Jok za železno zaveso

Da ne boste mislili, da se pri nas to ne dogaja!!
Delim naprej status Adry Šesek, prosim preberite in razmislite!
POSREDUJEM IZKUŠNJO IZ SLOVENSKE FARME KRAV MLEKARIC:

Pozdravljeni vsi!

Danes sta imeli moji sestri ogled neke farme krav molznic na Vranskem…s šolo seveda… Tam sta videli še tisto, kar ne bi bilo treba. Pripeljal se je bel kombi s prikolico, na kateri je že bilo nekaj bikov in ena krava. Verjetno ni potrebno poudarjati, kam je bil namenjen. Iz te farme so na prikolico naložili še 4-5 njihovih “odsluženih” krav (menda so jim prav tako rekli), se pravi krave, ki niso bile več dobre za mleko… Kar vam želim povedati je to, kako je vse skupaj potekalo. Najprej se je ena krava ustrašila prikolice in je hotela pobegniti nazaj v hlev. Zaradi tega je dobila po gobcu s kolom. Sestri sta rekli, da se je zelo slišal pok, ko so jo udariili…se pravi ni bilo ravno nežno… Potem pa so kar vse krave naenkrat zbasali na prikolico, ki je bila menda res majhna za tolikšno število krav in ker niso šle dovolj hitro notri, saj niso imele kam stopit, so jih od zadaj stresali z elektrošokom. Ena od krav si je tudi zataknila parkelj, vendar to njih ni zanimalo in so lepo zaprli vrata, kot da ni nič.
Ne samo, da z živalih ravnajo grdo v klavnicah…že pred tem! Niti se ne trudijo, da bi jih prepeljali čim bolj mirne!
Sem pa tudi zgrožena, da to dijakom tako mirno kažejo in da se profesorji temu celo smejijo! Saj prav, da se pokaže, ampak ne na tako nespoštljiv način!

Želela sem to deliti z vami, saj so informacije iz prve roke, ker vem, da jih še veliko dvomi oz. ne želi verjeti, kako nastane zrezek in kakšno je življenje krav, ki nam dajejo mleko. Seveda pa je to le začetek…sestri bosta obiskali tudi klavnico in upam, da bosta dovolj močni, da bosta naredili kakšen posnetek.

Lep pozdrav.

Sreda, 28. November 2012

Jok otrok

Življenja nas vseh niso vedno lepa in prepletena s samimi prekrasnimi nitmi. Lahko imajo vzpone in padce in padci so lahko hudi, trdi, boleči. A nekako se pobiramo, se poberemo in nadaljujemo svojo pot. V svojih odločitvah smo svobodni, sami lahko izbiramo cesto življenja, po kateri bomo hodili.

Tudi življenja živali so podobna, le da smo za njihove padce in bolečine krivi ljudje, včasih naše neznanje, včasih preprosto lenoba, naša nadutost, napuh , naša večvrednost. Živali, ki smo jih zaprli ali privezali, si ne morejo pomagati same, zanje smo odgovorni mi, ki smo jim onemogočili, da bi se svobodno gibale in se preživljale same. Morebiti bi bila katera obsojena na smrt, takšno pač je življenje v naravi in divjini, a toliko trpljenja, velikokrat mučenja, jim ne bi bilo potrebno prenašati. Še posebej boli, ko vidiš trpeti “živalske otroke”. Komaj so prikukali na svet, pa jih kruta resničnost pahne v najslabši možni položaj. Že ob rojstvu so odvzeti materam in prepuščeni dobri ali slabi volji ljudi, izpostavljeni vsem možnim krivicam, trpinčenju, mučenju in bolečemu umiranju. Njihovo trpljenje je lahko neznosno in v tistih malih otroških očeh se zrcali strah in ves obup sveta, ki ga niso pričakovali in si ga niso zaslužili. Njihov jok para srce, njihovi klici na pomoč, so klici obupa in groze. Nekateri se z vsemi silami borijo preživeti, drugi se vdajo v usodo. Na koncu vsi omagajo. Umirajo tiho in nedolžno, iz njihovih grl se sliši samo še slabotno stokanje.

Nekateri se še niti ne rodijo, ko morajo že umreti, ker je njihova breja mati poslana v klavnico. Ti končajo na živalskem odpadu ali pa so predelani v bog ve kakšno hrano. Nekateri se rodijo po poti, med prevozom. Lahko umrejo pod nogami ostalih prestrašenih živali ali pa so odvrženi ob cesti kot kup smeti. Njihova življenja so ničvredna!

V vsaki državi se ljudje tolažijo z izgovorom, da se to pri njih pa že ne dogaja. Zatiskajo si oči pred kruto realnostjo, ki je nočejo videti, spoznati in poznati. Živali pa živijo in umirajo, ne po svoji volji, ampak po volji človeka.

Je to res potrebno?

