Na dopust s konjem po Koroški

Ne pomnim, kdaj sem bila zadnjič na dopustu, ampak lani sva si s sestro privoščili prekrasen dopust s konji. Štiri dni čistega užitka, sprostitve in veselja, najlepše pa je bilo popolno druženje z najinimi konjički. Priporočam vsem, ki imate svoje konje, privoščite si, nikoli vam ne bo žal! Mogoče opis tega najinega dopustovanja ne sodi ravno v sklop društva, a želela bi vam pokazati in povedati, da je lahko tudi dopust s konjem nekaj najlepšega in najbolj sproščujočega, da ne omenjam naše prelepe dežele in gostoljubnih ter dobrodušnih ljudi

1. dan – Iz Velenja do Dovž

Odkar imamo pri hiši konje in to je že zelo dolgo, sem si želela dopust preživeti na konjskem hrbtu, pa nas je bilo vedno preveč, konj pa premalo. Ko sem pred devetimi leti končno postala lastnica svojega konja, se je želja le še stopnjevala, poguma za tak nepredviden podvig pa nikoli dovolj.

 

Kar naprej sem iskala kakšne izgovor z začetkom:”Kaj pa če…?”
No, letos se je sestra razkurila, privlekla na dan zemljevid Koroške in v dveh, treh dneh sva spakirali tiste tangice in boksarice, pa ostala rezervna oblačila, spalko, denar v žep in gremo v neznano. Ker je sestra bolj eksplozivne narave, se še ugovarjati nisem upala, sprijaznila sem se, da ne smem uporabljati če-jev, čeprav mi je bilo kar malo tesno pri srcu. Še celo vrečici za pijačo mi je sešila, da sem ju lahko privezala na sedlo in vanjo postavila vodo, samo, da ne bi kokodakala, da ne morem, ker me žeja muči. Pravzaprav je ona poskrbela za vse. Jaz sem pakirala šele noč pred odhodom, saj sem še vedno pričakovala, da se bo premislila.
Eh, pa se ni! Hvalabogu!
V lepem jasnem sončnem jutru sva se tako odpravili dogodivščinam naproti. Bilo je tako lepo in sveže jutro, konji spočiti, nanje sva naložili vse torbe in opremo, čeprav jima ni bilo jasno, kaj se greva. Tako ju nisva še nikoli opicanili, zato sta čudno pogledovala proti svoji zadnji plati in si ogledovala, kaj vse obešava nanju. Prijatelj Ivek je osedlal še Samota, da naju pospremita del poti, nato hop na konja in:”Gremo naši!”

 

Krasno jutro in čudovita pot po dolini Ponikve do lovske koče na Završu. Malo na konju, malo peš, vmes smeh in veselje. Zdaj sem že vedela, da vrnitve ni in da se bo pot nadaljevala.

 

 

Pri lovski koči sta se Ivek in Samo poslovila. Brin in Aldi sta malo čudno pogledovala, ker se je prijatelj odpravil domov in z malce bolj počasnimi koraki in rezgetanjem nadaljevala pot.

 

A ni hudič!!! Pot se je šele začela, mi pa smo se že izgubili. Še dobro, da je bila kak kilometer nižje kmetija, kjer so nas po bližnjici usmerili nazaj na pravo pot. Pa dobro, en ovinek več ali manj, saj se nikamor ne mudi…
Po strmi makdamski cesti smo se spuščali v dolino. Potok, ki je šumel ob poti je menda zbudil vse obade, ki so nas neusmiljeno napadali. Celi roji so nas obletavali, tako, da je bilo nemogoče jahati in mlatiti okoli sebe. Gremo peš.. v rokah bukove veje s katerimi sva mahali en čas okoli konjev, en čas okoli sebe.

 

Mater so bili lačni, čez hlače so me pikali in si privoščili obilni zajtrk že samo na meni…
Končno dolina, obadi so se menda spravili nazaj spat ali pa čakat drugo žrtev, midve pa veselo nazaj v sedlo in proti Vodrižu, da obiščeva sestrino šefico. Super je bilo, po hribčku navzgor, pa navzdol, malo galopa…pa prispeva do neke kmetije. Vprašava za bližnjico, nama pol ure razlagajo, nato povedo, da se bova verjetno izgubile in da je najbolje, da jo mahnemo po cesti. Sonce pa se je ta dan odločilo, da bo malo bolj žgalo. Švic mi je tekel dol po riti, spet napad obadov in muh, pa se nismo dale. Malo pred ciljem sestra pokliče in ugotovi, da si šefica namaka ta zadnjo v Topolšici… Uhhh, kaj pa zdaj?
Dosti je bilo ceste, pa sva jo užgale kar počez čez travnike in gozdove. V senci velikih dreves je bilo prijetno hladno, pa še obadov ni bilo. Jo prišibamo ven tam nekje v Mislinjski dobravi pri bencinskem servisu. No, tankat ni bilo treba, ker sta naša dva šla čist na bio, pa smo jo mahnili po kolesarski stezi proti Dovžam….

 

Zdaj je bilo sonce že res neusmiljeno, tisto steklenico vode sem že zdavnaj spila, eno sem pa itak izgubila. Pojma nimam kdaj???
Končno na odcepu za Dovže… gremo čez glavno cesto, pa ni hudič ravno takrat so se našli vsi tovornjaki tega sveta… ni bilo sile, spet na konja pa še tisti kilometer do Mojce, do sence,do pijače..

….končno pri Mojci!!!! Vročina je bila že res neznosna in če ne bi kmalu prišla do sence, bi me pobralo… ali pa ne, kaj se ve?!
Ko sva jahali proti hiši, sva se drli na ves glas, da se je slišalo po celih Dovžah, da sva prispeli do cilja tega dne.
Prvo konji, potem midve. V prekrasni štalci pri Švercovih sva ju parkirali,

 

da sva ju razsedlali in napojili, nato pa hitro na pašo pod senco starega oreha, ki je krasno odganjal ves mrčes, ki se je hotel poditi za nami. Uuuhh, kako je prijalo, meni senca in pijača, Aldiju pa sočna trava, enako Brin in Slavica. Čisti užitek, veselje v srcu, saj nam je prvi dan uspel zadani cilj.

 

Ko smo si vsi malce opomogli, smo se čez travnik odpravili do Dovžančice na kopanje. To je šele bila milina….Slavica in Brin sta pogumno zakorakala vanjo, jaz malo manj pogumno, Aldi pa je še študiral ali bi ali ne bi. Ampak, če sem šla jaz, potem ne more biti tako hudo, je verjetno pomislil, se odgnal, malo slabo premeril skok do drugega brega in pristal točno poleg mene na sredini Dovžančice. Pljusk mi je dobro opral ves švic in me osvežil. No, zdaj ni bilo ne meni ne njemu potrebnega več poguma, veselo sva se zmočila in med obadi čez travnik stekla nazaj, da obadi niso imeli niti časa pomisliti, da bi katerega pičili.
Konjički v štalco, midve spet pod oreh…malo počitka…

 

A glej ga zlomka..nista bila tako utrujena, da ne bi pokazala, da znata brcati…Kaj pa zdaj? Skupaj z ostalimi domačimi konji ne bosta mogla biti, torej ju je potrebno nastaniti drugje….
Se spomniva, da malce nižje stoji kmetija Jevšnik,

 

daleč naokoli poznana po svojih čudovitih islandskih konjih. Samo en klic in prijaznost ljudi je bilo potrebno, pa sta najina dva razbojnika dobila vsak svoj boks, ma kaj boks, apartma za konje…hrane v obilju in mir za počitek…
Velika ljubiteljica konj, gospa Jevšnik, nas je vse štiri prijazno sprejela na svoji čudoviti kmetiji. Kamor ti seže pogled…konji…Sanje vsakega ljubitelja konj…

 

Normalno je bilo, da smo se odpravile malo pogledat po pašnikih vso to konjsko lepoto…eden lepši od drugega, vsi nenormalno prijazni in crkljivi, komaj so čakali, da se jih dotaknemo in pobožamo…

 

In potem pridirja do svoje gospodarice lepota islandska, žrebec Stebbi fra Aertebjerg, se ustavi pred njo, sklone glavo in čaka, da mu nakloni svojo ljubezen… če ti pa ob takih prizorih srce ne igra, potem pa …

 

No, tudi Mojca je že prišla iz službe in ker je bila prepričana, da se oglašajo že tudi najini želodci, smo se nabasale v avto in nazaj domov, da se podložimo. Uuufff, kakšen užitek.. pivo in pica!!!

 

Mmmmm… Kavica in potem ženski čveket….smeh, smeh, smeh….

