Moje sanje

Bliža se konec leta in vsi delamo obračune, kaj smo in kaj nismo naredili, kaj je bilo prav in kaj narobe, kaj bi še lahko in kaj ni bilo potrebno. Zame je bilo letošnje leto naporno, a hkrati tudi veselo, polno novega znanja, srečevanja novih ljudi, upanja, solz, sreče…

Kakorkoli že obračam to leto, sem srečna in zadovoljna, ker nam je vsem skupaj uspelo več, kot smo v začetku sploh pričakovali. nekako smo si zadali cilj “rešiti 12 življenj”, na koncu nam jih je uspelo rešiti 32, 12-tim pa smo pomagali najti nove domove na prošnje lastnikov.

Imela sem to srečo in zadovoljstvo, da sem te odpisane duše sprejemala, jih privajala na novo življenje, jih zdravila in jim pomagala, jih gledala kako se spreminjajo, kako postajajo vse bolj zaupljive, priljudne, vesele, nekatere celo razigrane.

 

Vse to novo veselje nad svojim ponovnim rojstvom, nekako zakrije vse tiste hude trenutke preživete v zbirnih centrih pri mesarjih, pri raznih ogledih po prijavah, .. Neznosno trpljenje živali, ki čakajo, da jih bodo odpeljali na usmrtitev, njihovi žalostni pogledi, strah v očeh, prepotenost, medsebojne borbe, kri, rane, vonj po smrti, nebogljenost, vdanost v usodo, izgubljena upanja, vse to je v mojem srcu in duši pustilo ogromen pečat. Bile so in še so noči, ko zaradi vsega videnega ne morem spati, ko razmišljam o konjskih dušah, o tistih izgubljenih, ki so jih pozabili že njihovi lastniki, ki sem jih videla samo enkrat, pa so se mi vtisnili v srce in dušo.  Svoje tuzemsko življenje so že zaključili, njihova pot ni bila lahka, zadnja je bila huda. Ni jim bilo namenjeno živeti, rojeni so bili s takšnim ali drugačnim  namenom. Vsem je bilo skupno, da so svojo življensko pot  zaključili v klavnici.

 

Od vsega videnega sem si želela vsaj malce oddahniti, si spočiti dušo in telo in vsaj zadnji mesec ne gledati takšnega ali drugačnega trpljenja. Nekaj dni sem se izmikala vsemu hudemu, kar so mi pošiljali, nato ni šlo več. In potem sem se opogumila in upam, da še zadnjič letos prejšnjo soboto obiskala zbirne centre pri mesarjih….

Nikomur, tudi najhujšemu sovražniku, ne želim, da bi moral videti kar sem videla. Hlevi so prenatrpani konj, toliko kot jih je letos v tem mesecu, jih še ni bilo. Kaj takega doslej še nisem videla.  Stotine konj čaka na svoj konec. Stiskajo, tlačijo se, tovornjaki pa še kar vozijo. Eni nove prišleke, drugi jih vozijo v smrt. Telefoni neumorno brnijo, ljudje svoje živali, nekdaj njihov ponos in veselje, ponujajo mesarjem. Pravzaprav prosijo, da jih odpeljejo. Mlade, stare, zdrave, bolne, poškodovane, debele, suhe, velike, male, pasemske, križance, pisane, enobarvne, …katastrofa! Med njimi vlada napetost, strah, čutiti je napetost in vonj po smrti.

Ob vsem videnem nekako zbledi veselje nad uspehom, postaneš žalosten,skoraj depresiven, noči postajajo dolge, zaviješ se v razmišljanje…

December, mesec praznovanja in obdarovanja, pričakovanja nečesa novega, lepšega, boljšega, se spremeni v nekako žalost. Gledam ljudi, ki mrzlično nakupujejo in zapravljajo denar za nepotrebne stvari, samo da zapravijo, da si po svojih merilih privoščijo nekaj posebnega v tem mesecu. Vsi se pripravljajo na praznovanje.

 

Pogledam v njihove vozičke in pomislim, da marsikaj od tega ne potrebujejo. Tu evro, tam dva..joj, koliko bi se lahko nabralo in koliko bi jih še lahko rešili.  Na naši strani FB nas je že skoraj 3.750 članov.  In, če bi vsak daroval samo 1 evro, bi lahko pomagali kar nekaj revežem, da jim ne bi bilo treba umreti!Koliko bi se šele nabralo, če bi vsak Slovenec prispeval 1 evro?!  Končno bi lahko naredili zavetišče zanje, kjer bi lahko v miru in brez strahu čakali na vojega posvojitelja in vejamem, da bi jih pri mesarjih končalo veliko, veliko manj.

 

So to le moje sanje? Ali o tem sanjate tudi vi? Ne sanjajmo več, stopimo skupaj in nekaj naredimo! Naj bo to obljuba za naslednje leto! S skupnimi močmi bomo zmogli! Ni več daleč dan, ko bodo tudi vsi tisti, ki ne verjamejo, verjeli. In takrat jim bomo dokazali, da je bila naša pot in vaša dobrota tista prava odločitev, za katero nam ne bo nikoli žal.

 

Moje življenje

Ko sem se rodila, sem bila prekrasna mala žrebička. Taka lepa, izpopolnjena, z luštkano srčkasto ritko, vesela in razigrana, včasih malce nagajiva.  Mama, me je kljub temu, da je bila utrujena od dela, vedno rada opazovala, ko sem skakala okoli in norela. Takrat nisem vedela, zakaj je njen pogled tako žalosten, kot vsak otrok sem se pač posvečala sebi in svojim norčijam.

Moja mama je bila delovna drvarska kobila. Vsak dan je ure in ure iz gozda na svojem hrbtu nosila težke tovore drv ali pa je iz gozda vlačila hlodovino. Kamor stroji niso mogli, tam je delala moja mama in ostali konji.  S tem so si služili svoj kruh in opravičevali svoje življenje na tem svetu.

Do mojega prvega leta starosti so mi gospodarji dovolili, da sem brezskrbno raziskovala poti v gozdu. Lahko sem skakala in norela, kolikor me je bila volja. A ko je minilo prvo leto, se je začelo učenje. Konec je bilo z mojim svobodnim sprehajanjem, privezali so me k mami, da sem se učila hoditi po gozdnih poteh. Kmalu zatem se je začelo tudi obremenjevanje mojega hrbta, kar sem v začetku težko sprejela, a vezi, niso popustile, zato sem morala jaz.

Počasi sem se navadila, kako previdno stopati po ozkih in strmih poteh, se sukati med kamenjem in skalami, ki so mi bile napoti. Že sama sem se komaj premikala, ko pa sem videla breme, ki so ga nosili ali vlekli ostali konji, mi sploh ni bilo jasno, kako zmorejo. Njihove glave so bile vedno sklonjene, njihove oči žalostne, telo utrujeno. Po nogah so bile poškodbe zaradi drv, zaradi skal in kamenja, koža je bila od trnja spraskana in ranjena.

Tudi na mojem hrbtu se je začela povečevati teža. Vsak dan sem morala nositi vse težji in težji tovor. Tisto sedlo ali kako se že temu reče, me je žulilo in drgnilo, teža bremena je bila včasih tako neznosna, da sem klecnila. Kadar pa se je iz gozda vlačila hlodovina, takrat je poleg vpitja  pel tudi bič. Mama je narahlo zahrzala, da me spodbudi. Pobrala sem se in od strani pogledovala svojo mlajšo sestrico, ki je veselo in brezskrbno skakljala naokoli. Takrat sem se spomnila maminega žalostnega pogleda, ko me je opazovala med igro. Danes sem vedela zakaj. Že takrat je vedela, kakšno življenje me čaka, da bo boleče in trpeče, da se bom vsak dan vračala v tabor utrujena in razbolela, z ranami, ki se ne bodo uspele celiti, ker bodo nastajale nove in nove. Vedela je, da bom ničkolikokrat okusila bič, dobila brce, da bom poslušala vpitje. Če se bom še tako trudila, vedno bom premalo naredila.

Moje življenje

Sčasoma sem se navadila na takšno življenje. Tudi moja glava ni več ponosno gledala v svet, bila je sklonjena, v očeh ni bilo več iskric in veselja do življenja. Svojo hrano sem si morala krvavo zaslužiti.

Tudi jaz sem večkrat postala mati, a to ni bil razlog, da ne bi smela ali mogla delati. Bilo je hudo in delati sem morala do zadnjega. Čez teden sem nosila drva, za vikend sem morala voziti voz od gostilne do gostilne. Le po porodu sem imela dva, tri dni počitka, nato je življenje teklo dalje po že ustaljenem tiru. Sedaj sem tudi jaz, kot moja mama nekoč, z žalostnimi očmi opazovala svoje otroke, ki niso vedeli kaj jih čaka v življenju. Nekateri od njih so nenadoma izginili in se niso več vrnili. Le nekak čuden vonj se je vil iz tabora do naših privezov.