Tokrat za vas, v razmislek, video z naslovom From Farm To Fridge (Od farme do hladilnika).

http://www.youtube.com/watch?v=tzrRmB40l00&feature=related

 

Dva mala borca

V nekaterih malih srčkih je toliko želje po življenju, toliko borbe in vztrajnosti, da včasih skoraj ne moreš verjeti svojim očem. Tokrat vam bomo predstavili dva, ki sta se neutrudno borila preživeti, ki sta vztrajala, ki nista omagala in sta lahko zgled vsem nam. Pravzaprav jima imen še nismo dali. Nekako se ne moremo odločiti katera bi bila najbolj primerna zanju.  Vsekakor pa sta dva mala borca, ki sta se trudila živeti in preživeti. In uspelo jima je.

Prvemu je umrla mama, ko je bil star komaj en dan. Kaj se je zgodilo drugemu, še ne vemo. Vsekakor sta se kakšnih 4,5,6 mesecev borila, da bi preživela. Trenutno sta nastanjena na kliniki v Ljubljani, saj sta oba potrebovala veterinarsko pomoč. Eden od njiju ima kilo in bo operiran, drugi ima zagnojeno kopito in kopitno kost. Ta trenutek ju okolica še ne zanima. Ljudje pa sploh ne. Zanima ju hrana in počitek. Zdaj že vesta, da sta v dobrih rokah, da v svoji borbi za preživetje nista več sama. Ob sebi imata ljudi, ki zanju skrbijo noč in dan, ki se trudijo, da bi njuni življenji postali lepši in boljši. Tukaj bosta preživela vsaj mesec dni, da si opomoreta, nato se selita k naši Maji, ki bo zanju skrbela naslednjih nekaj mesecev do pomladi. Kako se bodo stvari odvijale naprej, še ne vemo. Vsekakor pa njuna borba ni bila zaman, preživela sta in čaka ju lepo življenje.

Mala borcaMala borca

Če jima želite pomagati okrevati tudi vi, če želite postati njun posvojitelj na daljavo, ne oklevajte. Potrebujeta vso našo in vašo pomoč ter podporo, da bosta končno spoznala, da življenje ni samo trpljenje, da je lahko tudi lepo in da je otroštvo lahko razigrano.  S svojimi prispevki na TRR društva SI56 1010-0005-0589-375 (Banka Koper) -s pripisom mala borca, jima boste tudi vi pomagali in omogočili, da bosta končno zaživela konja spodobno življenje in okusila vso igrivost in čare žrebičkovega otroštva.

Prvi sprehod zunajPrvi sprehod zunaj

Pravkar pa smo dobili tudi fotko, iz katere je razvidno, da sta mala dva v dobrih rokah, da sta že toliko prišla k sebi, da se že skupaj sprehajata po pašniku. Sicer bo njuna pot okrevanja še dolga, a nista se predala. Sta skoraj simbol današnjega časa, trenutka tega življenja, ko se vsi borimo za preživetje. In s takimi ljudmi ob sebi, z dobrotniki kot ste vsi vi, ki jima pomagate, jima bo prav zagotovo uspelo.

 

Pomagali smo ponijem v Dupleku

V poplavi so brez pašnika in izpusta ostali tudi mali srčkani in igrivi poniji družine Žlahtič iz Dupleka. Skupaj z Društvom za zaščito živali Maribor smo organizirali akcijo izdelave izpusta. DZZŽ Maribor je prispevalo osnovni material, nekaj drobnega DZK Velenje, seveda pa brez pridnih rok prostovoljcev obeh društev ni šlo. Poniji sedaj že veselo skakljajo zunaj, nič več niso zaprti v temnem hlevu. Spet uživajo in spet se imajo lepo.

Konji v Krčevini pri Vurberku stradajo

Danes smo si jih ponovno ogledali. Agonija konj se je s poplavami še povečala. Podivjana Drava jim je z muljem zasula iše tisto malo travnatih bilk, ki so jih imeli. Pitne vode nimajo, očitno je, da pijejo iz umazane in smrdeče Drave. Žrebeta so shujšana in onemogla, njihvi trebuhi napihnjeni. Vsi brez izjeme driskajo. Enemu od žrebičkov so ure štete. Se bo VURS Ptuj zganil in jih končno spravil iz te agonije ali bo še naprej zatrjeval, da je za konje poskrbljeno? je poskrbljeno, ampak ne s strani lastnika, temveč s strani prostovoljcev. Vode jim žal ne moremo pripeljati, hrano še nekako. Prebijali smo se skozi blato in podrta drevesa, smeti, naplavine. Ugrezali smo se v mulj in jih iskali. Čeprav so vsi zatrjevali, da so konji povsem podivjani, so k nam takoj, ko so nas slišali, prišli sami. Čakali so na naš dotik, božanje, na kakršnokoli drobtinico dobrote. Njihove oči so nas nemo prosile, naj jim vendar pomagamo, naj jih rešimo te bede. Take stvari, ki smo jih videli danes, so nam pokazale neznaje inšpektorjev, nepoznavanje obolelih in pomoči potrebnih živali, ker če bi se spoznali na konjerejo, potem bi že ob prvem obisku videli, da vsa žrebeta brez izjeme potrebujejo nujno veterinarsko pomoč, vsi, čisto vsi pa hrano, vodo in kovaške usluge. Zapirati in zatiskati si oči pred takim trpljenjem, to je lahko samo ena velika sramota za inšpekcijo!!! Je dokaz njihovega neznanja!!!