 

Pojma nimam kako in kdaj samo tistih nekaj uric je minilo, kot bi trenil. Še enkrat se odpraviva pogledat kako kaj najini konjički, pa da se dogovorimo glede plačila. Ma kakšno plačilo?! Sprejeti smo bili in pogoščeni, denarja pa nisva smeli omeniti… Nas lastnica popelje še do naravnega ribnika, v katerem plavajo taaakoooo velike ribe….

 

Lepota kmetije je neizmerna, največji pečat pa ji dajejo konji…O, Bog, kako lepo je na tem koncu sveta…. in kako dobri in prijazni ljudje…
Mojca je medtem ustvarjala v kuhinji… Ker jo dobro poznam in vem da je odlična kuharica, sem z užitkom čakala na njeno čarovnijo. O, Marija, kakšna večerja!!! Da dol padeš… Se nisem branila repeteja, bi bila butasta, če bi se, ker dobrote izpod njenih rok so pa čisti užitek za želodec!!! Pa še svečke nam je prižgala za romantiko…

Slavici je glava lezla čedalje niže, bila je kot uvela sončnica v vazi.

Z obema rokama si jo je podpirala in se trudila imeti odprte oči. Pa ni šlo več…postelja se ji je začela prikazovati..no, tudi meni….

Jutri bo spet nov dan in kdo ve kaj naju čaka…kje se bova potikali in kje pristali…

2. dan – Iz Dovž do Kota nad Prevaljami

Ker je prejšnji dan opoldne vročina pritiskala in sonce neusmiljeno žgalo, sva se odločili, da bova naslednji dan na pot krenili prej. A budilka me ni imela časa zbuditi, saj me je mehur že pred njo močno opozarjal, da sem pri večerji spila malo preveč piva. No, pa Mojca tudi ne bi bila Mojca, če ne bi vstala in nama pripravila zajtrka, skuhala kavico in naju prisilila, da sva na pot vzeli tudi malico. Še en “na zdravje in srečno pot” z borovničevcem, pa sva odpeketali.

 

Pri Jevšnikovih so še vsi spali, ko sva še v temi osedlali konje. Njihovi islandski lepotci so se že veselo pasli naokoli, jutranji sveži zrak jim je očitno prijal. Hitro še čez cesto na kolesarsko stezo in že smo jo mahali mimo Vodriža in Podgorja proti Slovenj Gradcu.

 

Še dobro, da smo bili zgodnji in da smo ubrali eno bolj stransko cesto, pa malo čez travnike ter se s tem izognili jutranjemu prometu. Sicer moram priznati, da mi je bil ta del poti najbolj dolgočasen in da se je vlekel kot dobro prežvečen čigumi, a končno smo le prispeli do Starega trga.

 

Seveda, nikjer nobenega grma, da bi Slavica počepnila in odtočila, a njen a sreča je bila, da se je na vratih kmetije prikazala gospodinja.S tistim trpečim izrazom na obrazu se jo je pa res morala usmiliti in ji ponuditi WC. Mimogrede sta še malce poklepetali, gospodinja je hitro odprla zemljevid in evo jo… bližnjica do Kotelj!!!! Hvalabogu, samo da ni treba spet po cesti.
Pa ta dan se je nekako začel z izgubljanjem…. Že kar takoj sva sfalili odcep, spet sva se vrnili in spet od začetka… tam za cerkvico v Starem trgu, mimo križevega pota v gozd po peš poti.

 

Super!!! Mimogrede sva bili na vrhu hribčka. Prijazna stara gospa je konjema ponudila vodo, onadva pa sta ji v zahvalo popasla tratico, da se revi ni bilo potrebno mučiti s srpom. Vsi veseli in zadovoljni smo počasi prilezli do vrha. Že od daleč nas je pozdravil konjski rezget čudovitega črnobelega konja. Pozdrav najinih dveh, počasni spust proti dolinci in glej no glej…pri hiši so kovali konja. Trije vrli dedci so nama takoj ponudili pijačo in brezplačni nasvet kako in kam po bližnjici. “Dobro urco, največ dve, pa bosta na cilju!” so nama povedali. Pa da se morava držati oznake belega konja, tam na drugi strani pa desno….
Uff, pot sva našli takoj, belega konja tudi, super ježa po super poteh…. Na drugi strani se spustimo v dolinco, ki jo je sonce že prijetno grelo. Sredi polja traktor, na njem možakar. Ko naju je zagledal, nama je začel že od daleč prepevati. Tako veselega človeka, tako zgodaj zjutraj, pa še nisem nikoli videla!!!
Smo spet malce poklepetali, še enkrat sva se prepričali kod in kam , prečkali cesto, zavili v gozd in se …spet izgubili!!! Pa smo spet nabirali prazne kilometre nazaj, spet iskali novo pot in končno uspeli!!! Za strmim vzponom se nam je odprl čudovit razgled na ogromno jaso. Pa še miza in klopi so bile, torej kaj hočeš lepšega, kot en dober, zaslužen počitek, pa malica, ki jo je dala za popotnico Mojca.

 

Pravi užitek je bilo pasti konja v tej zeleni idili in neizmerni planjavi.

 

Tudi Aldiju in Brinu se je videlo, da uživata. Valjala sta se in si nabirala novih moči.

 

Sočna trava jima je res teknila. Preden pa smo krenili dalje, je Aldi še veselo odtočil, saj nikoli ne veš, kje bo spet naslednji postanek….

 

No, pa gremo dalje…do naslednje oznake….belega konja…kaj so že rekli fantje, da je nekje treba zaviti desno…ah, najbolje da se drživa tega belega konja, ki kaže na levo….pa smo se že spet izgubile….

…Pravzaprav, sploh nisva vedeli, da sva se izgubili. Cesta je bila lepa, razgled čudovit in ljudje prijazni.

 

Pa sva rinili s svojima konjičema dalje… Pred nama se je na hribčku prikazala cerkvica sv. Roka.

 

Tam na ovinku tabla z zemljevidom. Obe pametni, ena bolj kot druga, sva strokovno ugotovili kje sva. Si ogledava še pot za naprej, na listek načečkava nekaj glavnih postaj, pa hajdi dalje. In kogarkoli sva vprašali za pot, vedno je bil odgovor, da ne smeva priti do Poštarskega doma, ampak je potrebno zaviti prej, pa bova prišli do Ivarčkega jezera. Pa kaj vem, a sem v šoli slabo poslušala ali pa je minilo že toliko časa, zemljevid in vsi odcepi so se mi pomešali, na orientacijo Slavice se ni bilo zanesti, pa sva se izgubile do kraja. Namesto proti Poštarskemu domu sva korakali mimo Meškove sobe proti ..Še sreča da je v vsej tisti brezmejnosti na travniku mlada gospodična grabila otavo. Vsa vesela nama je povedala, da še malo pa bova prišle v Sele. Ooo. ti bogca, gremo spet nazaj, spet po neki bližnjici, pa tam potem spet vprašajta, nama je še svetovala….
Kje in kod sva potem vandrali, pojma nimam, vem samo, da sva prispeli do Prežihovega muzeja. Sva bili prepričani, da zdaj je pa Ivarčko verjetno že blizu, ampak…
Tam za gozdom so se pasle lame in nas čudno pogledovale, ko sva ob robu njive rabutale koruzo za najina konjiča. Nahrbtnik, ki je bil ta dan dodeljen meni, je bil čedalje težji in na koncu sva si morali tudi midve priznati, da ne veva, kje sva. Končno spet kmetija in vodaaaa…
So bili prijazni, ja.. smo dobile vse kar smo želele, si tudi malce odpočile in tudi točno pot so nama opisali, vsak ovinek levo in desno, vse odcepe in še nasvet, da ne smeva do Poštarskega doma, da je treba prej zaviti… Saj sva zavile, Poštarskega doma res nisva videli, sva se pa spet izgubile pri vseh tistih ovinkih in stranpoteh, pri vseh bližnjicah, pojma nimam kako sva prišle do sv. Ane????’
Oooo Ivarčko, kje si???? Spet iskanje bližnjic, informacij….Ampak narava je bila pa lepa…

 

tišina, samo tu in tam krave, no, na enem pašniku se je pasel ogromen bik, pravzaprav je ležal, bil je videti kot gora in bog ne daj da bi vstal, ker ne vem, če bi mu lahko ušle…ja, no, pa obadov je bilo kolikor hočeš…so si nas dobro privoščili in mislim, da so že sedaj pripravljeni na prezimovanje.
Po kateri poti smo potem kolovratili, ne vem. Vem samo, da smo hodili po vrhovih, da so bila mesta v daljavi čisto majčkena, mi pa visoko nad njimi,

 

kot kakšne svobodne ptice, stran od mestnega direndaja, z možgani na paši – zato smo se pa tolikokrat izgubili, na svežem gorskem zraku, kljub vsemu še vedno veseli in nasmejani.