Življenje je teklo dalje. Moje mame že davno ni bilo več. Tudi ona je neko noč s sklonjeno glavo odšla, slišala sem samo še nekakšen udarec in potem nič več. Le še nekakšen sladkoben vonj po krvi je prilezel do mojih nozdrvi. In, ko sem že mislila, da se iz tega pekla ne bom nikoli rešila, se je v taboru pojavilo dekle. Nekaj sta se pomenkovala z gospodarjem, nato sta skupaj prišla do nas. Njena nežna in topla roka se nas je dotikala in božala. Kaj tako nežnega in prijetnega nisem občutila še nikoli v življenju. Zopet se je vrnila do mene in zopet sem občutila vso nežnost in toplino. Nekaj sta še barantala, nato mu je dekle v roke potisnilo denar. Gospodar me je odvezal in ji dal moj povodec. Ponižno sem korakala za njo, kam pa tako nisem vedela.

Tega večera se mi je odprl svet v novo življenje. Prvič sem imela svoj prostor v hlevu, prvič nisem bila privezana in prvič v življenju mi ni bilo treba delati. Hrane sem imela v izobilju, imela sem svoj travnik, kjer sem lahko počela, kar me je bila volja. Moja nova lastnica je zame skrbela kot za kraljico. Rane in poškodbe so se zacelile, dlaka je postala svetleča in spet sem lahko ponosno nosila glavo. Le moj hrbet ni bil več raven, leta težkih tovorov so ga zvila.

S sabo sem prinesla tudi novo življenje pod srcem. Nekaj mesecev kasneje se je skotil moj prvi otrok, ki mi ga ni bilo več treba gledati z žalostnimi očmi. Vedela sem, da bo tudi zanj poskrbljeno, da bo dobil dom, kjer mu bo prihranjeno vse, kar sem morala prestati sama.

Minilo je kar nekaj let. Svojo lastnico sem oboževala in zanjo sem bila pripravljena storiti vse. Bilo je prekrasno čutiti njene roke, ko me je božala, poslušati njen mehki glas, ki je govoril samo meni. Če bi vedela…

Kaj se je zgodilo, ne vem. Nekega dne se je na dvorišču pojavil avto z veliko prikolico. Nisem vedela kaj se dogaja, le na lastničinem obrazu sem videla solze. Še zadnič je stopila k meni, me objela in zašepetala, da me bo imela vedno rada in da mi je našla nov, dober dom.

Dolgo smo se vozili preden smo prispeli. Nisem vedela, kaj me čaka in čisto nič mi ni bilo jasno, kaj se dogaja. Avto se je začel ustavljati in zaslišala sem rezgetanje konj. Takoj sem vrnila pozdrav.

Pričakalo me je kar nekaj konjskih prijateljev, torej mi njihove družbe ne bo manjkalo. Tudi tu je bilo dobro poskrbljeno zame. Imela sem svoj boks, v čredi pa sem si svoje mesto morala izboriti. Ni bilo slabo, a pogrešala sem nežnosti, božanja in skupne urice s svojimi lastniki. Ti so imeli zame le malo časa, ko pa so si ga vzeli, je bilo zato, da so me zajahli ali pa, da sem jih z vozom popeljala naokoli. Tudi tukaj sem morala opravičiti svoje življenje, zato sem se morala vsako leto ožrebiti.

Danes nisem več mlada. Svojega obstoja na tem svetu ne morem več opravičiti z ničemer. Ne morem več delati, ne morem več žrebiti. Začenjajo me boleti kosti, včasih hudo pokašljujem. Ljudje, ki me gledajo skimujejo s svojimi glavami. Dali so mi še pol leta, da naučim svojo zadnjo hči voziti voz. Potem se bodo odločili o moji usodi…

Dragi moji, danes se poslavljam od vas. Svojo zadnjo nalogo sem opravila in napočil je trenutek, ko vas bom zapustila. Vem, ker sem že nekaj časa poslušala dve besedi: mesar, uspavanje, mesar, uspavanje… Le kaj me še čaka?

Pripeljali so me iz boksa. S strahom pogledam proti človeku, ki prihaja k meni. Pristopi in me poboža. Nato me potreplja po vratu. Predam se. Čutim majhen pik. Čez nekaj trenutkov me noge več ne držijo. Uležem se. Oči se mi utrujeno zapirajo, pogrezam se v spanec… Adijo, prijatelji…

 

Preprosto Vesna

Vesno in njenega moža Mateja sem  spoznala ob eni naših akcij zlaganja sena. Drobižek, ki je zlezel iz avta je ves navdušen pritekel do mene in me objel. Da je prišla pomagat, pa še moža je pripeljala s sabo, je povedala. Ko sem jo dobro premerila, sem se najprej vprašala, kakšno delo naj dam tej drobni in suhceni stvarci. Kocke so težke 30,35 kg, ne to je pretežko. Na samokolnico nalagajo po dve, tri kocke…oh, kje pa, revica se bo zlomila, sem pomislila. Mili bog, kakšno delo naj ji dam?

Tovornjak s priklopnikom je pripeljal, vsi smo že vedeli, kaj bo kdo delal, kje je njegovo mesto, za Vesno pa še vedno nisem vedela, kam naj jo postavim. najbolje bi bilo, da ji dam grablje, pa naj sproti pograbi kar se bo razsulo, sem pomislila. A glej ga zlomka! Predno sem privlekla grablje, je Vesna že s polnim elanom prelagala težke kocke.

Po končanem delu smo posedeli, a Vesni njena žilica ni dala miru.

Matej in VesnaMatej in Vesna

Ogledala si je vse konje, s sabo vlačila Mateja in mu vseskozi nekaj čebljala. Matej se je od časa do časa veselo zasmejal, a že ga je odvlekla do drugega.

Tako nekako se je začelo. Večkrat sta nas obiskala, bilo je tako prijetno klepetati in delati z nekom, ki ima iste želje, isti pogled na svet, na ljudi, na živali.

Kar naenkrat pa nas je presenetila novica.  Matej se je zaljubil. Menda ponoči ni mogel spati, podnevi je z odprtimi očmi sanjal.  Vesna mu tega ni zamerila, bila je vesela zanj saj se je Matej zaljubil v Ikasa, v vse njegove prelepe pike, v vso njegovo veličino. Čeprav je Vesna raje pogledala za Walterjem, se mu je spočetka odrekla, da bi se izpolnila Matejeva želja.

Otroci so pri njiju vedno dobrodošliOtroci so pri njiju vedno dobrodošli

Ikas se je kmalu odpeljal v nov dom, kjer je Vesna zanj pripravila prečudovit domek. Za družbo ga je že čakala Diva, ponica, ki je ni nihče želel, pa je pristala pri njiju. Tu v tem domu je Ikas našel svoja nebesa na zemlji.

Vesna in Matej sta nas še vedno rada obiskovala. Njene spretne roke so bile tiste, ki so naredile finiš na naši mali Mrhici, ki je bila cela zlepljena od blata in urina. Tudi drugi rešenčki so bili deležni nege izpod njenih profesionalnih rok. Še posebej rada se je zadržala pri Walterju in njegovi bujni grivi. Ustvarjala mu je takšne in drugačne frizurce, on pa je potrpežljivo prenašal vse njene umetnije, dokler se Matej ni odločil in izjavil, da je Walter Vesnin in samo njen. Veselje Vesne je bilo nepopisno. Bilo je smeha, solz, objemov in poljubov, neizmernega veselja. Tega dne se vedno rada spominjam. Še nikoli nisem videla človeka, ki bi s tako preprostostjo pokazal srečo in veselje iz dna srca in duše.

Ko je Vesna izvedela,da je Walter njenKo je Vesna izvedela,da je Walter njen

Neizmerno rada se spominjam vsakega njenega obiska pri nas ali mojega pri njima. Preprosto, pošteno, iskreno  in vedno navdušeno, sta me sprejela. Živali so mrgolele okoli njiju, bolj kot ne sami taki siromaki, ki so nekoč nekomu postali odveč, so pri njiju našli svoj dom. Vesna jim je vedno namenila besedico, jih božala in razvajala. Živali jo res obožujejo.

Ko se je prijavila za resničnostni šov Kmetija, sem bila zelo vesela. Glede na to, da so nas organizatorji poklicali in nam ponudili, da se nekdo iz društva udeleži tega šova, smo se odločili, da damo podporo v imenu društva, Vesni. Bila sem resnično vesela, saj sem vedela, da smo izbrali pravega človeka, ki bo znal pokazati svojo iskrenost, poštenost, delavnost, skrbnost, da bo znal pokazati čustva, a se ne bo prepiral in prerekal.

Vesna je naša pričakovanja več kot izpolnila. Bila je takšna kot jo poznam, preprosta, delovna, iskrena in poštena. Bila je vse tisto, kar si želimo biti tudi ostali, pa nas je strah, da nas bo kdo zaradi tega prizadel ali da se bomo osmešili. Bila je Vesna, ki jo poznam, ki jo imam rada, ki je moja prijateljica za katero bi šla v ogenj.

Kljub temu, da se je borila, ji žal, ni uspelo. To je velika škoda za vse nas, za vse tiste, ki jim je želela pomagati, če bi ji uspelo. Njena vizija je bila dodelana do zadnje podrobnosti, vedela je komu in kako mu bo pomagala.

Njeno srce je ogromno. Je simbol preprostega slovenskega človeka.

