Čutiti konja

Sama v mladosti nisem odraščala s konji, čeprav so mi bile to ene najlepših živali, kar sem jih videla. K naši hiši so konji prišli veliko kasneje.  Je pa res, da sem vedno rada obiskovala vsakovrstne konjeniške prireditve, kjer sem občudovala moč in plemenitost teh prekrasnih bitij.  Ne spomnim se, koliko časa smo otroci nagovarjali očeta, a dobro se spomnim dne, ko sem prišla domov in sem iz hleva zaslišala konjsko rezgetanje. Veselje vseh je bilo nepopisno, kaj lepšega se mi v življenju skoraj ni moglo zgoditi.

Tako se je začelo moje življenje s konji. Danes so pri hiši že 20 let in v tem času sem se od njih naučila veliko. Znanje o konjih sem vedno požirala, še posebej so mi bili dobrodošli nasveti starih konjarjev, kovačev, sedlarjev, rejcev, tudi prekupčevalcev…Od njih sem se naučila stvari, ki jih ne najdeš v nobeni knjigi, reviji ali danes na internetu. Majhne zvijače, veliki uspehi, vse to gre z roko v roki in kdo drug,  kot ti stari konjeljubci, jih ve več?

Ko sem si v mladosti postavljala življenjske cilje, ti konja niso nikoli vključevali. V tistih časih jih je bilo bore malo, pa še ti so veljali za prestiž in privilegij bogatih, kasneje so postali celo simbol revnih kmetov, ki si v vzponu tehnologije,  še niso mogli privoščiti traktorja in njegovih priključkov.

 

Potem so se časi začeli spreminjati, prvi konj je bil pri hiši. Navdušenje, kot sem rekla ogromno, vsi smo želeli jahati. Naredili smo celo urnik, kdaj je kdo na vrsti, a ponavadi sem izpadla zaradi takšnega ali drugačnega vzroka, če drugega ni bilo, je pa padal dež.

Če se danes spomnim tistih časov, moram priznati, da smo bili pavi kalibri. Kakšno sedlo, pa oprema?! Deko čez konjev hrbet, ata je od nekod privlekel stare furmanske žvale, nekje drugje je dobil uzdo, deko pa smo privezali kar z rudarskim pasom. Kobilo sem postavila za škarpo, še sreča, da je stala, in iz škarpe zlezla nanjo. Glede na to, kako je bila trmasta in plašljiva, mi je še danes zanimivo, da nisem padla iz nje. Je pa imela svoje fore. Ko se je naveličala ali pa ji ni bilo, da bi šla dalje, je kar sedla na zadnjo plat. Tako sva sedeli po 10-15 minut, nato se je spomnila, vstala  in odkorakala domov.

Ampak, kot sem rekla, ena kobila in pet jahačev, to ne gre. Nazadnje se je začel pri hiši prepir že samo zaradi tega, kdo je jahal, kdo ni, kdo bo in kdo ne. No, pa tudi kobilica ni bila preveč primerna za nas. Našli smo ji dober dom in še danes se veselo pase na planini in uživa svoje konjsko življenje.

Potem je prišla k hiši Ania. Velika, prelepa kasaška kobila, na koncu brejosti. Torej pri hiši se bo skotil tudi prvi žrebiček. Kobila je bila za vse nas zlata vredna. Vsak dan smo jo vodili na sprehod in pazili nanjo kot na punčico svojega očesa. Božanje in krtačenje je bilo nenehno. Vedno je kdo dežural v hlevu, in verjamem, da si je kobila komaj želela večera, da se je vsaj malo spočila od vseh nas.

Na svet je prikukal prelep mali žrebček, ki mu je mama takoj dala ime Amor. Noge so bile tako dolge, da se revež sam, nikakor ni mogel postaviti nanje. Naša pomoč je bila nujno potrebna. Bil je prelep! Vsi smo se zaljubili vanj, cele dneve smo ga crkljali in vlačili za sabo. Tudi on se nas ni nikoli naveličal. Kjerkoli je zagledal otroke, takoj jo je primahal do njih in potisnil glavo v njihove roke.

 

In ta konjiček je potem meni pokazal mojo pot in mojo povezavo s konji. Tri leta sem očeta prosila, naj ga ne proda, naj  bo naš, naj bo samo moj. Končno se me je usmilil in mi ga podaril. Izpolnila se mi je želja, za katero sem mislila, da je neuresničljiva. Ničkoliko poti sva prehodila skupaj v njegovih prvih treh letih življenja. Z njim sem se neprestano pogovarjala, on pa je capljal ob meni in me poslušal. Kaj vem, kaj vse sem mu bluzila, ampak nikoli se ni pritoževal, pravzaprav je komaj čakal, da vzamem povodec in da greva.

 

Neznansko sva se navezala drug na drugega. Najini življenji sta se začeli tesno prepletati. Navezanost enega na drugega je bila skoraj pravljična. Kaj takega ima človek samo enkrat v življenju in nikoli več. Bilo je, kot da bi si brala misli, vsak trenutek sva vedela, kaj kdo želi. Ni bilo potrebnih besed, samo moja misel in Amor je vedel kaj storiti.

 

Pri treh letih smo ga ujahali. Bilo je neverjetno. Kot da bi sedlo nosil že celo življenje. Sprejel ga je brez kakršnegakoli odpora. Nekaj dni sva se tako sprehajala z njim, potem si samo sedel nanj in lahko sva odjahala kamorkoli.