 

Končno smo spet prišli do obljudenega dela te dežele. Komunalci so nekaj kopali in pred nami na levi znak Ivarčko jezero…Aleluja!!!! Da je do jezera kakšne tri do štiri kilometre, so nama še povedali… Ma ja, so spustili še kakšno enko spredaj!!!
Zdaj se mi pa še jahat ni dalo več. Pa tako ali tako je navzdol prav lepo iti malo peš …

 

… Popoldne se je že nagibalo v drugo polovico. Zdaj bi že zdavnaj morali ugledati to presneto Ivarčko jezero, pa se je pot navzdol kar vlekla in vlekla…Nenadoma vonj civilizacije in šumenje vode in Marija se nama je prikazala, ma ne Marija, Ivarčko je bilo pred nama! Zazvoni mobi in na drugi strani glas našega današnjega gostitelja Zorana Šibovnika: “Kje sta, da vaju pridem iskat?”
“Ma kaki iskat, ti samo pir pripravi, če ne bom umrla od žeje, smo že tu!!!”
In res…Ivarčko jezero se je v vsej svoji lepoti pokazalo izza dreves.Je bilo treba takoj naredit par fotk za dokaz, da smo uspeli! Pa pir naju je tudi že čakal…

 

 

Malce smo pokramljali in se spočili, nato nama je dal napotke kako in kam do njega. Pa bog ne daj po kaki bližnjici, da se spet ne izgubiva!!! No, pa smo jo spet mahnili naprej, proti Kotu pri Prevaljah.

 

Ko danes pogledam zemljevid in vidim vse ovinke sem in tja, mi je pa res žal, da sem se pri urah zemljepisa tolko zafrkavala in dolgočasila….Sem se pa dobro spoznala na Zoranov zemljevid!

 

Ampak pot je bila pa kar dolga in dan je bil res naporen…

 

Pivo in sonce sta naredila svoje, bolj sem bila utrujena, bolj mi je šlo na smeh…In ta moj smeh se je širil na vse, nekako smo zbirali zadnje atome moči in korakali, korakali…

 

Ja, konji so se nama že smilili, pa sva hodili ob njima in se režali, ko dve poknjeni slivi…
Še en vzpon skozi gozdiček in pred nami se je odprl prekrasen pogled na kmetijo Šibovnikovih.

 

Čudovita kmetija, čudovit kraj in super čudoviti ljudje!!! Sprejeli so nas odprtih rok in src, kot da se poznamo že sto let. Takoj so pomagali poskrbeti za najina konjiča, ki sta bila ta dan počitka že zelo potrebna, nato pa smo se zleknili v senco in si tudi mi privoščili počitek in klepet. O današnji poti in seveda – le o čem drugem kot o konjih.
Njihova gostoljubnost je bila brezmejna. Bilo mi je kar malce hudo, ker nama je sestrina sodelavka Andreja prinesla pice, gospa Šibovnikova pa nama je pripravila še večerjo, pa vsega nisva mogli pojesti.
Čeprav sva hoteli prespati v spalkah na senu, nama to ni uspelo. Čakala naju je čudovito mehka postelja v prekrasno urejeni hiši in pa kopalnica za izpolnitev užitkov po švica napornem dnevu.
Vsi pa smo si bili edini, da naslednji dan ne bova odšli zjutraj, ampak popoldne, da naju bosta del poti pospremila tudi Zoran in Tatjana na svojih konjičih, da se ne bi spet izgubili…
Ja, midve in najin zemljepis….

3. dan – Kot pod Prevaljami  do Jelenovega vrha

…da je bil spanec res krepčilen, postelja pa mehka in udobna, sem spoznala zjutraj, ko sem se zbudila. Sonce je bilo že kar visoko in je veselo kukalo skozi okno. Ti mater, kako so me bolele kosti in mišice!! Sem morala najprej malo odtelovaditi, da se je vse poravnalo in da so se sklepi spet podmazali. Ko pa sem se primajala do kopalnice, sem se lahko na lastne oči prepričala, da sem se res spočila. V faco sem bila takšna, kot bi me opikal roj čebel in šele mrzla voda je naredila svoje. Malo boljše sem že izgledala…
Slavica se je še pretegovala v postelji, tudi njej se je poznalo, da je na svežem gorskem zraku dobro spala. Ko se je pa pogledala v ogledalo, se pa sama sebi ni mogla načuditi, kako zredila se je v eni noči, hihihii…
Končno sva se nekako primigali po tej čudoviti hiši do kuhinje.

 

Je gospodinja vedela, kaj bi nama pasalo, pa naju je že čakala kavica, zraven pa še domače mleko. Se ne spomnim več, kdaj sem ga nazadnje pila…spomnim pa se tistega dobrega kremastega okusa in debele smetane na njem.
Najina konjiča sta bila že zdavnaj poštimana. Pri tej hiši vedo, kako se stvarem streže! midve lenobi, pa sva jima rade volje prepustile skrb zanje.
Joj, kako je pasalo sedeti za mizo ob hiši, v senci in počasi prihajati k sebi… Pridružile so se nam še staroste domačije in skupaj smo kramljali in obujali spomine, se hecali in smejali. Gospodinja je prinesla še skledo zrelih sliv in tako mi kot ose smo se veselo zagnlali vanje. Samo smo bili mi malce hitrejši, pa zanje ni nič več ostalo…

 

Tevž je medtem z bičem treniral ose, ki pa se nekako niso dale ukrotiti in zdresirati, pravzaprav ga sploh niso ubogale. Se je fantič naveličal in odšel pospravljati svojo poletno rezidenco, če bi si midve mogoče le premislile in ostale še kakšno noč…

 

Ob klepetu sta se nam pridružila še gospodar in gospodinja in neumorno odgovarjala na najina vprašanja. V takšnem miru in med tako prijaznimi ljudmi je čas hitro bežal. Gospodar nama je razkazal kmetijo in potrpežljivo odgovarjalna vse tumarije, ki sva jih spraševali. Lepota pokrajine naju je čisto prevzela, pridnost in umirjenost teh ljudi pa očarala.

 

Prišla sta še Tatjana in Damjan – kdo ve, kje je siromak moral prespati, ker sva mu okupirali njegovo spalnico, skupaj smo podebatirali še o tem in onem. No, pa svoja prešvicana oblačila sva si oprali in jih z dovoljenjem Tevža posušili kar na strehi njegove hišice.

 

Okoli hiše se je širil omamni vonj kosila, ki ga je pripravljala pridna gospodinja. Kaj vse ta ženska zna…malo je takih!!!
Ja, kosilo je bilo božansko…domače dobrote, okusne in dobre, kako tudi ne, če so pripravljene z veseljem in ljubeznijo. Bi pofotkala, pa mi je bilo nerodno vprašati, če lahko…pa saj tudi nisem imela časa, ko sem se tako basala…
Še malo čveketa, malo počitka pod orehom in že je iz službe prišel Zoran. Še požirek domačega jabolčnega soka – kako jim ga le uspe pripraviti tako dobrega??? pa smo bili pripravljeni, da osedlamo konje…

Ja, Zoran se je odločil, da se ne smeva spet izgubiti!!! To bi bilo pa že preveč! Že zato, ker sploh nisva vedeli do kam bova prišli in kje prespali, torej bi bila vsaka zabloda lahko usodna…se pravi, da bi se lahko zgodilo, da bi morali prespati kje v gozdu…pa še divji prašiči menda lazijo tod naokoli…
Divji prašiči so pa Slavici tudi dvignili vse kocine in vsekakor sva si potem obe želeli spremljevalca vsaj kakšen del poti… Priden in ustrežljiv Zoran nama je narisal še zemljevid z vsemi ovinki in odcepi, konji so bili že pripravljeni in poslovili smo se od teh prijaznih ljudi…O kakšnem plačilu ni bilo govora, pa čeprav sva jim ukradli ves dan! Saj sploh nisem mogla verjeti!!!
In..gremo konjenica!!! po bližnjici do do Smučarske koče

 

Ja, se je poznalo, da sta bila domačina z nama…. Zoran in Tatjana, pravi faci sta!!! Po gozdu in makadamu, mojih najljubših poteh, mimo samotne kapelice sredi travnika

 

smo mimogrede prijezdili do Smučarske koče. Tu bi se poslovili, a prej je bilo potrebno še zaliti naše novo prijateljstvo.

 

Moja sestra v gostilno po pijačo, pa zraven prinese še zemljevide, za njo pa še oskrbnica s kruhom, da dobita najina konjiča še malo posladka za moč.