Ljubezen do zemlje in živih bitijVesnina ljubezen do zemlje in živih bitij

Teptanega, zatiranega, zaničevanega, ki pa v sebi nosi čistost otroške duše, zato je lahko vesela iz dna srca, kadar je žalostna lahko joče iz svoje globine. Je preprosta kot slovenski narod, iskrena in ljubeča. Kljub vsem bolečinam v življenju, ostaja polna upanja v boljši svet, v dobro v ljudeh. Zna sprejeti in odpustiti. Je človek, ki ljubi to slovensko zemljo, čisto in preprosto, kot mati ljubi svojega otroka.

Ja, to je Vesna! Vse tisto kar si želimo biti tudi mi, pa si ne upamo…

Aria

Arii v spomin

Vem, da je bil tak turoben aprilski dan, ko sem spet lazila po zbirnih centrih in si ogledovala tiste uboge reveže,ki so po sili razmer ali pa samo zaradi požrtnosti bivših lastnikov po denarju, pristali  v njih.  V enem od teh zadnjih postojank , sem v boksih med velikimi noriškimi in posavskimi kobilami zagledala to majceno in izgubljeno dušo, ki se je tako preplašeno stiskala v kot. Komaj 6-mesečna žrebička je pristala v tem čudnem kraju, polnem obupa in vonja po smrti. ker je pač niso imeli kam dati, so jo stlačili med odrasle kobile, ki ji niso pustile niti do vode niti do hrane.  O, Bog, kako me je bolelo, ko sem jo gledala.

Čisto na tleh sem se peljala domov. Tisto malo bitje mi nikakor ni šlo iz glave. Je njena zgodba preprosta? Kdo bi vedel? Verjetno je podobna kot zgodbe stotine žrebičkov, ki so obsojeni na takšno usodo. Verjetno si je nekdo zaželel zaslužiti nekaj denarja, pa je njeno mamo pripustil. In prav verjetno je predvideval, da bo zaslužil velike denarje! Ampak življenje se je obrnilo, recesija je pokopala vse upe, z malo žrebičko si niso vedeli kaj pomagati. Kupcev, ki bi jo želeli imeti za nadaljnjo rejo, ni bilo, stroški in skrb vse večja, pa je reva pristala pri mesarju.

Njena svetla zvezda, ki ji je posijala, je čuvala nanjo in me prinesla v hlev ravno zadnji dan, preden bi morala pod nož. Bila je tako majcena in nebogljena med odraslimi konji, skrivala se je za njimi, do hrane si ni upala, saj so jo venomer odganjali. V tistem trenutku sem si zaželela, da bi jo lahko rešila. Da ji ne bi bilo treba biti zrezek na krožniku, da bi lahko živela, občutila radost topline in veselja človeka, ki jo bo pobožal in se stisnil k njej.

Iz moje zamaknjenosti me je zbudil telefon. Bila je Nina in povprašala je, kako je kaj bilo. Saj ne vem, kaj vse sem ji čebulila, vem pa, da sem ji razlagala o tisti mali revici. Nekaj trenutkov tišine na drugi strani mobija, nato odločen odgovor:”Pokliči jih, pa povej, da jo bomo vzeli! “Svojim ušesom skoraj nisem mogla verjeti, a srce mi je zaigralo in kar naenkrat je tudi izza oblakov pokukalo sonce. Zdaj sem se pa res morala parkirati, da ne bi naredila še kakšne kozlarije na cesti in takoj poklicati v zbirni center. S takšnim veseljem nisem še nikoli odtipkala številke kakšnega zbirnega centra !

“Vzeli bomo tisto malo žrebičko, pa takoj jo odstranite iz tistega boksa, da je kobile ne bodo poškodovale. Naročujem veterinarja in pregled, pripravite ostalo dokumentacijo!” sem hitela razlagati v telefon. Njihovega klobasanja sploh nisem hotela poslušati. “Rezervirana je, vzeli jo bomo, pa konec!” je bilo še zadnje, kar sem uspela povedati.

Aria, ko je prispelaAria, ko je prispela

Prispela je skupaj z Andijem. Takrat je ulivalo, kot da se je odprlo nebo. Ko sem jo končno videla, se mi je srce kar nasmejalo. Sirota mala, rešena si! To malo nebogljeno bitjece, se je pripeljalo skupaj z Andijem. Bila je prestrašena, ni vedela, kaj se dogaja okoli nje. Iztovorili smo Andija, mala srčica pa ga je prestrašeno klicala. V njenih otoških očkah se je zrcalil strah in obup.

Končno smo iztovorili tudi njo. Saj sama ni vedela kaj naj stori, naj skoči in pobegne ali gre lepo počasi. Ampak čisto lepo sva se pomenili, da je ni treba biti več strah, da mi lahko zaupa. Končno se mi je vdala in stopila za mano. Naredila je svoj prvi korak v novo življenje..

Nekaj dni je preživela v prehodnem boksu. Tam sva se začeli učiti, kaj je to krtača, kaj kopanje, kaj dvigovanje in čiščenje nog. Marsikaj ji je bila popolna neznanka, ampak skupaj nama je počasi uspevalo. Res ji ni bilo jasno, kaj se dogaja. Ko sem jo prvič zaprla v boks, ki ji je bil dodeljen, je čudno pogledovala kup krme, ki je bil pripravljen samo zanjo. Nato se je nekaj časa ozirala naokoli, končno se je opogumila in mu pristopila. Še enkrat je pogledala, če le ni v bližini kdo, da bi jo odgnal, nato se je sprostila in si privoščila svoj obrok. Nekaj dni sem jo pustila pri miru, da se je privadila na vse okoli sebe. Nato sem se ji počasi približala. Njeno telo je zatrepetalo v strahu in grozi, kaj ji bom naredila.  Malo sva se lovili po boksu, končno mi jo je uspelo prijeti. Počasi, res počasi sem jo pobožala po vratu, nato čez hrbet. Nisem pa se mogla upreti, da ne bi pobožala njenih očk. V tistem trenutku se mi je predala. Glavo je stisnila k meni in čakala, da jo spet pobožam. Le kako je ne bi, to siroto, ki je bila tako kruto vržena v ta svet?

Aria in VinniAria in Vinni

Ker v prehodnem boksu ni imela vrstnikov, smo se dogovorile, da jo odpeljem domov, kjer bo imela za družbo našo domačo Vinni the Witch, ki je bila le malo starejša od nje.

To so bili najlepši časi, ki jih je ta drobižek lahko doživel in preživel. Vinni jo je naučila ogromno. Da ljudje le nismo bav bav, da smo lahko do njih tudi prijazni, nežni, da je krtačenje užitek, kopanje še večji in da če ti očistijo noge, potem lažje hodiš. Kmalu je pridobila tudi na samozavesti in počasi zavladala v čredici dveh. Postajala je prava mlada dama. Neizmeno rada je imela mojega očeta, ki je zaradi svoje bolezni posedal na podrtem hrastu ob izpustu , ju ljubkoval in zasipal z raznimi dobrotami. Ko je prišla, je bila vsa divja in prestrašena, v tem okolju se je sprostila in vsak dan pokazala svojo čudovito naravo.

Dedi z Ario in VinniDedi z Ario in Vinni

Kadar sem jima nalivala vodo , je prihitela do napajališča, pristavila svojo zadnjico in čakala, da jo stuširam. Po tej kopeli sta z Vinni noreli in dirkali naokoli, z vsemi štirimi skakali v zrak in kazali vse možne vragolije, ki sta si jih namislili.

Ne vem, kolikokrat na dan sem šla mimo izpusta, a vsakokrat je prihitela, me pozdravila in nastavila svojo bučko, da jo pocrkljam. Ko sem se pripeljala domov, me je pozdravljala s svojim rezgetom . Le kako bi se lahko obrnila stran in je ne pobožala? Pa, ne moreš! Če te nekdo tako lepo pozdravlja in vabi, moraš imeti res kamen namesto srca, da ga ne ogovoriš in pobožaš.

Vse sva se naučiliVse sva se naučili

Nekako smo se navadili nanjo, postala je kar “naša mala bejbika”. In tudi Aria je znala to spoštovati. Spomnim se, da smo nekoč kosili, ko me je poklicala soseda in povedala, da sta Aria in Vinni ušli iz izpusta in da dirkata po celem naselju. Da se vsi trudijo, a jih nikakor ne morejo spraviti v hlev ali nazaj v izpust. Oddirkala sem domov in še preden sem parkirala, sta bili obe punci že ob meni. “No, pa gremo v hlev, dekleti!”, pa sta capljali za mano v hlev, kot dve mali muciki. Vsi so stali in se čudili. Ja, rade smo se imele, vse tri!

Tesno smo se povezale in navezale in čeprav smo ji iskali posvojitelje, no, jaz sicer ne ravno intenzivno, priznam, sem si želela, da ostane. Začela sem že premišljevati, da bi jo posvojila kar sama.  Če je pa bila taka mala igračka in tako lepo je bilo gledati, kako se razvija iz preplašenega otroka v prelepo in prijazno mlado damo! Nekako si prihodnosti brez nje nisem več znala predstavljati…

Aria – mlada damaAria – mlada dama

Živeti z Ario, gledati spremembe, ki se so dogajale z njo, uživati v njeni družbi, to je bilo nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi v življenju!