Veliko prelepih uric sva preživela skupaj. Potepala sva se, kar tako, brez cilja, samo, da sva bila skupaj, da sva čutila bitje srca drug drugega, da sva si brala misli. Moje življenje je bila pravljica. Hodila sva po prelepih gozdnih poteh in jaz sem mu šepetala svoje misli in želje, razpredala vsakdanje tegobe, ga spraševala za nasvete, se smejala in mu pela.

 

Naučil me je vsega, kar danes znam in vem o konjski duši, o njegovem razpoloženju, notranjem miru ali boju, ljubezni, njegovi brezpogojni vdanosti, želji, da bi mi ustregel in bil z mano. Naučil me je konja dojemati z dušo in srcem. Pokazal mi je, da se v konjskih očeh zrcali vse njegovo življenje, prošnje, ljubezni.

Samo zaradi njega sem danes to, kar sem. Tudi v najtežjih življenskih trenutkih mi je znal dati tolažbo in brezmejno ljubezen. Ko je zaradi zahrbtne bolezni umiral, sem umirala z njim. Njegova pametna in plemenita glava je ležala v mojem naročju, ko me je še zadnjič pogledal, se mi z očmi zahvalil in za vedno zaspal. Takrat sem mislila, da bom umrla tudi sama.

 

Dolgo ga nisem mogla preboleti, pravzaprav ga prebolevam še danes. A dal mi je nekaj, za kar tudi sama dolgo nisem vedela, da imam….

…pravzaprav imam veliko srečo. Sem ena redkih ljudi, ki ima možnost pomagati konjem, rešenim pred zakolom. Imam možnost dati jim ljubezen, občutek varnosti in topline. Lahko gledam njihovo spreminjanje od dne, ko pridejo, do odhoda v nov dom.

Res je težko izbirati in podarjati življenja, če imaš omejena sredstva. Težko je gledati tiste oči, ki z upanjem zrejo vate in čakajo, da s prstom pokažeš nanje. Ampak nekako veš, da vseh ne moreš rešiti. A tisti, ki si jih izbral, tisti ti bodo svojo hvaležnost znali povrniti.

Ponavadi pridejo shujšani, dehidrirani, umazani in zanemarjeni. Ni, da ne vidiš. Vsi po vrsti pa so v začetku tako zelo nezaupljivi. Težke življenske izkušnje ali samo razočaraje nad bivšimi lastniki, se jim riše v očeh. Vonj zbirnega centra, vonj po krvi in smrti, ne pozabijo tako hitro. V začetku potrebujejo samo mir, hrano in vodo. Potrebujejo počitek od vsega, kar so doživeli in preživeli. Šele potem se lahko začne delo z njimi. Počasi korak za korakom, dan za dnem, nato opažaš spremembe. Ne samo telesne, tudi psihične. Te konje ne moreš kupiti s priboljški. Njim to ne pomeni nič. Mogoče trenutno, dolgoročno nikoli.

Kljub svoji velikosti, je bila” Drimka” zelo prijazna kobila, ki je imela izredno rada ljudi

Ti konji potrebujejo drugačen pristop. Vsi, brez izjeme, si želijo topline, nežnosti in ljubezni. Nekateri ti zaupajo kmalu, drugi za to potrebujejo dalj časa. Delo z njimi je neverjetno. Nikoli ni enako, ustaljenega postopka ni. Vsak konj je oseba zase, vsak potrebuje drugačen pristop, drugačno delo, vsi pa neizmerno hrepenijo po ljubezni. Roka, ki ga boža, je vredna več, kot tisoč priboljškov. Šepetati mu je nekaj najlepšega. Z veseljem te bo poslušal, čeprav spočetka nezaupljivo, se bo kasneje sprostil. Počasi si bo želel vedno več druženja s tabo, dotikanja, božanja, crkljanja.

 

Doseči njegovo brezpogojno zaupanje, pa je vrhunec vsega dela. Čeprav je potrebno vanj vložiti ogromno truda in dela, se vse izplača.  Ko ti konj začne enkrat zaupati, se bo vajin odnos spremenil v nekaj najlepšega v življenju.

In ti konji, rešeni vsega hudega, rešeni pred pragom smrti, ti konji bodo znali ceniti to, kar jim nudiš in daješ.  Če ti ne boš razočaral njih, te tudi oni ne bodo nikoli. Zate bodo želeli dati srce in dušo. Njihova navezanost bo brezmejna in brezpogojna.

Za take izkušnje se splača živeti. Vesela sem, da sem tega deležna. A za vse to, kar znam in zmorem, se moram zahvaliti mojemu Amorju. Če ne bi bilo njega, tega ne bi nikoli vedela in občutila. Hvaležna sem za vse tiste dneve in trenutke, ki mi jih je podaril. Čeprav sem mislila, da jaz učim njega, je on učil mene. Tega se takrat nisem zavedala. Pravzaprav, sploh nisem vedela, kaj se dogaja. Šele kasneje, veliko kasneje, sem spoznala, kakšen je bil najin odnos. Nisem bila učiteljica, bila sem učenka. Hvala ti Amor!

 

 

 

 

 

Napišite komentar

Vaša elektronska pošta ne bo objavljena. Obvezna polja so označena z zvezdico *.