 

Si obljubimo, da se pokličem in še srečamo, pa hajd dalje. Če se pa danes, pri vseh zemljevidih izgubiva…no, potem pa res ne vem???!!!
Nekako sva si zadale, da bova ta dan prijezdile do Slemena, kjer bi se utaborili, če pa bo kje drugje kaj fajnega, pa lahko tudi tam…ni sile…samo da nekaj bo…Šibamo mi, šibamo… napadi obadov so bili standardni, ponekod se je zbudil še kakšen velik roj muh, mušice so pa itak pikale kot nore. Sem ubogega Aldija obložila z bukovimi vejicami, da je izgledal kot kakšen komandos sredi boja…ampak pomagalo pa je…
Ooohhh, prvo razpotje… kam pa zdaj???’ Proti Naravskim Ledinam bi morale…

 

Ufff. uspelo je ..našli sva pot…in evo, še nekaj korakov, pa sva prispeli…So se ravno pripravljali na nekakšno fešto in še dobro, da je bilo toliko ljudi, ker če ne bi povprašali za pot, bi se spet delai prazne kilometre in pristali bog ve kje. Tako pa nam je uspelo najti pravo cesto in marširati dalje.

 

Pot se je vila čisto pod vrhom Urške in imela sem občutek, da se bom lahko vsak hip dotaknila oblakov. Neverjeten občutek svobode, me je preplavil, kar vriskala bi..Nenadoma, sredi gozda, tabla “Dobrodošli v občini Črna na Koroškem!”

 

 

Joj, kako sva bili veseli, kar pelo se nama je…pa sva urezali eno Kekčevo, samo sva se pa spomnili samo ene kitice, pa sva jo zapeli vsaj 99-krat. In v vsem tistem veselem razpoloženju, ob vsem prepevanju, ko sva bili prepričani, da ni nikjer nikogar, se ob konjski riti pojavi kolesar. Madonca se je smejal… midve pa tudi…
Spust po gozdu proti jasi..nekam znano mi je postalo… Pa to je ja Jelenov vrh!!!!

 

Ooohh, kar tukaj bova prespali, v pastirski koči, konja pa na paši!!! Jupiii!!!

 

 

…Na Jelenovem vrhu sem bila samo enkrat. Že takrat se mi je ta del naše dežele vtisnil v spomin. Kraj kjer bi lahko živela v miru in tišini, vse ravno prav veliko in urejeno. Ne, tu moram prespati in doživeti jutro, moram videti, kako sonce kuka izza gora, moram izsanjati te sanje…
Razsedlali sva,

 

potem pa sva si morali pomagati s tehnološkim napredkom civilizacije – mobitelom, da od prijateljev izveva, kje dobiti ključ pastirske koče.

 

No, preveč hitro ljub tehnologiji ni šlo, mi je pa uspelo priklicati oskrbnika in ga naprositi, da nama prinese še malo kruha. Voda je itak, kaj drugega pa tako ne rabiva.

 

 

Ni minilo veliko časa, pa se je pripeljal najin novi znanec s sinom.

 

Pa kruha je prinesel, domačega, pravkar pečenega, dobrega, da bi ga še angelci jedli, iz kleti vino, iz koče salamo, čebulo pa smo si nabrali kar na vrtu. In evo naše večerje!!!

 

Ja, krasno smo se imeli, smejali smo se lahko kolikor smo hoteli in na ves glas, krav tako ni motilo, okoli pa tudi ni nič drugega kot kakšna lisica, pa mogoče še zajec. Pa ti so pa itak vsi zbežali, ko smo se tako krohotali.
Dan se je že dobro prevesil v večer in sonce je že zahajalo. Čudovit pogled na okoliške gore in hribovje. V daljavi so pobliskovale strele, tistih nekaj oblakov pa je oblivala prekrasna sončna svetloba.

 

Tudi oskrbnik se je poslovil, midve pa hajd v posteljo. Bila je mehka ali pa se je samo meni tako zdelo, vsekakor mi je pasalo se zakopati pod odejo in skozi okno opazovati zvezde in nebo in tistih nekaj oblačkov, ki so naju hoteli malce postrašiti. pa jim ni uspelo….Veter pa je pel tako lepo, lahno uspavanko…

4. dan –  Iz Jelenovega vrha do Velenja

…Marsikdo bi si mislil, da pastirska koča pa že ne more biti udobna. O, pa še kako udobna je bila! Pa jutranji mir in tišina, še krave so vedele, da spiva, pa sploh niso mukale. Sicer me je pogled skozi okno malce prestrašil, saj se sonce ni prikazalo, so se pa zato podili po nebu oblaki. Madonca, še opere naju lahko…kar tako mimogrede…No, saj enega bolj spodobnega tuširanja sva bili res potrebni, samo ni pa najbolj fajn, če te Bog malo preseneti.

 

Zrak je bil svež, jutro oprano z roso, sicer ni bilo mrzlo, samo če pa iz tople postelje zlezeš, ti pa vseeno paše kakšen pulover. Opraviva vse jutranje ceremonije, ooohh, kako bi sedaj pasala kavica… Grem jaz malo v pregled kuhinje in lej ga, šmenta,…kavica, sladkor, pa še kratkega sem našla. Je hitro zadišalo po kavici, kratki je bil pa verjetno premočen, ker ko sem ga povohala, me je že na rit pribilo, pa ga raje sploh nisva poskusili.

 

Aldi in Brin sta očitno vso noč uživala v sočni planinski paši. Tudi njima so se izpolnile želje, poznalo se jima je, da sta se dobro najedla.

 

Pogledam še proti vrhu Urške, je imela malo belo kapico, pa se nisem mogla spomniti, kako so že rekli…da bo dež ali da ne bo, če ima Urška kapo. Ma nič, osedlajmo pa gremo proti domu…No, prej se je treba še malo pofotkat pri tistem lepem starem drevesu, ker kakšna lepa slika vedno prav pride. Ko so krave ugledale fotoaparat, so se kar skrile, da ne bi še katero od njih preveč poslikale.
In že sva bili v sedlu. danes bi morali končati najino pustolovščino.

 

Kaj dosti se nisva mogli izgubiti. Samo ena makadamska cesta, po njej bova pa ja znali domov. Še na tistem osamljenem križišču je bil krasen smerokaz, nad njim pa tabla, da sva v Parku kralja Matjaža. Madona, pravi princeski, samo kralja Matjaža ni bilo, hihihii…

 

Pot se je vila po robu vrhov. Lepo je bilo, čeprav malo murkovo vreme, švic mi pa le ni tekel po riti. Samo petje ptic nas je spremljalo, ko smo prikorakali v dolinico Suhadolnice. Lep obnovljen stari mlin, na njem tabli, ki sta opisovali vse vrednote te tihe doline.

 

 

Pa spet po klancu navzgor, žive duše nikjer, samo kave so nas malo čudno gledale. Jih je močno zanimalo, kakšno čudo gre mimo.. Še do kužnega znamenja, pa smo spet na vrhu..

 

Koder seže pogled, s soncem obisjani vrhovi gora, doline pa so se sramežljivo skrivale v meglicah. Če tako zgledajo nebesa, potem ni čudno, da nihče noče nazaj na zemljo!

 

Tam v daljavi se je počasi iz meglenega spanja začela kazati Šaleška dolina. Uff, še dolga pot je pred nama, ni kaj!

 

Sva bili zgodnji, ampak eni so že pridno pobirali krompir in naju pozdravljali. Ti hribovci so res deloven narod!
Malce naprej sva zavili proti dolini Velunje. Čeprav strma pot navzdol je hitro minila ob najinem čvekanju in prepevanju. Toliko pa v življenju že dolgo nisem pela. Še dobro, da naju ni kdo slišal, kdo ve kako sva vlekli vsaka po svoje, ampak bilo je pa iz srca in od veselja…Mogoče se je ap zato vsa divjad poskrila???’
Po dolini Velunje se je pa asfaltna pot dobro vlekla. Ni in ni imela konca. Zdaj so se prebudili tudi že obadi in kar dobro je bilo treba mahati z vejami, da te niso pičili. Madonca, ta golazen je pa res nadležna!
Le kje je kak smerokaz, da vidimo, koliko še do doma???…. Mater, obadi pa muhe nas bojo požrli!!!!

… Dan se je počasi že prevešal v drugo polovico. Skozi oblake so skromno začeli kukati sončni žarki, ki so še bolj podžgali obade, težek zrak in sparina pa sta me pripravila do tega da sem morala sleči pulover. Pa še tisti težki nahrbtnik na ramah…mater, kaj le ima Slavica noter? Pa ravno danes sem spet jaz na vrsti da ga tovorim!!!
Uuufff, znak, kaj le piše na njem? … Šoštanj 11…

 

No, potem smo pa že blizu doma!! Gremo naši…kar veselje smo dobili, Aldi in Brin pa kot da sta že zavohala domačo štalo, sta malce pospešila. Joj, kako bi fotkala, pa je bil mobi poln, sestrin tudi, samo na fotoaparatu je še ostalo nekaj posnetkov. Te je bilo pa potrebno prihraniti za pomembne trenutke!
Korakamo mi dalje, se tu in tam ustavimo ob potoku, da se vsi odžejamo, ko kar naenkrat pred nami tabla… Gaberke!!!!