Potem je prišla tista nesrečna nedelja!

Zvečer sem, kot ponavadi, nakrmila vse živali, zaprla hleve in kokošnjake, zajčnike in račnike, pse, mačke…Čez dobro uro sem, kot vedno,  naredila še zadnji večerni obhod. Obe sta veselo jedli in se basali s senom, normalno sta dobili za priboljšek še vsaka svoje jabolko, se še malo pocrkljali, nato kot vedno sem odšla do računalnika. Vsi veste, da klofam po njemu še pozno v noč, saj čez dan nimam časa. Zunaj se je začela nevihta. Ropotalo in bobnelo je, bliski so rezali nebo, grmelo je kot v peklu. Dež je ulival kot iz škafa. Potem se je končno umirilo. Preden sem legla, sem pogledala še skozi okno proti hlevu. Vse je bilo  mirno.

Malo pred tretjo uro zjutraj me je zbudilo ropotanje v hlevu. Brcanje v vrata. Nekaj je bilo narobe. Kar v pižami in bosa sem tekla, da vidim, kaj se dogaja. Aria je vsa prepotena in otrdela ležala na tleh in se tresla. Na pomoč sem poklicala prijatelja in veterinarja.  Do pol sedmih zjutraj smo se trudili, da bi ji pomagali. Potem pomoči ni bilo več. Odločitev je bila težka, a da bi se to malo srce še naprej mučilo in umiralo v mukah?  Ne, tega nisem mogla dovoliti. Še zadnjič je pozdravila Vinni, nato je mirno zaspala.

V hiši je zavladala žalost, vsak se je skril v svoj kot, vsem so tekle solze. Vinni jo kliče…Njeni klici so tako srce parajoči, tako obupani in osamljeni. Odgovora ne dobi. Naše Arie ni več. Poslovila se, je, odšla je tja, kjer bo večno svobodna, kjer ni strahu, ni trpljenja, ni bolečine.

Pogrešamo jo. Vsak dan. Nanjo sploh ne smem pomisliti, pa se mi ulijejo solze.  Maja mi je napisala v tolažbo:

Ravnokar sem prebrala, da je Aria odšla. Nekaj mi pravi, naj se veselim tega dogodka.… kdo ve, kam potujejo dušice, zakaj in za koliko časa … in kdo pravi, da mora biti to slabo… Samo tako malo v tolažbo :-)

Zdaj za vedno svobodnaZdaj za vedno svobodna

Uživaj Aria, imej se lepo tam kjer si in bodi za večno svobodna! R.I.P.

 

Moje slovo

Veliko let je minilo od mojega rojstva.  Ne spomnim se, kje sem bila rojena, vem samo, da takrat konjičkov moje velikosti in pasme ni bilo veliko. Življenje je bilo spočetka lepo, ampak takšno je življenje skoraj vsakega žrebička, še sploh, če je priljuden in pripravljen prenašati vse vragolije otrok in odraslih. Jaz sem bila takšna. Tudi, ko sem odrasla, mi je v krvi in v glavi ostalo, da moram imeti rada ljudi, ki skrbijo zame in da jim njihovo delo ter skrb zame lahko poplačam samo s prijaznostjo, vdanostjo in crkljivostjo. Ja, bila sem vdana vsem gospodarjem, bila sem prijazna do njih, čeprav me vedno niso imeli radi in čeprav so zame slabo skrbeli. Vedno sem v srcu upala, da jih bo moja milina omehčala, da jim bom pokazala, da me ni potrebno pretepati in brcati, da sem samo mala ponica, ki si želi ljubezni, kakšnega nežnega človeškega dotika in tople besede. Upati na ljubezen in toplino človeškega srca, je bilo že preveč. A vedno znova sem upala.

Kar nekaj domov sem zamenjala, nekje je bilo boljše, drugje slabše. Ponekod sem dobila hrano, drugje samo brce in pretepanje. Včasih sploh nisem več vedela, kaj ljudje želijo od mene. A upanje, da bom končno našla dober in topel dom, prijaznega in ljubečega lastnika, je ostajalo.

Leta so minevala. Ostarela sem. Moje noge so postajale boleče, težko sem hodila, slaba prehrana je še dodatno naredila svoje. Veliko mrzlih zim, ki sem jih preživljala brez zaščite in v stradanju, je tudi na kosteh pustilo posledice. Moje telo je postajalo ena sama velika bolečina.

Ko sem že obupala in od življenja nisem pričakovala ničesar več, ko sem si želela samo še zapreti oči in oditi tja, kjer ni bolečin, se je tudi zame prikazala svetloba. V zakotnem, smrdečem hlevu so me našli. Vso ubožno in borno, komaj sem še stala na nogah. Moje telo je bilo izmučeno od vsega prestanega trpljenja. Naložili so me na prikolico in me odpeljali.

Končno je tudi zame posijalo sonce. Obkrožali so me ljudje, ki so me imeli radi, ki so me božali in mi dajali ljubezen. Vsakokrat, ko so stopili v hlev, sem se jim z nežnim hrzanjem zahvaljevala za njihovo dobroto. Končno ni bilo več pretepanja, nič več stradanja, moj prostor je bil čist in topel. Lahko sem legla v mehak nastilj, ki je bil pripravljen samo zame.  Dobila sem prijateljice s katerimi sem preživljala dneve in katerih življenske zgodbe so bile podobne mojim. Veliko smo si imele povedati in lepo je bilo, ko smo se lahko družile.

Danes, dragi moji, se poslavljam od vas. Prišel je moj čas, moje telo ne more več zdržati in vzdržati. Poslavljam se od ljudi, ki so mi ob koncu življenja pokazali, da so lahko tudi naša življenja lepa, da so tudi naša življena nekaj vredna. Poslavljam se od vseh vas, ki ste upali zame, verjeli vame in ki ste mi pomagali, da je bilo moje življenje na koncu lepo, da sem lahko občutila ljubezen in toplino in da nisem zastonj upala in verjela v dobre ljudi. Poslavljam se od vseh vas prijateljev, ki vas nikoli nisem srečala, a ste bili v daljavi, pa vendar tako blizu mene in mojega srca. Poslavljam se od vseh vas, ki ste mi tako ali drugače pomagali.

Še veliko jih je, ki potrebujejo in bodo potrebovali vašo pomoč. Jaz sem bila samo ena od njih, ki ste ji ponudili možnost, da okusi vse tisto, kar bi moral okusiti in poznati vsak konj. Ne zaspite skupaj z mano, še bolj odprite oči, srce in dušo. Ponudite pomoč nekemu drugemu trpečemu bitju, potrebuje vas, kot sem vas potrebovala jaz.

Odhajam. Moje veke postajajo tako težke. Telo se mi je sprostilo in bolečine počasi izginjajo. Odhajam po mavrični cesti tja, kjer bom živela v miru in brez bolečin. Pozdravljeni prijatelji in hvala vam, ker ste mi pokazali, da imate srce in dušo… Jaz odhajam, drugi ostajajo. Ne dajte, da živijo in umirajo v mukah in trpljenju. Pomagajte jim! Nekoč se bomo zopet srečali in takrat mi boste povedali o dušah, ki ste jih rešili in jim pomagali…Pozdravljeni prijatelji….

 

Žalostna usoda kobil in žrebet na Premarin farmah

Članek objavljen z dovoljenjem avtorice Wotan_go_West,   ki je članek objavila 4.5.2007 v Konjopisu na spletni strani konji.com

In my next life “Lord” PLEASE! I DO NOT WANT TO COME BACK AS A HORSE!

Premarin je zdravilo, katerega ime izhaja iz njegove bistvene sestavine in sicer urina brejih kobil (pregnant mares’ urine). Predpisujejo ga za blaženje simptomov menopavze in sicer naj bi to zdravilo nadomestilo estrogen, ki ga proizvaja človeško telo s tistim, ki ga proizvajajo breje kobile.

Na podlagi številnih raziskav je bilo ugotovljeno, da obstaja približno 450 Premarin (krajše PMU) farm v Kanadi in približno 50 PMU farm v ZDA ( v Severni Dakoti, Minnesoti in v Indiani), kjer se skupno nahaja okoli 60.000 kobil.

Zbiranje urina brejih kobil traja skoraj celo leto.

Breje kobile, ki jih uporabljajo za proizvajanje Premarina, so nameščene v ozkih privezih, ki jim onemogočajo, da bi se ulegle na tla, ven pa jih izpustijo le 1x na par tednov. To pomankanje gibanja pa vodi v hudo zatekanje nog, poruši se struktura kopit, poveča se tudi nevarnost kolike. Šest mesecev na leto so na njih nameščene vrečke za zbiranje urina in v tem času so kobile navadno ves čas v privezih.

Take kobile se za proizvodnjo uporablja do 9 let ( večina jih ne zdrzi te dobe) potem pa jih pošljejo v klavnico. Tudi 60.000 žrebet letno, ki veljajo kot stranski proizvod, nima za preživetje skoraj nobene možnosti in večina jih pristane v klavnicah.

Kobilice imajo 1:10 možnosti za preživetje, žrebčki pa 1:50 za preživetje. Kobilice imajo več možnosti zato, ker jih dosti obdržijo za nadaljno proizvodnjo urina, kjer jih pripustijo pri približno 24 mesecih.

