Dušebrižniki

Pred časom sem napisala blog »Tako nemočne in tako vdane v usodo«. V njem sem opisala, kakšno je naše delo, s čim vse se spopadamo, kaj vse vidimo in da je to delo, ki bi ga le malokdo opravljal. Danes je ga. Nina napisala blog z naslovom »MOJA PROŠNJA«, ki je bil prav tako objavljen na več straneh, med drugim tudi na konjeniških straneh ljubiteljev konj.

Žalostno, toda resnično je to, da smo sicer v začetku delovanja DPK najbolj računali na podporo prav pri lastnikih in ljubiteljih konj, smo pa prav z njihove strani poželi največ kritike in posmeha na naš račun.

Kar me najbolj razjezi, so »pametni« komentarji raznoraznih tako imenovanih in samooklicanih ljubiteljev, ki se niti s svojim polnim imenom ne predstavijo, naše delo pa dajejo v nič in se nam posmehujejo na vseh koncih in krajih. Zanje smo primitivke s preveč čustvenim srcem, ki se ne morejo sprijazniti, da ljudje konje tudi jedo. No, ni čisto tako! Vse vemo, da ljudje konje jedo in jih bodo jedli, a če lahko rešimo kakšno življenje in s tem osrečimo drugega človeka, potem je naše delo pomembno!!

Prav tako sem začudena nad komentarji konjskih strokovnjakov. Vsi tako lepo pametujejo, kaj in kako bi, če bi bili na našem mestu, nihče od njih pa se nam ni pridružil, ni pomagal,niti se ni včlanil v naše društvo. Vsi vedo, kaj bi bilo potrebno storiti, kako pritisniti na VURS, kako prijavljati zlorabljanje in zanemarjanje, kako odvzeti konja. Vsi nam pred nosom mahajo s svojimi mnenji, kako je zakonodaja mlahava, kako ni nič urejenega na tem področju, vendar pa še nisem imela te časti, da bi koga od teh pametnjakovičev spoznala in bi mi lahko osebno povedal, kaj je sam naredil na tem področju in ali se nam je pripravljen pridružiti ali pomagati. Prav tako nisem nikjer zasledila, da bi kdo od teh strokovnjakov opravil prijavo inšpekciji in pomagal začeti urejati zadeve na tem področju.

Na nekaterih straneh se brišejo naši posti, eni nas obsojajo prosjačenja denarja, eni prosjačenja za zastonj konje. Nekdo mi je napisal: »Ne zdi se mi prav, da v imenu društva prosite miloščino in nagovarjate rejce, da dajo ali za simbolično ceno prodajo konja« Po drugi strani pa nam ponujajo uvožene konje, ki so jih rešila društva za pomoč živalim drugih držav. Zastonj. Ampak fora je v tem, da se moraš včlaniti in že samo članstvo stane 100 eur. Potem je potrebno urediti dokumentacijo, najti prevoz in konja uvoziti k nam. No, tudi to ni zastonj, zato tudi, če ga dobimo «zastonj«, ga zastonj ne moremo oddati.

Ampak tudi ta stran ima svoj odgovor: Naše društvo je izključno prostovoljno in deluje izključno na donacijah in dobrodelnih prispevkih posameznikov ali podjetij, ki se odločijo darovati ali donirati delo društva. Kako društvo pridobiva sredstva pa je njegova odločitev in sposobnost. Je pa sistem enak kot pri vseh društvih in zavetiščih, ki delujejo v dobro živali. Samo, da so ti že bolj ali manj znani in da njihovo »prosjačenje« ni več prosjačenje!!!

Po drugi strani pa nas nekateri obsojajo, češ, da od rejcev plemenskih konj »fehtarimo«, da nam podarijo odslužene konje!!! Še nobeden do sedaj nam jih ni podaril!!! Do sedaj še ni bilo junaka, ki bi poklical najprej nas in šele potem mesarja, pa nam po ceni, za katero MORA prodati mesarju, proda nam! Ne, raje k mesarju, kot k nam, raje v klobase, kot da bi mu dovolil živeti dalje. In koliko dobrih živali konča tam, kjer jim ne bi bilo treba! Me res zanima zakaj lahko konja mesarju prodajo za 400 evrov, če pa ga ponudijo, DPK pa je cena takoj 800 evrov? V čem je torej razlika? Zakaj je isti konj pri mesarju vreden tako malo, če pa želiš, da bi živel, pa tako veliko? In naše društvo ne »fehtari«, ampak poziva, apelira na lastnike konj, da konja najprej ponudijo DPK šele nato, če DPK konja ne more odkupiti po ponujeni ceni, ponudijo mesarju. Ampak pri mesarju zanj dobijo še vedno manj, kot ga prej ponujajo DPK…začaran krog…Kaj pridobijo? Nič! Društvo potem npr. istega konja, ki mu ga je lastnik ponudil za 800 evrov in mesarju prodal za 400 evrov od mesarja odkupi za 600 evrov. In kdo je zaslužil? Nihče drug kot mesar!  In cilj DPK je, da tega istega konja lastnik ponudi in proda DPK po ceni, ki bi jo dobil pri mesarju. Tako bi se vsi izognili ovinkom in preprečili zaslužkarstvo prekupčevalcev!!! Pa še konj bi bil premeščen v normalno okolje, ne pa v hiralnice in zbiralnice, kjer se samo še »en kos gnilega mesa več«!

Ne posmehujte se našemu delu, ker ni lahko! Raje preberite še enkrat, zamislite se in premislite. Razmislite in še enkrat razmislite. Vprašajte nas, posvetujte se z nami!Ne gradite zaslužka na nas, mi želimo samo pomagati vašim prijateljem in ljubljencem. In ne mislite, da je blog ga. Nine »Moja prošnja« fehtanje! Ne, nikomur ni lahko prositi! A ko vidiš tistih 100,200 parov oči, ki z upanjem zrejo vate in prosijo, da jim pomagaš rešiti se objema smrti, potem ni ničesar več težko! Sama zase vem, da bi težko prosila kos kruha zase, vem pa, da mi ni težko napisati prošnje za pomoč tem plemenitim živalim. Prosim zanje, ker sem jih videla, ker sem videla njihove oči, njihove neme prošnje in ker v srcu vem, da bom naredila vse, da bi jim lahko pomagala! Pomagajte tudi vi….

Taborišče

Zelo podobno…

 

 

En komentar

  1. tudi jas imam eno prelepo kobilo ki je odsluzila svoje in pretrpela muke dobila sem jo od ene dobre gospe ki mi jo je zaupala da bo sani g. primeni lepo uzivala upokoju in ji je lepo v naravi sem tudi jas proti mucenju konjev in klanju imam tudi enega samca tako da imam dvaprelepa konicka za cartat

Napišite komentar

Vaša elektronska pošta ne bo objavljena. Obvezna polja so označena z zvezdico *.