Prejeli smo tole pismo

Prejeli smo tole pismo in ga objavljamo v celoti

Spoštovani,

cenim vaše prizadevanje, vaše delo je humano in za vas slišim prvič. Razumem, da ljudje zavržejo „ničvrednega  psa, mačka, ribico, ptiča“, ki so jih dobili zastonj in za njih tudi sami ne bi prejeli plačila. Da so pa Slovenci tako bogati, da zavržejo konje, pa slišim prvič. Ampak glede na stanje v kakršnem smo, ekonomsko je še najmanj zastrašujoče, je pri nas očitno možno vse, iz osveščenega evropskega naroda postajamo izrodek, ki ne spada nikamor. Vse kar v državi deluje je UDBA, tak je moj vtis, oziroma sovražnika ali satana, ki nam uničuje državo je potrebno kako imenovati.

Vračam se na vaše društvo. Prihajam s podeželja, žal mi pri dedovanju niso namenili niti koščka zemlje, se pa še vračam na obisk k sorodnikom. Stanje na podeželju je zastrašujoče: obdelajo vrtiček in kvečjemu še nasad drevja ob hiši in to je vse, travniki ali kasneje seno se zažigajo ali „mulčijo“, kot pravijo po domače, torej uničuje se hrana za bitja, ki so del ekosistema, katerega del smo tudi ljudje. Če ste že humani, bodite še humani do ljube nam zemlje in sprožite akcijo, da se očistijo vsi zaraščeni koščki Slovenije, da se PREPOVE kurjenje in „mulčenje“ trave, kurjenje sena ker je to prepotrebna hrana za živali in imeli boste krme za vaše konje v izobilju in morda bo komu kapnilo, da bi imel kozice, kravico ali konja tudi sam. Bojim se namreč, da je pri nas vse preveč vezano na uvoz, na neke koncentrate, doma pa ne znamo več pridelati hrane niti za ljudi, niti za živali. Če je imela še pred osamosvojitvijo skoraj vsaka hiša na deželi z malo zemlje kravico, je razmah kvazi standarda v vseh teh letih pripomogel k temu, da se nikomur ne izplača nič več delati, ker je bilo denarja dovolj, poceni hrane iz tujine pa tudi v izobilju. Koliko hlevov je ostalo praznih, to je postal širok problem in ravno v času krize bi samooskrba še kako prišla prav, mi pa hrane ne znamo oziroma nočemo pridelovati, ker delo, sploh pa kmetovanje, če to ni na veliko in vse strojno, sploh ni več cenjeno, se ga mlade generacije sramujejo in raje ležijo pred računalniki po mestnih stanovanjih in jokajo, da so revni, doma jih pa čaka neobdelana in zapuščena zemlja, ki so jo podedovali. Še huje je razumeti tiste, ki so ostali v okolju, si zgradili moderno hišo, h kateri hlev ne gre, ker si tudi oni želijo življenja, kot ljudje v mestu, brez obveznosti, povezanost z zemljo je odšla z generacijo njihovih staršev, ki so po vojni še kako obdelali vsak košček zemlje, ker hrane ni bilo in še kako cenili domače mleko, jajca in solato. Pri nas je narobe svet, ko hodijo podeželski v Špar po ničvredno solato pripeljano od bogvedi kje.

Želim vam vse lepo v vašem prizadevanju in humanem delu, obenem vas pa prosim, ker vem, da ste povezani z Ministrstvom za kmetijstvo, da komu odgovornemu pokažete moje pisanje.

Lep pozdrav

Dana Tirš

Napišite komentar

Vaša elektronska pošta ne bo objavljena. Obvezna polja so označena z zvezdico *.