Žrebeta od matere ločijo pri dveh do petih mesecih in se jih pošlje na dražbe, kjer nekatere že takoj odkupijo klavnice (meso žrebičkov je priljubljeno predvsem na Japonskem), nekatere pa odkupijo, jih zredijo in šele nato pošljejo v klavnico

Vsako leto septembra se med seboj poveže veliko reševalnih skupin in organizacij, ki glede na finančne možnosti odkupijo ta žrebeta in jih tako rešijo pred kruto usodo. Ker pa se je povpraševanje po konjskem mesu povečalo (zradi bolezni norih krav in parkljavke pri prašičih) so se s tem dvignile tudi odkupne cene, kar pa resno otežuje delo reševalnih skupin. Strošek za enega rešenega žrebička presega 800 ameriških dolarjev, ta strošek pa zajema odkup žrebeta, prevoz in namestitev, ter pregled veterinarja

Večina žrebičkov je hladnokrvnih pasem, čeprav se v zadnjem času vedno bolj pojavljajo križanci s quarter konji in paint konji. Žrebeta, ki jih reševalnim skupinam uspe kupiti, odpeljejo na razne ranče, kjer se jih lahko s plačilom simbolične vsote posvoji. Reševalne skupine pa odkupujejo tudi odslužene kobile namenjene v klavnico, ki so potem ko si opomorejo prav tako na voljo za posvojitev.

Kako lahko pomagamo?

Če ste ženska in vam je predpisan Premarin, ki ga proizvaja Wyeth-Ayerst kot estrogensko nadomestilo, se lahko z zdravnikom posvetujete o sintetičnih alternativnih zdravilih kot so:

  • Cenestin, ki ga proizvaja Duramed
  • Climara, ki ga proizvaja Berlex
  • Estrance, ki ga proizvaja Mead/Johanson
  • Estratab, ki ga proizvaja Solvay
  • Ogen, ki ga proizvaja Upjohn
  • Ortho-Est, ki ga proizvaja Ortho-Mcneil
  • Provera, ki ga proizvaja Upjohn
  • Estinyl, ki ga proizvaja Sherin
  • Estradrem, ki ga proizvaja Ciba

Vsi ti produkti so narejeni iz rastlinskih izvlečkov. Sintetične nadomestitve so varne in zanesljive ter učinkovite, kar pa je najpomembneje zaradi njih na trpi nobena žival.
Drugi način kako lahko pomagate pa je da pišete protestno pismo direktno na Wyeth-Ayerst Laboratories, PO Box 8299, Philadelphia, PA 19101.

Ženske izberite drugo zdravilo in s tem pomagajte k lepšemu življenju kobil in njihovih žrebičkov

Kaj vse spada v isti razred kot Premarin?
Poleg Premarina obstajajo še Prempro, Premphase, Prempac in Premelle. Vsa ta zdravila se pojavljajo v različnih oblikah (tablete, kreme, obliži, injekcije), prav vsa pa so narejena iz urina brejih kobil. Če ne verjamete lahko razpolovite Premarin tabletke in jih povohate, saj imajo značilen vonj urina. Premarim in ostala zdravila prepisujejo poleg že omenjega še za zmanjšanje nevarnosti osteoporoze in zmanjšanje možnosti srčnih boleznih pri ženskah nad 50 let. Naj pod to točko omenim, da se je v zadnjem času izvedlo tudi veliko število raziskav o škodljivih in nevarnih učinkih uporabe Premarina, ki kažejo na to da Premarin le ni tako nadolžen kot se zdi oz. kot ga predstavlja Wyeth-Ayerst, ki ga edini proizvaja. Prav tako je bilo proti temu podjetju naperjenih veliko tožb, pojavljale so se tudi špekulacije o podkupovanju novinarjev s strani te iste firme. Več o vsem tem si lahko preberete na straneh: http://my.athenet.net/~nrsprntg/stpindex.htmlhttp://www.premarin.org in http://www.hsus.org/ace/11788 (strani so v angleščini).

Kako dolgo se to zdravilo že uporablja?
Prvič je bilo to zdravilo predstavljeno že leta 1942, dolgo preden so iznašli alternativna zdravila. Premarin je bil eno prvih zdravil za hormonsko zdravljenje pri menopavzi. Industrija tega zdravila se je uspešno razvijala desetletja, vse dokler obtožb o zlorabi in mučenju ni bilo mogoče več prezreti. Leta 1986 je HorseAid prvi javno opozoril na ta problem in na tem področju so aktivni še danes.

 

 

 

Moje misli vam

Tole sem napisala že pred nekaj časa, pa bi danes vseeno, te svoje misli, želela ponovno deliti z vami. Še sploh zato, ker sta nam v zadnjih dveh dneh uspela dva podviga, na katera smo zelo, zelo ponosni. Kar nekaj nas je sodelovalo in hvaležna sem za ljudi, ki mi stojijo ob strani ter pomagajo. Ne samo meni, pomagajo predvsem živalim, ki so imele v svojem življenju to nesrečo, da so pristale v rokah napačnih ljudi.

Rada bi napisala marsikaj, pa vem, da se bom potem močno razjezila, pa napisala še kakšno oslarijo in kaj znalo bi se zgoditi, da me zaradi kakšne neumnosti obiščejo še možje v modrem. A vseeno bi vsem rada povedala nekaj drobnih stvari, ki naj ne ostanejo samo na tej strani, naj se vsedejo v vaša srca in možgane, naj vam ostanejo v spominu, preden se odločite za nakup novega hišnega prijatelja ali celo kakšne večje živali.

Čeprav se imamo za višje razvita in inteligentna bitja, si moramo priznati, da smo kljub napredku in znanosti še vedno sužnjelastniki. Čeprav ne zasužnjujemo ljudi, zasužnjujemo živali in jim kratimo pravice, ki so jih dobile po božji volji prav tako kot mi. Le s to razliko, da smo jim mi te pravice odvzeli, jih privezali na verige, zaprli v kletke, zaprli v temne štale, jim postavili življenska pravila, ki jih ne razumejo in ne vedo, zakaj jih morajo spoštovati. Njihova življenja so polna muk in trpljenja.

