven, lačne, žejne in brez zavetišča! Preživite tam 3 tedne in potem  same sebe prepričujte, da še ni tako hudo???!!!

Spomnite se na njih, ko vas zebe, pa se toplo zavijete in prižgete gretje, ko ste lačne in žejne, pa brez pomišljanja naročite kosilo in pijačo.

Ste sploh ljudje, ali ste samo roboti v toplih pisarnah in lepih naslonjačih?

 

Pred časom sem prebrala sestavek gospe Ingrid Drozg o egoizmu. Kako lepo se sklada z vašim ravnanjem! Drobce njenega sestavka sem uporabila. Ker je napisala tako resnično.  Da vam predočim, v kakšnih sferah se gibljete in zakaj ne vidite tega preočitnega trpljenja.

(Za lažje razumevanje:  Altruizem je  v najširšem smislu  pripravljenost žrtvovati se za druge, specifična dobrodelna dejanja (altruistična dejanja) ali  posebno visoko normo in etično vrednoto)

Pri vas očitno izstopa  :  Gledam, pa ne vidim, poslušam, pa ne slišim.

To so  najočitnejša znamenja egoizma.

Sicer pa so egoisti zares srečni. Sami zase. Sami sebi so dovolj. Sami sebi so središče vesolja. In ker so časi taki, da je vera egoizma vse močnejša, na svetu primanjkuje altruistov.

Zahteva preveč energije. Ja, altruizem je lepa, a neumna vera. Neumna zato, ker sili ljudi k razdajanju in dejanjem, in lepa, ker utegne rešiti življenje.  Ni pomembno čigavo. Četudi »samo« konjsko.  Fino je poznati nekoga, za katerega veš, da bo naredil kaj namesto tebe. Ja, fino je poznati nekoga, ki razadaja sebe, svoj čas, voljo, denar… za to, da se ti lahko skriješ za izgovorom ..«…saj še ni tako hudo….«.

Pa je, no nebes se vidi, kako hudo je. Dovolj hudo , da ukrepate.

Sveto prepričanje egoistov se vedno vrti okoli vprašanja: »Zakaj bi morali ukrepati mi?  Ne bodimo, no , nori!  Naj ukrepajo altruisti!  Naj dajejo, in se razdajajo, ti čudni ljudje, in bog jih lonaj!

Bolje je jasno zagrniti zaveso in se delati gluhe, narediti temo in se delati slepe..

Srkati vase in misliti le nase…… in upati,  da v stiski ne srečamo enakega sebi..

 

Po vsem tem pisanju naj vam povem tudi to, zakaj v začetnem odstavku nisem uporabila besede »spoštovane gospe…«, četudi kulturni dialog  to narekuje.

 

Verjamem, da imate za opravljanje svojega dela vse možne potrebne kvalifikacije, vsaj kar se tiče formalne izobrazbe.  Ampak, niti položaj niti  še tako visoko zveneči naslovi in titule ne dajo človeku srčne kulture. Preprosta, topla in nesebična pomoč  tistim, ki si  ne morejo pomagati sami, presega vse zveneče nazive, diplome in znanstvene doktorate. In velikot  človeka se ne kaže v njegovem položaju, temveč v odnosu do tistih, ki jim niso koristni.

Ne želim biti v vaši koži, ko bo zadeva prišla v medije, verjamem pa, da je ob vaši ignoranci to edino pravilno.

Gospe Čadonič-Špelič, Bizjak, Mlinarič in Salomon, spoštovanje si je potrebno prislužiti !

Rojeni brez vesti nimajo v sebi niti zametka človeške dobrote in  zares mora biti pravo zmagoslavje samoobvladovanja, da gledaš trpljenje, ki bi ga lahko preprečil pa pri tem ne pokažeš niti kančka zanimanja ali sočutja.

 

Če ste razumele vsaj trohico pričujočega pisanja, potem veste, da ne jaz, ne moji somišljeniki in ne Društvo za pomoč konjem ne bomo odnehali, dokler se konji trajno ne odvzamejo sedanjemu lastniku in ne preseselijo v nove in ljubeče domove.

Pozivamo vas, da TAKOJ uredite vse potrebno, da se odvzem realizira!

 

Loredana Rogan

Maribor

 

 

Sem samo eden, ampak eden. Ne morem narediti vsega, lahko pa nekaj. In kar lahko naredim, moram narediti. (Edward Hale) Priloga: seznam podpornikov

 

Podporniki:

Polona Krume, Kopenhagen

Mia Muller, Maribor

Sabina Buždon, London

Mateja Gruber, Maribor

Mojca Wellacher, Maribor

Suzana Pauman, Maribor

Nada Slemenjak, Maribor

Mihelca Janžek, Šentilj

Mojca Rogan, Maribor

Torek, 11. December 2012

Napišite komentar

Vaša elektronska pošta ne bo objavljena. Obvezna polja so označena z zvezdico *.