Za te reveže zbiramo finančne donacije na računu društva za nakup krme. Sami, brez pomoči, zime ne bodo preživeli. Še sploh ne žrebički.  Prispevajte po svojih močh na TRR

 

Pomoč živalim in ljudem po poplavah

Poplave so nekatere resnično hudo prizadele. Najbolj vsekakor trpijo živali. Marsikatera bo zaradi tega končala v klavnici, saj je nekaterim voda odnesla tudi vso krmo. V DZK za ta namen zbiramo krmo in denar, da bi lahko pomagali čim več oškodovancem. S tem bi lahko marsikateri živali pomagali, da ji ne bo treba umreti. Naj bo konj, krava, koza, ovca,…., vsakdo ima pravico živeti. Pomagajte po svojih močeh, podarite krmo, koruzo, žito, brikete, les, žeblje, …donirajte finančna sredstva na račun društva (SI56 1010-0005-0589-375 (Banka Koper) BIC banke BAKOSI2XXXX s pripisom “poplave”). Razdelili jih bomo med pomoči potrebne, vas pa sproti slikovno obveščali, komu so vaši prispevki pomagali.
Hudo je bilo, a vendar najhujše šele prihaja. Zima je pred vrati, naj ne ostanejo sami in pozabljeni. Pomagajmo jim!

Tudi konji v Krčevini pri Vurberku niso bili izjema ob zadnjih poplavah. Pravzaprav so še najbolj nastradali. Drava jim je poplavila večino njihovih pašnikov, podrla že tako borna “domovanja”, mulj jim je zalil še tisto bore malo hrane, ki so jo imeli. Pitne vode nimajo. Kar nekaj dni so bili odrezani od sveta.

Člani društva za zaščito živali Maribor so bili prvi obveščeni o njihovi stiski. Takole so napisali, ko so si vso zadevo ogledali:

“Včeraj zvečer ( 11.11.2012) smo prejeli klic, da je v Krčevini pri Vurbergu okoli 15 konj, ki so zaradi poplav ostali brez hrane in v neprimernih pogojih za bivanje ter da so v zelo slabem zdravstvenem stanju. Njihov lastnik zanje že v preteklosti naj ne bi dobro skrbel, saj ga je že večkrat obiskal VURS. Tudi tokrat je bila podana prijava VURS-u, sami smo obvestili tudi Društvo za zaščito konj, ki že preverja situacijo. Sami upamo tudi na ukrepanje VURS-a. Ima kdo možnost, da jim odpelje vsaj nekaj krme? Za točno lokacijo nam pišite na ZS, kjer vam bomo posredovali kontakt osebe, ki se na vse načine trudi rešiti te konje. Če sami nimate možnosti dostave, bi pa vseeno radi donirali, pokličite na tel. št. 040/733-801. Hvala!

Danes ( 13.11.2012) smo bili v kontaktu tudi z VURS-om, ki vodi postopek za te konje, ki še ni zaključen. Povedali so, da imajo konji dovolj krme, in sicer na nasipu, kamor voda ni prišla. Povedali so tudi, da se konji lahko tja umaknejo pred poplavami.

Zaenkrat je dostop z avtom še vedno izredno težaven, če ne celo onemogočen. Nekaj let nazaj so te konje želeli prestaviti na drugo lokacijo, vendar jih je bilo nemogoče poloviti.
Na drugi strani kar dežujejo informacije posameznikov, da bi naj bilo stanje tam katastrofalno. Resnica pa je verjetno nekje vmes… Postopek seveda še ni zaključen, naše društvo je ponudilo pomoč, povedali smo tudi, da imamo za vse konje začasne ali stalne namestitve, da lahko pomagamo s krmo… ISKRENA HVALA VSEM, KI STE PONUDILI POMOČ! Zaenkrat konji ostajajo tam, sproti pa vas bomo obveščali, ko dobimo več informacij.”

Tudi za reveže na slikah v DZK zanje zbiramo pomoč v krmi in denarju (SI56 1010-0005-0589-375 (Banka Koper) BIC banke BAKOSI2XXXX. – kot namen vpišite besedo Krčevina.) Ne samo za te reveže, še za kakšnega, ki potrebuje pomoč zbiramo. Če tudi vi veste za koga, ki bi jo potreboval, nam javite. Tako bomo lahko pomagali še komu, ki pomoč nujno potrebuje, kakšnemu konju, kravi ali drobnici pa bo s tem prihranjena pot v klavnico.