Danes vam ne bom govorila o zavrženih psih in mačkah, za njih se vsi trudimo po najboljših močeh. Danes vam bom govorila o velikih živalih, za katere se vam zdi samoumevno, da so kmečke živali, namenjene privezu v hlevu, boksu za pitanje, kurjih in zajčjih farmah in podobno.
Verjetno vsakdo izmed vas kupuje mleko, meso, sir, smetano, … Pa se vprašate kdaj, kako živijo te živali? Le malo kmetij v Sloveniji in njihovi gospodarji so tako sodobno naravnani, da vedo, da tudi njihove živali, ki jim prinašajo denar, potrebujejo nego in čistočo, potrebujejo svoj prostor pod soncem, pašo in še kaj. Veliko več je tistih siromakov, ki so celo življenje privezani na kratki verigi, v štali polni muh in mrčesa, stojijo v lastnih iztrebkih in nimajo možnosti, da bi se vsaj malo popraskale, kjer jih srbi. S stegen jim visijo usrani “tolarji” dreka, ker je njihov gospodar pozabil, da jih mora poštrigljati, pokrtačiti. Parklje imajo tako dolge, da so se jim na nogah naredili krvavi otiski in žulji. Vimena so umazana od iztrebkov. Skidajo jim, ko je že toliko dreka, da ga sami ne morejo več prestopiti.
In te živali vam dajejo mleko, sir, skuto, smetano in nenazadnje svoje meso. Celo življenje stojijo v vsej tej umazaniji, vdane v usodo in čakajo, kdaj bo prišel njihov trenutek odrešitve. Ko pa se le ta približa, jih nič hudega sluteče, grobo naložijo na tovornjake in peljejo v več kilometrov oddaljene klavnice, če ne celo v tuje države. Dolgi prevozi jih izmučijo, lačne in žejne jih raztovorijo, kjer spet vse prestrašene in poškodovane čakajo na svoj zadnji trenutek. Teh trenutkov vam ne bom opisovala. Sami se postavite v njihovo kožo, pa si zamišljajte, kako stojite v vrsti in čakate, da vas nekdo tresne s kladivom po glavi, brez možnosti obrambe. Podobno je bilo v koncentracijskih taboriščih.
Najbolj pa me trenutno boli, ko gledam, kako si ljudje nabavljajo ene najbolj plemenitih živali – konje. Že zaradi prestiža, da se lahko pohvalijo pred prijatelji in znanci, si je v zelo kratkem času, v naši deželi ogromno ljudi nabavilo konje. V začetku veliko veselje, nato čedalje manj in nenazadnje pozabljeni od vseh. Padejo kot breme na ramena skrbnikov, ki vsak mesec veselo kasirajo velike denarce, konji pa hirajo, saj jih njihovi lastniki ne pridejo več obiskat. A še vedno se lahko pohvalijo, da so ponosni lastniki toliko in toliko konj! Pa kaj je 200 evrov za oskrbo konja plačati nekomu, ki ima 1000 ali več evrov plače samo za to, da se lahko pohvali, da ima konja. No, ampak enkrat se tudi to konča. Ko se vsega skupaj naveličajo in ko tudi pred prijatelji več ne užgejo s svojim hvalisanjem, se odločijo konja prodati. Če ima revež srečo, najde dobrega gospodarja, v nasprotnem primeru jih menja nešteto, dokler nekomu ne dopizdi, pa se ga odloči prodat mesarju. Ti mesarski zbiratelji potem zberejo skupaj za en šlepar konj, jih nabašejo nanj in odpeljejo v daljno Italijo, saj Italijani dobro plačajo in vse pojejo. Njihova pot je dooolgaaa, polna trpljenja in muk. Nekateri te poti ne zdržijo in umirajo celo pot. Drugi si v paniki polomijo noge in vratove. A tovornjaki neusmiljeno peljejo dalje, ne oziraje se na njih.
In potem so tu žrebeta!!! Si predstavljate, da vam nekdo odvzame vašega otroka in vam ga odpelje neznano kam???!!! Tako je to! Vsi veselo pripuščajo kobile, češ kako fajn bodo zaslužili! Za tistih par fičnikov potem prodajo žrebeta v klavnico. Si predstavljate vašega otroka, nabasanega v tovornjaku, kako s svojimi velikimi očkami zre skozi rešetke in ne ve kam potuje, ne ve zakaj njegove mame ni poleg, da bi ga zaščitila in mu pomagala? Prav takšne misli rojijo po glavi žrebičku, ki potuje v daljne klavnice.
Ne razumem ljudi, ki dajo v klavnice breje kobile!!!! Haloooo! Ali je to normalno???? Pa veste kaj se z njimi zgodi? Če se slučajno zgodi, da povrže med prevozom, novorojeno žrebe do smrti poteptajo prestrašeni konji že na tovornjaku. Če kobila skoti, ko jo raztovorijo, žrebe odvržejo na klavniške odpadke, kjer potem v mukah crkuje, mater pa zakoljejo. Če pa še ni povrgla, pa bodisi brez vode in hrane čaka, da spravi žrebe na svet, ki konča enako kot prejšnje ali pa jo ubijejo, razparajo, žrebe zavržejo, njo pa obdelajo za klobase. Tako končajo vaši konji! Nekoč so bili vaš ponos, vaš prestiž, vaše hvalisanje! Potem so samo še kup odpadkov, ki jih z veseljem pojeste. Morda niti ne veste, da ste v klobasi italijanskega proizvajalca, ki je tako poceni in okusna, pojedli svojega konja!!!!!
Enako se dogaja z drobnico, enako s prašiči in vsem ostalim, kar nam je tako dobro na krožniku!
No, vam bom za konec povedala še malo o tistih dobrih jajčak, ki jih kupujete v trgovini! Mislim, da vsi veste, da te jajčke znesejo piške na kurjih farmah. Te piške so po dve, tri ali več, zaprte v majhnih mrežastih kletkah, v farmah kjer noč in dan gori luč, da jih preslepi in ne vedo, kdaj je noč. Tam okoli leto dni, morda manj, neprestano nesejo jačka za vaše potrebe. Po njihovem preteku, jih poberejo, nabašejo v kamione in pošljejo v klavnice. Brez veze mi je opisovati njihovo klavrno pot v klavnici. Njihovo življenje vam verjetno itak nič ne pomeni, saj so vendar samo kure! Ampak v trgovini lahko pa potem poceni kupite meso domačih nesnic za dobro kurjo juhico. Pa vam bom povedala še o mojih piškah. Tudi one so nesnice. Živijo zdravo kmečko življenje, imajo možnost paše, same lahko razpolagajo ali bodo znesle jajčko ali ne. Stare so že 3 leta, pa še vedno nesejo in uživajo svoje življenje. V nič jih ne silim, samo pustim jim, da živijo in uživajo. Res mi znesejo dobra jajčka. Okusna so in ni jih moč primerjati s tistimi v trgovini. Ali jih bom pojedla? Ne! Moje kokice vedo, da niso namenjene temu! Vsako jutro me veselo pozdravijo, vse tekajo za mano in njihov petelin veselo kikirika. Verjetno bodo od starosti pomrle, ko bo prišel njihov čas.
Tako! Toliko danes od mene za vas! Naj vam bo v premislek! Ko boste stali v vrsti pri mesarju, se spomnite, kaj sem vam danes povedala! Ko boste kupovali mleko, sir, smetano, jajčka… se spomnite, da vam je to podarilo živo bitje!
Spoštujte življenje, pa naj bo katerokoli! Povejte svoje mnenje in dajte svoj glas za to, da bodo tudi ostala živa bitja deležna poštenega in pravičnega življenja! Prijavite mučenje, ne bojte se! To je naša dolžnost in obveza po zakonu! Ne dovolite trpljenja nedolžnih, ki sami ne morejo povedati! In preden se odločite za nakup – dobro premislite, kajti tudi ribica ali papiga je obveza!!!!
Slik vam nisem limala! Nima smisla, da vam pokvarim današnji dan! Jaz danes namenjam svoj dan živalim, odločite se tudi vi in naredite kakšno dobro delo zanje. Kupite kakšno škatlo hrane, pa jo darujte društvu proti mučenju živali, nakrmite potepuško mačko ali psa, nastavite na okensko polico hrano za ptice, naredite danes karkoli dobrega za pomoč živalim. Obiščite kakšno zavetišče in svojemu otroku pokažite, kaj je dobrota! Dobro vam bo delo! Morda vam bo celo prešlo v navado! Zazrite se v njihove oči, v njih boste videli vso njihovo življenje. Njihove oči vam bodo povedale o trpljenju, ki ga prestajajo! Ne obrnite se stran in naj vam ne bo vseeno! Postanite boljši in bolj srčni ljudje!
Pozdravljam vas!

 

Kako izbrati pravega konja?

Članek objavljen z dovoljenjem avtorice Wotan_go_West,

Izbira konja

Ne glede na to ali si želite konja za družbo,rejo, tekmovanja ali rekreativno jahanje, se morate zavedati, da s tem, ko postanete lastnik konja, nase prevzamete tudi odgovornost za tega konja, ki pa predstavlja trajno obveznost.

 

 

Koliko časa vzame lastništvo konja?

Če se odločite imeti svojega konja v popolni oskrbi, potem si lažje določite tudi koliko časa boste preživeli z njim. Zavedati pa se morate, da taki stroški niso ravno nizki in, da bodo z vašim konjem ravnali tudi drugi ljudje, zato boste verjetno zamudili tudi kak prijeten trenutek, hrati pa vam bo onemogočeno, da bi imeli popolno kontrolo nad konjevimi izkušnjami.

 

☼ Če se odločite imeti konja doma, vam bo skrb zanj vzela več časa, hrati pa to predstavlja tudi veliko odgovornost, saj konj potrebuje oskrbo 365 dni v letu. Konj bo potreboval tudi družbo takega konja, ki mu ni težko preživeti par uric dnevno sam, medtem ko vi jahate. Zavedati se morate tudi koliko zemlje je potrebno imeti za primerno velike in oskrbovane izpuste in pašnike. Velika prednost tukaj je, da o vsem povezanim s konjem odločate vi, kar pa je hkrati tudi velika odgovornost.

☼ Če se odločite samo za najem boxa, je celotna oskrba na vaših ramenih. Z lastnikom štale se lahko dogovarjate o tem kdo priskrbi seno, žaganje, žita in podobno, ter kdo bo dajal konje v izpust in potem spet nazaj v box. Vse to predstavlja dodaten strošek k osnovni ceni najema boxa. Pri tej oskrbi pa je prednost ta, da imate nekoga, ki bo za plačilo v času vašega dopusta poskrbel za vašega konja.

Vsaka od teh možnosti ima svoje prednosti in pomankljivosti, zato je pomembno, da se odločate na podlagi vaših želja, razpoložljivega časa in finančnih sredstev.

 

Na kaj vse morate pomisliti pri računanju stroškov?

Prvi strošek je nakup konja, ki mu po navadi sledi nakup opreme za jahača in konja. To so začetni stroški, ki jim sledijo redni stroški, ki se pojavljajo enkrat mesečno ali parkrat na leto. Ti stroški zajemajo štalnino (če imate konja v oskrbi), žaganje ali slama, seno, žita, prehrambene mešanice, vitamini, kovanje, ceplenje in veterinarske storitve, ter občasno dokupovanje opreme in zavarovanje (če se odločite zanj).

 

Ali imate dovolj izkušenj?

Poleg vsega ostalega je pomembno, da znate:

–         sami poskrbeti za konja

–         mu sami sestaviti primeren jedilnik

–         pravilno izbrati in namestiti oglavnico/aftro, uzdo, sedlo in             razne dekce

–         ga pravilno negovati

–         obvladate osnove jahanja ali vožnje

–         določiti kdaj je zdrav in kdaj ni

–         preceniti kdaj poklicati veterinarja

–         primerno skrbeti za njegova kopita

 

Kako najdete primernega konja zase?