 

Mater smo bili veseli!!! Zdaj smo že vsi vedeli, da smo zmagali! Prehodili smo dober del Koroške in zdaj se bližamo domu in prijateljem. Brin je postal že nestrpen in kot bi hotel reči, kaj stojim kot butasta pred tem znakom, me je z glavo potisnil, naj že prestavim te svoje krake proti domu.

 

Pojma nisem imela, da so Gaberke tako razvlečene. Ni in ni jim bilo konca….Zdaj bi mi pa prav prijal kakšen mrzel pir…. Ja, če si močno želiš, se ti tudi želja lahko izpolne! Trije vrli možaki so pred hišo debatirali vsak s svojim pivom v roki. A se bodo le spomnili in naju povabili zraven? Ma, ni bilo za reskirat, kdo ve, če bi se spomnili, sem jih raje kar sama ogovorila. Sva bili takoj povabljeni in tisto mrzlo pivo mi je z užitkom steklo po grlu. Tako, zdaj pa še kilometer, dva, pa smo že doma…
Tukajšnje bližnjice so nama pa dobro poznane. Čez hribček po senčnem gozdu, mimo KK Velenje čez cesto in v hrib…
Ko se je izza ovinka prikazala domača hiša, sva še enkrat na vse grlo zapeli: “Kdor vesele pesmi poje, gre po svetu lahkih nog….”
Prijatelji so nas pričakali.

 

Veseli, čeprav niso mogli verjeti, da nama je resnično uspelo.Še dobro, da sva naredili tooolikooo slik! Bili sva ponosi nase in na svoja konjiča Zmaga je bila naša!!!
Še do štalce, da poštimava konje, potem pa na žur do jutranjih ur…

Zahvala

Tako, čisto nepričakovano in neorganizirano, sva se odločili, da greva na dopust s svojima konjičema. Malce težko se je bilo odločiti kam, ampak potem sva si bili edini, da po Koroški. Nekako sva vedeli, do kam morava priti prvi dan, da bova lahko prespali in da bosta tudi Aldi in Brin dobro nastanjena, vse ostalo je bila pa čista sreča. Kar bo pač bo! Nisva ne vem kako zahtevni, zato tudi nisva pričakovali ne vem kakšnega luksusa. S sabo sva imeli zase spalki, veliko bolj sva si želeli, da bi bilo dobro poskrbljeno za najina konjiča.

 

Zemljevid narisan z roko in označen z glavnimi kraji, naj bi nama zadostoval. Pa ni bilo čisto tako!
A že prvi večer se je malce sfižilo, ko sta Aldi in Brin merila moči. Nujno je bilo potrebno poiskati nekaj drugega. Tu so nama priskočili na pomoč na kmetiji Jevšnik, za kar se jim od srca zahvaljujemo, saj so dobro, strokovno in kvalitetno poskrbeli za oba najina razbojnika. Prav tako se zahvaljujeva Mojci Altbauer, ker je pod streho sprejela naju in nama stregla kot v hotelu z desetimi zvezdicami.
Naslednji dan sva se res velikokrat izgubili, a pomoč sva dobili kjerkoli sva zanjo vprašali. Zahvaljujeva se vsem, ki ste nama ta dan pomagali najti pravo pot!

 

Še posebej bi se za ta dan zahvalili sestrini sodelavki Andreji Belaj, ki je napela vse moči in nama priskrbela prenočišče. Povrhu vsega naju je še brezplačno nahranila.
Vsekakor se morava na tem mestu zahvaliti družini Šibovnik, komu vsemu, nima smisla naštevati, eh, pa jih bom vseeno: Zoranu, ker je bil takoj pripravljen ponuditi prenočišče za konje, Tatjani za družbo, Damjanu, ker nama je odstopil svojo spalnico, gospodarju, ker naju je prenašal, še posebej pa gospodinji ga. Šibovnik, ker je poskrbela za vse nas, kot da smo njeni najbližji družinski člani. Prav tako se zahvaljujeva vsem starostam, ki so nama krajšali dopoldne in z nama uživali na soncu.Vsekakor pa tudi Tevžu, ki naju je naučil, kako dresirati ose.
Pot naju je pripeljala tudi na Jelenov vrh, kjer sva si neznansko želeli prenočiti. Za to izpolnjeno željo se zahvaljujeva oskrbniku g. Jaku Močivnik in njegovemu sinu, ki sta nama je odklenila in priskrbela večerjo, pa še zabavala sta naju.

 

Na koncu želim v imenu obeh povedati še, da je bil to eden najinih najlepših dopustov, da sva spoznali veliko dobrih in pridnih ljudi, da se bova obe radi spominjali teh dni, ko sva se naužili dela lepote slovenske dežele, prijaznosti, dobrote in poštenosti ljudi in da upava, da bomo še dolgo ostali prijatelji ter da se bomo še kdaj srečali. Mogoče pa bova tudi midve kdaj povrnili vsaj delček tistega, kar ste nama nudili.

 

Kdor vesele pesmi poje
gre po svetu lahkih nog,
če mu kdo nastavi zanko,
ga užene v kozji rog.

Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.

Bistri potok, hitri veter,
bele zvezde vrh gora,
gredo z mano tja do konca
tega širnega sveta.

Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.

Žrebitev

Žrebitev

1./  Prvi znak skorajšnje žrebitve je zatekanje vimen. To se lahko zgodi že par dni pred žrebitvijo ali pa samo par ur pred žrebitvijo. Trebuh je povešen in mišice okoli medenice postanejo ohlapne. Če je kobila na pasniku začne iskati svoj prostor, stran od svojih vrstnikov in vrstnic.

2./ V prvih stopnjah poroda postaja kobila vse bolj nemirna. Lahko, da se bo večkrat ulegla na tla in nato zopet vstala, lahko se brca po trebuhu itd. (znaki so podobni kot pri koliki).

3./ Z nadaljevanjem poroda postanejo tudi popadki vse bolj enakomirni (pri popadkih gre za krčenje maternice) kar se na ven vidi kot premikanje oz. tresenje trebuha. Belomodrikast mehur (vrečka vode) se že vidi pri vaginalni odprtini. Ko poči, iz njega izteče plodovna tekočina. V tem trenutku si kobila navadno vzame počitek.

 

 

4./ Tej fazi nato nemudoma sledi porod. Pojavi se drugi mehur, v katerem je žrebe. Kobila usloči hrbet, pri tem pa spusča zvoke podobne ječanju, kmalu za tem se pojavijo prve noge in gobček žrebička. Z veliko truda nato kobila povrže še ostali del žrebička.

5./ Po rojstvu lahko posteljica sama poči, če ne jo moramo pretrgati mi da žrebe lahko zadiha. Popkovina lahko sama poči ali pa kobila prežveči čezenj, ponavadi pa ga prerežemo sami s sterilnimi pripomočki, razkužimo in s prekuhanim povojem privežemo približno 5 centimetrov nad trebušno steno. Ostanek posteljice se izloči v naslednjih minutah. Posteljico je potrebno pregledati in preveriti če se je v celoti izločila, da ne pride do vnetij. Ko to opravite je priporočljivo, da pustite kobilo in žrebe sama, da se spoznata.

 

 

Kdaj poklicati veterinarja?

Če še nikoli niste bili prisotni pri žrebitvi, je potrebno, da se o celotnem postopku posvetujte z veterinarjem pred žrebitvijo. Veterinar/ka vam bo pojasnil/a kdaj je klic potreben. V vsakem primeru pa ko sumite, da je nekaj narobe, ne odlašajte in takoj pokličite veterinarja, saj je čas ključnega pomena.

 

 

Članek objavljen z dovoljenjem avtorice Wotan_go_West

 

Tako nemočne in tako vdane v usodo

Po pravici povedano, ni lahko delati za tole našo društvo. Imeti moraš dobre živce, včasih tudi dober želodec, biti moraš dober politik, pogajalec, terapevt, trimer, psiholog… Cel kup stvari moraš vedeti in poznati. Najtežje pa je gledati tiste žalostne oči, iz katerih se zrcali vdanost v usodo, v katerih lahko vidiš vse njihovo trpljenje, včasih tudi nezaupanje in jezo zaradi nemoči, upanje, željo po svobodi, po ljubezni, dotiku, lepi besedi.

