Prejeli smo tole pismo

Prejeli smo tole pismo in ga objavljamo v celoti

Spoštovani,

cenim vaše prizadevanje, vaše delo je humano in za vas slišim prvič. Razumem, da ljudje zavržejo „ničvrednega  psa, mačka, ribico, ptiča“, ki so jih dobili zastonj in za njih tudi sami ne bi prejeli plačila. Da so pa Slovenci tako bogati, da zavržejo konje, pa slišim prvič. Ampak glede na stanje v kakršnem smo, ekonomsko je še najmanj zastrašujoče, je pri nas očitno možno vse, iz osveščenega evropskega naroda postajamo izrodek, ki ne spada nikamor. Vse kar v državi deluje je UDBA, tak je moj vtis, oziroma sovražnika ali satana, ki nam uničuje državo je potrebno kako imenovati.

Vračam se na vaše društvo. Prihajam s podeželja, žal mi pri dedovanju niso namenili niti koščka zemlje, se pa še vračam na obisk k sorodnikom. Stanje na podeželju je zastrašujoče: obdelajo vrtiček in kvečjemu še nasad drevja ob hiši in to je vse, travniki ali kasneje seno se zažigajo ali „mulčijo“, kot pravijo po domače, torej uničuje se hrana za bitja, ki so del ekosistema, katerega del smo tudi ljudje. Če ste že humani, bodite še humani do ljube nam zemlje in sprožite akcijo, da se očistijo vsi zaraščeni koščki Slovenije, da se PREPOVE kurjenje in „mulčenje“ trave, kurjenje sena ker je to prepotrebna hrana za živali in imeli boste krme za vaše konje v izobilju in morda bo komu kapnilo, da bi imel kozice, kravico ali konja tudi sam. Bojim se namreč, da je pri nas vse preveč vezano na uvoz, na neke koncentrate, doma pa ne znamo več pridelati hrane niti za ljudi, niti za živali. Če je imela še pred osamosvojitvijo skoraj vsaka hiša na deželi z malo zemlje kravico, je razmah kvazi standarda v vseh teh letih pripomogel k temu, da se nikomur ne izplača nič več delati, ker je bilo denarja dovolj, poceni hrane iz tujine pa tudi v izobilju. Koliko hlevov je ostalo praznih, to je postal širok problem in ravno v času krize bi samooskrba še kako prišla prav, mi pa hrane ne znamo oziroma nočemo pridelovati, ker delo, sploh pa kmetovanje, če to ni na veliko in vse strojno, sploh ni več cenjeno, se ga mlade generacije sramujejo in raje ležijo pred računalniki po mestnih stanovanjih in jokajo, da so revni, doma jih pa čaka neobdelana in zapuščena zemlja, ki so jo podedovali. Še huje je razumeti tiste, ki so ostali v okolju, si zgradili moderno hišo, h kateri hlev ne gre, ker si tudi oni želijo življenja, kot ljudje v mestu, brez obveznosti, povezanost z zemljo je odšla z generacijo njihovih staršev, ki so po vojni še kako obdelali vsak košček zemlje, ker hrane ni bilo in še kako cenili domače mleko, jajca in solato. Pri nas je narobe svet, ko hodijo podeželski v Špar po ničvredno solato pripeljano od bogvedi kje.

Želim vam vse lepo v vašem prizadevanju in humanem delu, obenem vas pa prosim, ker vem, da ste povezani z Ministrstvom za kmetijstvo, da komu odgovornemu pokažete moje pisanje.

Lep pozdrav

Dana Tirš

Zakaj rada nosim majčko društva?

Dobili smo tole prekrasno pismo in ga objavljamo v celoti. Marica, hvala za pomoč in podporo, hvala ker ste tu in zdaj, ker vam ni vseeno in ker se trudite pomagati po svojih močeh!

 

Bila sem na dnevu odprtih vrat in tista prekrasna rumena majčka mi je takoj padla v oči. Glava konja, logo društva in moto ” Njihovo  življenje naj ne bo trpljenje!” me je pritegnilo in morala sem jo imeti. Nekako veselje in navdušenje me je navdalo, ko sem jo prijela v roke, nek občutek dobrote in sreče me je prevzel, saj sem z njenim nakupom tudi sama pomagala društvu, ki se tako zelo trudi pomagati tem prelepim živalim.

Ko sem jo doma oblekla, sem postala bolj vesela, duša se je veselila in nekakšno prijetno vznemirjenje se me je lotevalo. “Grem jaz malo na sprehod v tej majčki”, sem pomislila.

Zunaj je sijalo toplo jesensko sonce in postala sem še bolj vesela. Sprehajalci  so se kot martinčki nastavljali žarkom in uživali v prekrasnem dnevu. Tudi njihove majčke so bile lepe, a iz sebe niso izžarevale toliko energije, kot jo je moja. Starejša gospa je pristopila k meni in vprašala:”Joj, kje ste pa dobili tako lepo majčko?” Hitela sem ji razlagati o društvu, o konjih, o ljudeh, ki jih rešujejo in kako lahko z nakupom majčke tudi sami pomagajo. Pristopili so še drugi in z zanimanjem poslušali. Veliko si jih je zaželelo, da bi bili tudi sami del tega, da bi tudi sami lahko pomagali.

Bila sem res dobre volje, pa sem se za šalo malo sprehodila še skozi dve, tri trgovine. Tudi tu je bilo podobno, le s to razliko, da je nekaj ljudi za društvo in konje že vedelo, je pa vse zanimalo, kje dobiti takšno majčko.

Moj dan je bil torej izpolnjen. Včeraj sem z nakupom pomagala sama, danes sem ljudem povedala o društvu, o ljudeh, ki se borijo za življenja živali, ki so bile trpinčene, zavržene, obsojene na smrt. S to svojo majčko sem pritegnila pozornost tistih, ki želijo pomagati, ki si ne zatiskajo oči pred trpljenjem in mučenjem nedolžnih. Vem, da se bo veliko od njih odločilo in tudi z nakupom majčke pomagalo društvu ter s tem tudi konjem, tistim, ki so že rešeni kot tistim, ki še bodo.

Hvala vam, ker sem lahko pomagala, ker sem s tem tudi sama postala del vas, ker sem s svojim nakupom tudi jaz pripomogla, da bodo rešeni bolje živeli in da bo rešen še kateri.

Vas pozdravljam in vam želim še veliko uspeha, vsem, ki bodo pa to brali, pa pogum, da se tudi sami odločijo in pomagajo po svojih močeh. Majčka društva je že prvi korak, društvo pa potrebuje še veliko takšnih pogumnih korakov, da bo lahko pomagalo še naprej!

Marica