Preden se odločite za konja, morate upoštevati naslednje dejavnike:

–         koliko izkušenj imate

–         koliko finančnih sredstev imate na voljo

–         kaj b s konjem radi počeli

–         koliko časa mu lahko namenite

–         kakšna je primerna višina in konstrukcija konja za vas

–         katerega spola naj bo konj

–         si želite čistokrvnega konja ali mešanca

Ko ste zgoraj naštete dejavnike dodobra pretuhtali, se lahko odpravite iskati konja, ki ustreza vašim željam in potrebam. Priporočljivo je, da o nakupu konja obvestite čim večji krog ljudi, saj novice hitro potujejo in kdo ve morda naletijo na nekoga, ki ima ustreznega konja za vas. Redno sledite oglasom v konjskih revija, na konjskih internetnih straneh in v ostalih oglasnikih. Pri nakupu se posvetujte z osebo, ki ima več izkušenj kot vi, predvsem pa si vzemite čas in zadeve dobro premislite. Pri nakupi je pomembno, da poznate najpogostejše napake, ki jih prodajalci ponavadi skušajo zamolčati. Zavedati se morete, da ko enkrat konja kupite, ga bote težko vrnili, zato je pomembno, da v kupo-prodajno pogodbo vključite rok in pogoje za vrnitev in se tako izognete marsikateri nevšečnosti.

 

Na kaj morate biti pozorni pri ogledu konja, ki je naprodaj?

Prvo je pomembno, da si ogledate veliko konj in si pridobite občutek kakšen konj vam v resnici ustreza. Naše želje in pričakovanja znajo biti v nasprotju z realno oceno naših potreb. Če konja kupujete prvič ali pa preprosto niste dovolj prepričani vase, vzemite s seboj osebo, ki ima več izkušenj. To je lahko npr. inštruktor jahanja, ki se zaveda vašega znanja in želja. Preden se dokončno odločite za konja bodite pozorni na:

–         kako se konja obnaša pri vodenju, delu, v hlevu, na pašniku in pri krtačenju

–         opazujte, če se v izpustu pusti ujeti in voditi

–         določite kakšno je njegovo splošno zdravstveno stanje

–         dobro preglejte njegove noge -> sklepe, tetive, kopita

–         pretipajte ga po telesu

–         opazujte kakšen je pod sedlom -> tu naj ga jaha nekdo, ki ga konj pozna

–         tudi sami zajahajte konja

Če vas po vsem tem konj še vedno zanima, se še večkrat vrnite in konja še parkrat zajahajte, da dobite res pravi občutek o konju. Dobro razmislite tudi o stvareh, ki so za vas resnično pomembne in ne odstopajte od njih. Ne kupite konja, ki ima probleme, ki jih zaradi pomankanja časa ali znanja ne morete rešiti.

 

Kaj sledi?

Ko ste se odločili, da boste konja kupili je priporočljivo, da poiščete veterinarja, ki bo pred nakupom opravil temeljit pregled konja. Tak pregled vam bo prihranil marsikatero skrb, potrdilo pa lahko predložite tudi zavarovali agenciji, če se odločite zavarovati konja. Tak pregled ni poceni, dolgoročno pa vam lahko prihrani marsi kateri strošek, ki ga predstavlja konj z zdravstvenimi problemi. Če naletite na poštenega kupca se lahko dogovorite, da pregled plačate vi, če pa veterinar odkrije kaj kar je prodajalec zavestno zamolčal pa tak pregled plača on. Že če to prodajalcu omenite lahko veliko sklepate iz njegove reakcije.

Veterinarski pregled poteka v 5h fazah:

–         predhodni pregled

–         opazovanje konja v gibanju

–         opazovanje konja pri delu

–         opazovanje konja pri počitku po delu

–         ponoven pregled konja v gibanju in natančen pregled nog

Skoz teh 5 faz se pregleda različne vidike konjevega zdravstvenega stanja, še posebaj dihalni in misično-skeletni sestav v gibanju in mirovanju. Tak pregled pokaže zdravstveno stanje konja in primernost za delo. Veterinar bo prav tako izprašal prodajalca o rednem cepljenju, splošnem obnašanji, obnašanju med cepljenjem, britjem, potovanjem itd. Veterinar lahko na vašo željo opravi tud pregled krvi, endoskopijo in rentgen določenih predelov telesa. Vse to je dodaten strošek zato je priporočljiv samo pri konjih najvišjega plačilnega razreda raznih tekmovalnih konjih in konjih za rejo.

Po pregledu se dobro posvetujte z veterinarjem, ki je opravil pregled, ter si zapomnite informacije, ki vam jih bo dal, saj noben konj ni popolen. Vprašajte ga vse kar vas zanima in teži. Zavedajte pa se, da pregled ni nobeno zagotovilo, da tudi v prihodnjosti ne bo prišlo do zdravstvenih problemov.

Naj vaš konj ne joče zaradi vaše napačne odločitve
Naj vaš konj ne joče zaradi vaše napačne odločitve

Prevedeno in povzeto po: http://www.allaboutpets.org.uk/horseintro.html -> HORSE 1

Avtor: N.D.

 

Zahvaljujem se za svoje življenje

Takole je to! Končno vem, da me ni treba biti več strah in končno vem, da vam lahko tudi  jaz zaupam svojo zgodbo.

Vse se je začelo pred tremi leti, ko sem pokukala na svet. V tistem času so bili mini konjički ali poniji strašna moda in starši so kar tekmovali v nakupovanju teh ljubkih malih “igračk” svojim otrokom.  Torej se je že ob mojem rojstvu vedelo, da bom kmalu odšla v nov dom, kjer naj bi razveseljevala male nadebudneže.

 

Menda sem bila tako krasna, mala, igriva in ljubka stvarca, da so se za mene že skoraj tepli. Z veseljem sem jim razkazovala svoje vragolije, sprinterske sposobnosti in vso svojo nagajivost. Moja mama me je komaj uspevala dohitevati, potem se je odločila in me pustila, da se znorim in izdivjam, saj je vedela, da me bo utrujenost enkrat premagala in bom z užitkom zaspala na toplem sončku. Ja, ljubka mala stvarca sem bila.

 

Veliko ljudi si me je ogledovalo, otroci so vriskali, ko so me opazovali in bili presrečni, da so me lahko božali. Vsekakor se mi je obetalo lepo življenje, saj sem bila prijazna in priljubljena mala ponica.

Malce hitro je minilo mojih prvih brezskrbnih 6 mesecev. Kot v življenju vseh žrebičkov, se je tudi v mojem pojavil človek, ki se je z lastnikom nekaj pogovarjal, malce sta se pogajala, nato mu je naštel nekakšen papir, ki naj bi bil denar, spila sta še kozarec vina in že so me tlačili na prikolico. Mama me je klicala, jaz njo in čeprav sem se borila z vsemi silami, so me stlačili tja gor, zaprli velika vrata in že sem se peljala.  Strah me je bilo in vsa sem bila preznojena. Le kam me peljejo? Kje je moja mama?

Počasi smo se začeli ustavljati in avto je začel hupati. Uh, kakšen predirljiv zvok! Nato se je zaslišalo vpitje otok, vrata so se odprla in okoli mene so se vsuli kot roj muh.  Zvlekli so me s prikolice in takoj se je začelo divje norenje po dvorišču. Do takrat še nisem vedela, kaj je to povodec, tega dne sem ga spoznala. Privezano so me vlačili naokoli ter dirkali in  noreli, ko je eden omagal, me je že držal drugi. Ne vem koliko jih je bilo, vem samo, da sem si želela, da bi bilo konec in da se lahko uležem. Joj, kako sem bila utrujena! Starši pa so se smejali in jih spodbujali, jaz pa sem še komaj dihala.

 

Končno se je vse skupaj umirilo in peljali so me v hlev. Dobila sem svoj privez,  krmo in vodo. Hvalabogu, da se je stemnilo in sem lahko v miru povečerjala in se spočila.

Tudi naslednji dnevi so bili naporni. Sploh ne vem, od kod se je vzelo toliko otrok in vsakokrat so bili drugi. Končno se je življenje umirilo. Spoznavanja je bilo konec in lahko sem začela bolj mirno živeti. Všeč mi je bilo, ko so me otroci krtačili in mi čistili kopita, me peljali na sprehod, me božali in razvajali. Končno sem dobila tudi svoj mali izpust, kjer sem lahko uživala kadar so me spustili iz hleva.

 

Dnevi so minevali. Tisto prvo navdušenje in veselje je pojenjalo in prej dnevno krtačenje je dobivalo čedalje daljše razmake. V izpust so me spustili le še tu in tam, nekoč dnevno očiščen hlev je postajal vse bolj umazan. Mojih kopit kovač že dolgo ni obrezal, postajala so zanemarjena in ni bilo več lahko hoditi.

Potem so nekako pozabili name. Tako od daleč so mi včasih zabrisali kakšen kupček sena, kidali mi niso več. Kakorkoli že, ležati sem morala v lastnem dreku in urinu in moja nekoč tako lepa dlaka, je postajala čedalje bolj umazana in sprijeta.  Kako zelo sem si želela, da bi mojo srbečo kožo kdo pokrtačil, me pobožal kot nekoč, me spustil na sonce in mi očistil hlev. A otrok ni bilo več naokoli, čutila sem, da sem tudi lastniku postala breme. Nikomur več ni bilo mar zame!