Izbirati živali v zbirnih centrih, ki jim boš omogočil novo življenje, je tako kruto, da tega ne prenese vsak. Z omejenimi sredstvi društva,  izbrati med pedesetimi ali stotimi konji tri, ki jim boš omogočil novo in lepše življenje, je res peklensko delo. Toliko upajočih oči je uprtih vate, toliko duš, ki si želi, da bi s prstom pokazal nanje. Mladi, stari, živalski otroci, ki se niti ne zavedajo, da stojijo v boksu smrti, vsi z upanjem v očeh, da boš izbral ravno njih.

Se mora vdati v usodo in postati zrezek na vašem krožniku?Se mora vdati v usodo in postati zrezek na vašem krožniku?

Beda današnjega življenja se je hudo dotaknila tudi njih. Veliko lastnikov se je, zaradi slabih življenskih razmer, moralo odpovedati svojim konjskim prijateljem, veliko malih žrebičkov je v teh centrih pristalo zaradi nekontroliranega razploda, požrešnosti ljudi za denarjem, premale kupne moči in prevelike ponudbe na trgu.  Stojijo tam in ni jim jasno kaj se z njimi dogaja.

Nekoč ljubljeni in negovani, statusni simbol družine, klavrno stojijo v velikih in prenatrpanih skupinskih boksih. Boj za hrano, ki jo dobijo, je neizprosen. Nekoč, v svojem prejšnjem življenju pa so živeli v obilju, bili so oboževani…

 

Potem so tu konji, ki so vse življenje preživeli na privezu v hlevu. Pred sabo zid, za sabo kup dreka. Krtača je bila le redka, bič pa pogost. Trdo je bilo njihovo življenje. A tudi njim ni nič jasno. …

Že prvič, ko sem jo videla, sem vedela, da ima ta kobilica prečudovit značajVse življenje eno samo trpljenje

Najhuje je, ko pogledam žrebičke. Šele dobro so začeli živeti, pred njimi bi morala biti še dolga in lepa življenska pot, pa so pristali tu. Njihova pot se končuje že na začetku…S tistimi velikimi prestrašenimi očmi mi vedno delujejo, kot da bi majhne otroke strpala v zapor in jih obsodila na smrt.

Pmu žrebički, stranski proizvod PMU kobil, namenjeni za zakolNjihovo življenje se ni niti začelo, pa že čakajo na smrt

In potem izbiraš…. Če nimaš kakšnega resnega povpraševanja po žrebičkih, jih sploh ne pogledaš. Ne, ker jih nočeš, ker jih ne moreš! Ker te boli srce in duša ob pogledu nanje. Le kako prepričati ljudi, da ne bi več tako brezglavo parili živali, ki jih potem ne morejo prodati in jih zato namenijo za zakol?

Potem so tu dobri konji, katerih lastniki so prišli v takšne in drugačne težave. Prvo čemur so se odpovedali, je bil konj. Ne kolo, ne motor, ne avto…konj! Trg prenasičen, nujna potreba po denarju in konji so pristali v zbirnem centru…Tu se začne prva izbira…in gledaš, iščeš, se odločaš…Izbereš… Preostale oči nemo in razočarano strmijo vate… Bolečina tistih nemih in razočaranih pogledov ti para srce….

 

Zadnji v vrsti so čisto navadni delovni mešanci, križanci ali kakorkoli že. Njihovo življenje že tako ni bilo bog ve kaj, svojo pot pa zaključujejo tu. Med njimi vlada nekakšna popolna vdanost v usodo, niti naši pogledi jih ne pretresejo. Nekako jim je vseeno ali bodo izbrani ali ne.  A mi izbiramo…

Delo je opravljeno. Morala bi se počutiti kot Bog, saj sem podarila, rešila nekaj življenj. A počutim se tako usrano, potrto, neizpolnjeno. Le zakaj je življenje tako kruto, tako bedno?

Še nekaj dni po “opravljenem delu” ne morem spati. Spremljajo me tisti žalostni pogledi, ki so s takšnim upanjem zrli vame in čakali, da izberem njih…A denarja ni bilo dovolj in njihova usoda je bila z mojim odhodom dokončno zapečatena….

Tudi konji jočejoTudi konji jočejo

 

 

 

Dušebrižniki

Pred časom sem napisala blog »Tako nemočne in tako vdane v usodo«. V njem sem opisala, kakšno je naše delo, s čim vse se spopadamo, kaj vse vidimo in da je to delo, ki bi ga le malokdo opravljal. Danes je ga. Nina napisala blog z naslovom »MOJA PROŠNJA«, ki je bil prav tako objavljen na več straneh, med drugim tudi na konjeniških straneh ljubiteljev konj.

Žalostno, toda resnično je to, da smo sicer v začetku delovanja DPK najbolj računali na podporo prav pri lastnikih in ljubiteljih konj, smo pa prav z njihove strani poželi največ kritike in posmeha na naš račun.

Kar me najbolj razjezi, so »pametni« komentarji raznoraznih tako imenovanih in samooklicanih ljubiteljev, ki se niti s svojim polnim imenom ne predstavijo, naše delo pa dajejo v nič in se nam posmehujejo na vseh koncih in krajih. Zanje smo primitivke s preveč čustvenim srcem, ki se ne morejo sprijazniti, da ljudje konje tudi jedo. No, ni čisto tako! Vse vemo, da ljudje konje jedo in jih bodo jedli, a če lahko rešimo kakšno življenje in s tem osrečimo drugega človeka, potem je naše delo pomembno!!

Prav tako sem začudena nad komentarji konjskih strokovnjakov. Vsi tako lepo pametujejo, kaj in kako bi, če bi bili na našem mestu, nihče od njih pa se nam ni pridružil, ni pomagal,niti se ni včlanil v naše društvo. Vsi vedo, kaj bi bilo potrebno storiti, kako pritisniti na VURS, kako prijavljati zlorabljanje in zanemarjanje, kako odvzeti konja. Vsi nam pred nosom mahajo s svojimi mnenji, kako je zakonodaja mlahava, kako ni nič urejenega na tem področju, vendar pa še nisem imela te časti, da bi koga od teh pametnjakovičev spoznala in bi mi lahko osebno povedal, kaj je sam naredil na tem področju in ali se nam je pripravljen pridružiti ali pomagati. Prav tako nisem nikjer zasledila, da bi kdo od teh strokovnjakov opravil prijavo inšpekciji in pomagal začeti urejati zadeve na tem področju.

Na nekaterih straneh se brišejo naši posti, eni nas obsojajo prosjačenja denarja, eni prosjačenja za zastonj konje. Nekdo mi je napisal: »Ne zdi se mi prav, da v imenu društva prosite miloščino in nagovarjate rejce, da dajo ali za simbolično ceno prodajo konja« Po drugi strani pa nam ponujajo uvožene konje, ki so jih rešila društva za pomoč živalim drugih držav. Zastonj. Ampak fora je v tem, da se moraš včlaniti in že samo članstvo stane 100 eur. Potem je potrebno urediti dokumentacijo, najti prevoz in konja uvoziti k nam. No, tudi to ni zastonj, zato tudi, če ga dobimo «zastonj«, ga zastonj ne moremo oddati.

Ampak tudi ta stran ima svoj odgovor: Naše društvo je izključno prostovoljno in deluje izključno na donacijah in dobrodelnih prispevkih posameznikov ali podjetij, ki se odločijo darovati ali donirati delo društva. Kako društvo pridobiva sredstva pa je njegova odločitev in sposobnost. Je pa sistem enak kot pri vseh društvih in zavetiščih, ki delujejo v dobro živali. Samo, da so ti že bolj ali manj znani in da njihovo »prosjačenje« ni več prosjačenje!!!

Po drugi strani pa nas nekateri obsojajo, češ, da od rejcev plemenskih konj »fehtarimo«, da nam podarijo odslužene konje!!! Še nobeden do sedaj nam jih ni podaril!!! Do sedaj še ni bilo junaka, ki bi poklical najprej nas in šele potem mesarja, pa nam po ceni, za katero MORA prodati mesarju, proda nam! Ne, raje k mesarju, kot k nam, raje v klobase, kot da bi mu dovolil živeti dalje. In koliko dobrih živali konča tam, kjer jim ne bi bilo treba! Me res zanima zakaj lahko konja mesarju prodajo za 400 evrov, če pa ga ponudijo, DPK pa je cena takoj 800 evrov? V čem je torej razlika? Zakaj je isti konj pri mesarju vreden tako malo, če pa želiš, da bi živel, pa tako veliko? In naše društvo ne »fehtari«, ampak poziva, apelira na lastnike konj, da konja najprej ponudijo DPK šele nato, če DPK konja ne more odkupiti po ponujeni ceni, ponudijo mesarju. Ampak pri mesarju zanj dobijo še vedno manj, kot ga prej ponujajo DPK…začaran krog…Kaj pridobijo? Nič! Društvo potem npr. istega konja, ki mu ga je lastnik ponudil za 800 evrov in mesarju prodal za 400 evrov od mesarja odkupi za 600 evrov. In kdo je zaslužil? Nihče drug kot mesar!  In cilj DPK je, da tega istega konja lastnik ponudi in proda DPK po ceni, ki bi jo dobil pri mesarju. Tako bi se vsi izognili ovinkom in preprečili zaslužkarstvo prekupčevalcev!!! Pa še konj bi bil premeščen v normalno okolje, ne pa v hiralnice in zbiralnice, kjer se samo še »en kos gnilega mesa več«!

