Tako nemočne in tako vdane v usodo

Po pravici povedano, ni lahko delati za tole našo društvo. Imeti moraš dobre živce, včasih tudi dober želodec, biti moraš dober politik, pogajalec, terapevt, trimer, psiholog… Cel kup stvari moraš vedeti in poznati. Najtežje pa je gledati tiste žalostne oči, iz katerih se zrcali vdanost v usodo, v katerih lahko vidiš vse njihovo trpljenje, včasih tudi nezaupanje in jezo zaradi nemoči, upanje, željo po svobodi, po ljubezni, dotiku, lepi besedi.

Izbirati živali v zbirnih centrih, ki jim boš omogočil novo življenje, je tako kruto, da tega ne prenese vsak. Z omejenimi sredstvi društva,  izbrati med pedesetimi ali stotimi konji tri, ki jim boš omogočil novo in lepše življenje, je res peklensko delo. Toliko upajočih oči je uprtih vate, toliko duš, ki si želi, da bi s prstom pokazal nanje. Mladi, stari, živalski otroci, ki se niti ne zavedajo, da stojijo v boksu smrti, vsi z upanjem v očeh, da boš izbral ravno njih.

Se mora vdati v usodo in postati zrezek na vašem krožniku?Se mora vdati v usodo in postati zrezek na vašem krožniku?

Beda današnjega življenja se je hudo dotaknila tudi njih. Veliko lastnikov se je, zaradi slabih življenskih razmer, moralo odpovedati svojim konjskim prijateljem, veliko malih žrebičkov je v teh centrih pristalo zaradi nekontroliranega razploda, požrešnosti ljudi za denarjem, premale kupne moči in prevelike ponudbe na trgu.  Stojijo tam in ni jim jasno kaj se z njimi dogaja.

Nekoč ljubljeni in negovani, statusni simbol družine, klavrno stojijo v velikih in prenatrpanih skupinskih boksih. Boj za hrano, ki jo dobijo, je neizprosen. Nekoč, v svojem prejšnjem življenju pa so živeli v obilju, bili so oboževani…

 

Potem so tu konji, ki so vse življenje preživeli na privezu v hlevu. Pred sabo zid, za sabo kup dreka. Krtača je bila le redka, bič pa pogost. Trdo je bilo njihovo življenje. A tudi njim ni nič jasno. …

Že prvič, ko sem jo videla, sem vedela, da ima ta kobilica prečudovit značajVse življenje eno samo trpljenje

Najhuje je, ko pogledam žrebičke. Šele dobro so začeli živeti, pred njimi bi morala biti še dolga in lepa življenska pot, pa so pristali tu. Njihova pot se končuje že na začetku…S tistimi velikimi prestrašenimi očmi mi vedno delujejo, kot da bi majhne otroke strpala v zapor in jih obsodila na smrt.

Pmu žrebički, stranski proizvod PMU kobil, namenjeni za zakolNjihovo življenje se ni niti začelo, pa že čakajo na smrt

In potem izbiraš…. Če nimaš kakšnega resnega povpraševanja po žrebičkih, jih sploh ne pogledaš. Ne, ker jih nočeš, ker jih ne moreš! Ker te boli srce in duša ob pogledu nanje. Le kako prepričati ljudi, da ne bi več tako brezglavo parili živali, ki jih potem ne morejo prodati in jih zato namenijo za zakol?

Potem so tu dobri konji, katerih lastniki so prišli v takšne in drugačne težave. Prvo čemur so se odpovedali, je bil konj. Ne kolo, ne motor, ne avto…konj! Trg prenasičen, nujna potreba po denarju in konji so pristali v zbirnem centru…Tu se začne prva izbira…in gledaš, iščeš, se odločaš…Izbereš… Preostale oči nemo in razočarano strmijo vate… Bolečina tistih nemih in razočaranih pogledov ti para srce….

 

Zadnji v vrsti so čisto navadni delovni mešanci, križanci ali kakorkoli že. Njihovo življenje že tako ni bilo bog ve kaj, svojo pot pa zaključujejo tu. Med njimi vlada nekakšna popolna vdanost v usodo, niti naši pogledi jih ne pretresejo. Nekako jim je vseeno ali bodo izbrani ali ne.  A mi izbiramo…

Delo je opravljeno. Morala bi se počutiti kot Bog, saj sem podarila, rešila nekaj življenj. A počutim se tako usrano, potrto, neizpolnjeno. Le zakaj je življenje tako kruto, tako bedno?

Še nekaj dni po “opravljenem delu” ne morem spati. Spremljajo me tisti žalostni pogledi, ki so s takšnim upanjem zrli vame in čakali, da izberem njih…A denarja ni bilo dovolj in njihova usoda je bila z mojim odhodom dokončno zapečatena….

Tudi konji jočejoTudi konji jočejo

 

 

 

Napišite komentar

Vaša elektronska pošta ne bo objavljena. Obvezna polja so označena z zvezdico *.