 

Končno je nekega dne prišel pome in me odpeljal ven. A ne na travnik, zopet so me zbasali na prikolico. Imela nek čuden vonj, ki ga nisem poznala, a bil je neprijeten in zbujal mi je grozo. Tokrat nisem klicala, ni bilo koga, da bi se poslovila od njega.

Po poti smo se ustavili in naložili so še eno takšno malo revo kot sem bila jaz, le da je ta pod srcem nosila novo življenje. Skupaj sva pristali v zbirnem centru pri mesarju. Stlačili so naju v majhen temen prostor, se še nekaj pogovarjali o najini teži in odšli. Stisnili sva se skupaj, obe obupani in prestrašeni.

Konji okoli naju so se hitro menjavali. Bilo je veliko vpitja, pretepanja in rezgetanja. Vonj po krvi in smrti se je ulezel ne samo v kožo, tudi v dušo.

Od nekod se je prikazala ženska. Njen vonj je bil drugačen, njene roke so bile tople in ljubeče. Počepnila je k meni in me vabila. Nekako nezaupljivo sem se vseeno odločila in pristopila. Ko se me je dotaknila, je bil občutek božanski. Tiste nežne roke se me pobožale po moji razmršeni grivi. Tiho mi je prigovarjala. Bilo je nebeško.

 

Čez nekaj dni so naju skupaj še z dvema žrebičkama, zopet nabasali na tisto smrdljivo prikolico.  Vse štiri smo se tresle od strahu. Po poti smo se ustavili in mojo prijateljico odložili pri neki hiši.

Bila je že tema, ko smo prispeli. Vse tri smo se stisnile v najbolj oddaljen kot prikolice in čakale, kaj se bo zgodilo. Vrata so se odprla in pred sabo sem zagledala tisto žensko dušo, ki me je takrat tako nežno božala. Stopila je v prikolico in čutila sem, da ji lahko zaupam. Mirno sem odkorakala z njo.

Vse tri smo tako dobile nov dom. Začasni, a vseeno dom, topel in prijazen. Tu se je začelo novo življenje. Dobile smo tudi vsaka svoje ime. Postale smo Eva, Lena in jaz Sunny. Ampak vsi me ljubkovalno kličejo Mrhica.

 

Najprej se je začelo naše čiščenje. Eva in Lena sta bili urejeni kaj hitro in tudi kmalu sta dobili nov dom, moje čiščenje pa je bilo bolj dolgotrajno . Vsi tisti iztrebki so se sprijeli v nekakšen oklep prilepljen na kožo. Veliko nežnih rok me je čistilo in priznam, da sem bila včasih že naveličana, da me je cukanje tudi bolelo, vendar sem iz dneva v dan postajala lepša. Končno sem se pokazala v vsem svojem sijaju.

 

 

Uživala sem v pozornosti in čiščenju, Tudi kopita sem imela spet urejena. Z veseljem sem se podila s Panom in uživala življenje s polnimi pljuči.

 

Potem je prišel tisti usodni teden.  Oskrbnica je hodila okoli potrta, neprestano me je božala in stiskala. Nekaj je bilo narobe. Govorila je o enem tednu, da se bo potrudila, da mi ne bo treba več nazaj in da naj ji zaupam.  Zaupala sem ji. Svoje življenje sem ji zaupala.

Minilo je nekaj dni, ko je pred hlevom ustavil avtomobil in je iz njega izstopil mlad fant. Oskrbnici je dal kuverto in ji povedal, da ji jo pošilja Ulla.  Ne vem, kaj je bilo v njej, videla sem samo, kako so se ji ulile solze, kako se je po telefonu zahvaljevala Ulli, me božala in stiskala in mi govorila: “Rešena si, rešena si lepotička naša!”

 

Ja, Ulla je poslala denar s katerim je bilo plačano moje življenje. Danes živim! Srečna sem, da lahko gledam sonce, da lahko pijem vodo in jem travo. Srečna sem, da lahko norim in zganjam vragolije, da lahko obiskovalcem v prehodnih boksih polepšam kakšno urico ali popoldne, srečna sem, ker me božate in crkljate. Brez Ulle me danes ne bi bilo.  Čakam, da jo spoznam in se ji še sama zahvalim!

Nisem edina, ki je imela takšno srečo. Še nekaj jih je . Verjamem, da vam bodo tudi oni nekoč povedali svoje zgodbe. Samo čas jim dajte, da bodo lahko ponovno zaupali in verjeli. Takrat boste vedeli, da ste naredili nekaj dobrega, da ste pomagali rešiti življenje, ki je bilo obsojeno na smrt.

Hvala Ulla, ker ti ni bilo vseeno za moje življenje! Takole se ga pa jaz veselim!

 

Vaša mala Mrhica

 

Joy – novorojena zvezda

Že res, da so bili dopusti in počitnice, a konji, ki potrebujejo našo pomoč tega ne poznajo. Še dobro, da sem se odločila za en tak sprostitveni športni dan, ki pa se je potem prelevil v vse kaj drugega kot sprostitev.

In tistega vročega dne nisem mogla mimo zbirnega centra, pa čeprav sem dan namenila sebi in počitku svojih možganov. Je že tako, da tudi, če hočeš pogledat stran, nekako ne moreš. Moraš pokukati tja in pogledati, kdo vse spet čaka, da bo postal zrezek. Nekako ti to zleze pod kožo, je skoraj tako, kot zrak, ki ga dihaš, kot voda, ki jo moraš imeti.

Ja in seveda!! V hlevu je bilo spet polno konj, ki so čakali na svojo žalostno usodo. V oči mi je padel prelep kastrat, tako lepe lisjačkaste barve, ki je žalostno povešal glavo in čakal kaj ga bo doletelo. Kljub temu, da je bil mršav in umazan, se je iz njega zrcalila neka posebna lepota. Sprva nisem niti opazila, šele kasneje sem videla, da je revež slep na eno oko.  Kdo ve, koliko ljudi je že šlo mimo, se ga v prvem trenutku razveselilo, potem pa jih je od njega odvrnila ravno ta napaka. Videlo se mu je, da je že zdavnaj obupal in da se je že vdal v usodo, da pač na njegovo pot sonce ne bo več posijalo, da novega lastnika ne bo.

Ne, tega nisem mogla dovoliti! Tako zapuščene, osamljene  in otožne duše že dolgo nisem videla. Ko sem ga pobožala in z njega odstranila še staro zimsko dlako ter umazanijo, so se na  njegovi desni plečki pokazale številke žiga. Torej je bil ta konj nekoč nekje morda tekmovalec, svojemu lastniku je služil denar, zanj je dal dušo in srce in na koncu, ko si je poškodoval oko, ko so mu izpili moč in energijo, pa so ga zavrgli kot kakšen star odpadek.  Nihče ni pomislil, da ima tudi on dušo in srce, da mu v njegovi glavi ni bilo jasno, kaj je zakrivil, da je tako žalostno končal.

V tistem trenutku sem si obljubila, da mu bom našla dom, pa naj stane kar hoče.

Še isti trenutek sem uredila prevoz in ga odpeljala v prehodni boks društva. Čeprav sem sprva mislila, da bo zanj zelo težko najti posvojitelja, se je izkazalo, da sem se pa tukaj močno uštela.  Brezimni konj je skoraj v trenutku dobil posvojitelja in nov dom. Polona, njegova nova lastnica, mu je nadela ime JOY – Radost.

In izkazalo se je, da je dobil pravo ime. Čeprav v prvih dveh dneh nezaupljiv, se je tretji dan sprostil in pokazal veselje in radost novega življenja. Iz boksa je začel korakati s takšnimi prelepimi poplesavajočimi koraki, v njegovih očeh je spet zasijalo veselje. Iz tistega klavrnega konja s povešeno glavo, se je čez noč prelevil v veseljaka, ki ga veseli vsak trenutek življenja, vsaka najmanjša pozornost, beseda, božanje in šepetanje. Veliki nežni dečko je dojel, da je rešen, da mu ne bo več treba v klavnico in da lahko glavo zopet dvigne visoko in ponosno.

 

Polona, ki ga je posvojila, brez da bi ga videla, je prišla na obisk. Hotela ga je videti, čutiti in se spoprijateljiti z njim. In Joy, kot da bi vedel, kdo ga je pravzaprav rešil, je mirno prišel do ograje izpusta in z veseljem nastavil svoj vrat , da se je lahko privila k njemu.  Bil je prelep trenutek, ko se je začutila medsebojna povezanost konja in človeka, nekakšna predaja drug drugemu, čista nedolžnost in milina. V tistem trenutku sta drug drugemu podarila srce in brezpogojno vdanost.

 

Jutri Joy odhaja v novi dom. Odhaja v nebesa na zemlji. Zaslužil si jih je. Njegovo življenje, kakršno koli je že bilo, piše naslednje poglavje. V njem ne bo prisile, ne bo biča, ne dirke, ne strahu, zanj se pričenja življenje konja v polnem pomenu te besede. In Joy si je to prav gotovo zaslužil. Zvezda je rojena in to je JOY!!!

Lepo življenje ti želim Joy in vem, da ga boš pri Poloni imel, saj si ji že dal svojo dušo in srce in Polona je to z veseljem  sprejela. Nova zvezda je rojena, pa čeprav samo za Polono! Ampak za srečno življeje je to dovolj!