Ne posmehujte se našemu delu, ker ni lahko! Raje preberite še enkrat, zamislite se in premislite. Razmislite in še enkrat razmislite. Vprašajte nas, posvetujte se z nami!Ne gradite zaslužka na nas, mi želimo samo pomagati vašim prijateljem in ljubljencem. In ne mislite, da je blog ga. Nine »Moja prošnja« fehtanje! Ne, nikomur ni lahko prositi! A ko vidiš tistih 100,200 parov oči, ki z upanjem zrejo vate in prosijo, da jim pomagaš rešiti se objema smrti, potem ni ničesar več težko! Sama zase vem, da bi težko prosila kos kruha zase, vem pa, da mi ni težko napisati prošnje za pomoč tem plemenitim živalim. Prosim zanje, ker sem jih videla, ker sem videla njihove oči, njihove neme prošnje in ker v srcu vem, da bom naredila vse, da bi jim lahko pomagala! Pomagajte tudi vi….

Taborišče

Zelo podobno…

 

 

Skrb za starejšega konja

1.Kakšni so znaki staranja?

  • degeneracija mišic
  • sive dlake okoli oči, ušes, čela in gobca
  • vdrt obraz oz. jamice nad očmi
  • šepanje in artritis
  • izguba teže
  • težave pri prehranjevanju ali izguba apetita
  • padec odpornosti mehanizma

2.Zakaj potrebuje starejši konj več nege?

  • srce, ledvica, jetra, prebavni trak in imusnski sistem postanejo manj učinkoviti
  • kosti postanejo krhkejše
  • mišice postanejo šibkejše
  • vezi in sklepi izgubijo svojo elastičnost oz. prožnost
  • hormonske spremembe lahko vplivajo na telo konja in njegovo stanje

3.Kakšna posebna nega je potrebna?

zobje – preglejte zobe vsaj 2x letno oz. takrat ko opazite izgubo teže in težave pri žvečenju

hrana -primerna hrana je pomembna. Hrana starejšega konja bi morala biti:

  • okusna
  • taka, ki jo konj zlahka žveči in požira
  • brez prahu
  • vsebuje veliko proteinov in vlaknin
  • vsebuje pomembne minerale in vitamine
  • ima visoko energijsko vrednost
  • je lahko prebavljiva

Preden se odločite za spremembo jedilnika se posvetujte z veterinarjem. Ta bo najverjetneje želel pregledati delovanje ledvic in jeter. Če bo odredil, da je sprememba potrebna storite to preko 7 do 10 dni in ne kar naenkrat. Konj naj ima ta čas ves čas na voljo neomejene količine vode. Ker je težko prepričati konja naj pije je priporočljivo, da mu hrano namakate in mu, po potrebi, dodajate elektrolite.

4.Splošna nega (starejšega) konja

  • redno dajanje paste proti parazitom  in redno cepljenje
  • zagotovitev udobnega in primernega hleva oz. boxa, če pa je konj na paši zagotovitev primernega zavetja
  • konj naj bo čim pogosteje v izpustu, tako mu omogočite svobodo gibanja in preprečujete otopelost
  • omogočite mu primerno družbo (konja, ki ni preveč živahen)
  • če je konj na pašniku ga preglejte vsaj 2x dnevno, da opazite morebitne spremembe ali poškodbe
  • potrebna je primerna vadba za konja, da se ohranijo mišice in prožne vezi (bolj ko se konj stara bolj je priporočljivo, da se o njegovi vadbi posvetujte z veterinarjem)
  • redno kovanje ali spodrezavanje na vsakih 5 do 8 tednov oz po potrebi

5.Kakšni problemi se pravzaprav lahko pojavijo pri starejšem konju?

artritis oz. vnetje sklepov – znaki artritisa so otopelost in šepanje, na kar pa lahko vplivamo z redno vadbo. Artritis je navadno bolj očiten v mrazu in spreminjajočem vremenu. Ko je artritis pri konju enkrat prisoten, bo sotal prisoten za vedno.  V neki določeni meri lahko pomagajo določena zelišča, povoji, magnetna terapija in sredstva proti bolečinam.

zobje – s staranjem je obraba konjskih zob hitrejša kot pa morebitna nova rast, kar pa vpliva na žvečenje. Lahko se pri zobeh pojavijo tudi ostri konci/robovi, ki pri žvečenju povzročajo bolečino, zaradi česar konj zaužije manj hrane. Ti konci oz. ostri robovi lahko povzročijo razne ranice v ustni votlini in na jeziku, zaradi česar lahko pride do infekcije. Pojavlja se tudi izguba zob, lahko se celo zgodi, da bo vaš konj v celoti ostal brez zob in boste morali korenito spremeniti njegov jedilnik (seveda s sodolovanjem veterinarja)

jetra in ledvice – degeneracija jeter in ledvic zmanjša možnost, da bi organi delovali normalno. Znaki, ki nas na to opozorijo so izguba telesne teže in izguba apetita. Če pride do resnejših problemov se lahko to odraža tudi v konjevem vedenju. Konj je razdražen, kroži po boxu itd. Membrane lahko pokažejo rumeno obarvanost. Problemi v delovanju ledvic in jeter so take narave, da je obisk veterinarja nujen.

Pituitary dysfunction oz. okvara žleze, ki v centru možgan pomaga nadzirati rast

Znaki so:

  • kronični laminitis
  • povečano zaužitje vode
  • debele blazinice nad očmi
  • povečano izločanje vode
  • nezmožnost regulacije dlake

Thyroid dysfunction oz. okvare žleze v vratu, ki pomaga nadzorovati telesno rast

Lahko gre za zmanjšano ali pa povečano delovanje te žleze.

Zmanjšano delovanje se odraža v.

  • izguba dlake
  • pridobivanje teže in maščobe
  • mentalni problemi
  • netolerantnost na nizke temperature
  • neplodnost

Povečano delovanje žleze se odraža v:

  • neenakomernem bitju srca
  • nervoznosti
  • izgubi teže
  • povečanemu zaužitju vode

V zadnjih dveh primerih je nujno potrebno stopiti v stik z vašim veterinarjem, ki vam bo svetoval o nadaljni oskrbi.

Reprodukcija

Delovanje hormonov je manj učinkovito, kar se odraža v zmanjšanju plodnosti oz. neplodnosti pri kobilah in žrebcih. Pri kastratih lahko pride do zatekanja in infekcije kože oz. vrečke, ki pokriva penis, kar lahko povzroči težave pri urineranju.

Rak

Pri starejših konjih se lahko pojavi tudi kaka oblika raka, ki pa je redkeša od tvorbe tumorjev in misičnih izrastkov.

Članek objavljen z dovoljenjem avtorice Wotan_go_West

 

 

Čutiti konja

Sama v mladosti nisem odraščala s konji, čeprav so mi bile to ene najlepših živali, kar sem jih videla. K naši hiši so konji prišli veliko kasneje.  Je pa res, da sem vedno rada obiskovala vsakovrstne konjeniške prireditve, kjer sem občudovala moč in plemenitost teh prekrasnih bitij.  Ne spomnim se, koliko časa smo otroci nagovarjali očeta, a dobro se spomnim dne, ko sem prišla domov in sem iz hleva zaslišala konjsko rezgetanje. Veselje vseh je bilo nepopisno, kaj lepšega se mi v življenju skoraj ni moglo zgoditi.

Tako se je začelo moje življenje s konji. Danes so pri hiši že 20 let in v tem času sem se od njih naučila veliko. Znanje o konjih sem vedno požirala, še posebej so mi bili dobrodošli nasveti starih konjarjev, kovačev, sedlarjev, rejcev, tudi prekupčevalcev…Od njih sem se naučila stvari, ki jih ne najdeš v nobeni knjigi, reviji ali danes na internetu. Majhne zvijače, veliki uspehi, vse to gre z roko v roki in kdo drug,  kot ti stari konjeljubci, jih ve več?

Ko sem si v mladosti postavljala življenjske cilje, ti konja niso nikoli vključevali. V tistih časih jih je bilo bore malo, pa še ti so veljali za prestiž in privilegij bogatih, kasneje so postali celo simbol revnih kmetov, ki si v vzponu tehnologije,  še niso mogli privoščiti traktorja in njegovih priključkov.

 

Potem so se časi začeli spreminjati, prvi konj je bil pri hiši. Navdušenje, kot sem rekla ogromno, vsi smo želeli jahati. Naredili smo celo urnik, kdaj je kdo na vrsti, a ponavadi sem izpadla zaradi takšnega ali drugačnega vzroka, če drugega ni bilo, je pa padal dež.

Če se danes spomnim tistih časov, moram priznati, da smo bili pavi kalibri. Kakšno sedlo, pa oprema?! Deko čez konjev hrbet, ata je od nekod privlekel stare furmanske žvale, nekje drugje je dobil uzdo, deko pa smo privezali kar z rudarskim pasom. Kobilo sem postavila za škarpo, še sreča, da je stala, in iz škarpe zlezla nanjo. Glede na to, kako je bila trmasta in plašljiva, mi je še danes zanimivo, da nisem padla iz nje. Je pa imela svoje fore. Ko se je naveličala ali pa ji ni bilo, da bi šla dalje, je kar sedla na zadnjo plat. Tako sva sedeli po 10-15 minut, nato se je spomnila, vstala  in odkorakala domov.

Ampak, kot sem rekla, ena kobila in pet jahačev, to ne gre. Nazadnje se je začel pri hiši prepir že samo zaradi tega, kdo je jahal, kdo ni, kdo bo in kdo ne. No, pa tudi kobilica ni bila preveč primerna za nas. Našli smo ji dober dom in še danes se veselo pase na planini in uživa svoje konjsko življenje.

Potem je prišla k hiši Ania. Velika, prelepa kasaška kobila, na koncu brejosti. Torej pri hiši se bo skotil tudi prvi žrebiček. Kobila je bila za vse nas zlata vredna. Vsak dan smo jo vodili na sprehod in pazili nanjo kot na punčico svojega očesa. Božanje in krtačenje je bilo nenehno. Vedno je kdo dežural v hlevu, in verjamem, da si je kobila komaj želela večera, da se je vsaj malo spočila od vseh nas.

Na svet je prikukal prelep mali žrebček, ki mu je mama takoj dala ime Amor. Noge so bile tako dolge, da se revež sam, nikakor ni mogel postaviti nanje. Naša pomoč je bila nujno potrebna. Bil je prelep! Vsi smo se zaljubili vanj, cele dneve smo ga crkljali in vlačili za sabo. Tudi on se nas ni nikoli naveličal. Kjerkoli je zagledal otroke, takoj jo je primahal do njih in potisnil glavo v njihove roke.

 

In ta konjiček je potem meni pokazal mojo pot in mojo povezavo s konji. Tri leta sem očeta prosila, naj ga ne proda, naj  bo naš, naj bo samo moj. Končno se me je usmilil in mi ga podaril. Izpolnila se mi je želja, za katero sem mislila, da je neuresničljiva. Ničkoliko poti sva prehodila skupaj v njegovih prvih treh letih življenja. Z njim sem se neprestano pogovarjala, on pa je capljal ob meni in me poslušal. Kaj vem, kaj vse sem mu bluzila, ampak nikoli se ni pritoževal, pravzaprav je komaj čakal, da vzamem povodec in da greva.

 

Neznansko sva se navezala drug na drugega. Najini življenji sta se začeli tesno prepletati. Navezanost enega na drugega je bila skoraj pravljična. Kaj takega ima človek samo enkrat v življenju in nikoli več. Bilo je, kot da bi si brala misli, vsak trenutek sva vedela, kaj kdo želi. Ni bilo potrebnih besed, samo moja misel in Amor je vedel kaj storiti.

 

Pri treh letih smo ga ujahali. Bilo je neverjetno. Kot da bi sedlo nosil že celo življenje. Sprejel ga je brez kakršnegakoli odpora. Nekaj dni sva se tako sprehajala z njim, potem si samo sedel nanj in lahko sva odjahala kamorkoli.

Veliko prelepih uric sva preživela skupaj. Potepala sva se, kar tako, brez cilja, samo, da sva bila skupaj, da sva čutila bitje srca drug drugega, da sva si brala misli. Moje življenje je bila pravljica. Hodila sva po prelepih gozdnih poteh in jaz sem mu šepetala svoje misli in želje, razpredala vsakdanje tegobe, ga spraševala za nasvete, se smejala in mu pela.

 

Naučil me je vsega, kar danes znam in vem o konjski duši, o njegovem razpoloženju, notranjem miru ali boju, ljubezni, njegovi brezpogojni vdanosti, želji, da bi mi ustregel in bil z mano. Naučil me je konja dojemati z dušo in srcem. Pokazal mi je, da se v konjskih očeh zrcali vse njegovo življenje, prošnje, ljubezni.

Samo zaradi njega sem danes to, kar sem. Tudi v najtežjih življenskih trenutkih mi je znal dati tolažbo in brezmejno ljubezen. Ko je zaradi zahrbtne bolezni umiral, sem umirala z njim. Njegova pametna in plemenita glava je ležala v mojem naročju, ko me je še zadnjič pogledal, se mi z očmi zahvalil in za vedno zaspal. Takrat sem mislila, da bom umrla tudi sama.

 

Dolgo ga nisem mogla preboleti, pravzaprav ga prebolevam še danes. A dal mi je nekaj, za kar tudi sama dolgo nisem vedela, da imam….

…pravzaprav imam veliko srečo. Sem ena redkih ljudi, ki ima možnost pomagati konjem, rešenim pred zakolom. Imam možnost dati jim ljubezen, občutek varnosti in topline. Lahko gledam njihovo spreminjanje od dne, ko pridejo, do odhoda v nov dom.

Res je težko izbirati in podarjati življenja, če imaš omejena sredstva. Težko je gledati tiste oči, ki z upanjem zrejo vate in čakajo, da s prstom pokažeš nanje. Ampak nekako veš, da vseh ne moreš rešiti. A tisti, ki si jih izbral, tisti ti bodo svojo hvaležnost znali povrniti.

Ponavadi pridejo shujšani, dehidrirani, umazani in zanemarjeni. Ni, da ne vidiš. Vsi po vrsti pa so v začetku tako zelo nezaupljivi. Težke življenske izkušnje ali samo razočaraje nad bivšimi lastniki, se jim riše v očeh. Vonj zbirnega centra, vonj po krvi in smrti, ne pozabijo tako hitro. V začetku potrebujejo samo mir, hrano in vodo. Potrebujejo počitek od vsega, kar so doživeli in preživeli. Šele potem se lahko začne delo z njimi. Počasi korak za korakom, dan za dnem, nato opažaš spremembe. Ne samo telesne, tudi psihične. Te konje ne moreš kupiti s priboljški. Njim to ne pomeni nič. Mogoče trenutno, dolgoročno nikoli.

Kljub svoji velikosti, je bila” Drimka” zelo prijazna kobila, ki je imela izredno rada ljudi

Ti konji potrebujejo drugačen pristop. Vsi, brez izjeme, si želijo topline, nežnosti in ljubezni. Nekateri ti zaupajo kmalu, drugi za to potrebujejo dalj časa. Delo z njimi je neverjetno. Nikoli ni enako, ustaljenega postopka ni. Vsak konj je oseba zase, vsak potrebuje drugačen pristop, drugačno delo, vsi pa neizmerno hrepenijo po ljubezni. Roka, ki ga boža, je vredna več, kot tisoč priboljškov. Šepetati mu je nekaj najlepšega. Z veseljem te bo poslušal, čeprav spočetka nezaupljivo, se bo kasneje sprostil. Počasi si bo želel vedno več druženja s tabo, dotikanja, božanja, crkljanja.

 

Doseči njegovo brezpogojno zaupanje, pa je vrhunec vsega dela. Čeprav je potrebno vanj vložiti ogromno truda in dela, se vse izplača.  Ko ti konj začne enkrat zaupati, se bo vajin odnos spremenil v nekaj najlepšega v življenju.

In ti konji, rešeni vsega hudega, rešeni pred pragom smrti, ti konji bodo znali ceniti to, kar jim nudiš in daješ.  Če ti ne boš razočaral njih, te tudi oni ne bodo nikoli. Zate bodo želeli dati srce in dušo. Njihova navezanost bo brezmejna in brezpogojna.

Za take izkušnje se splača živeti. Vesela sem, da sem tega deležna. A za vse to, kar znam in zmorem, se moram zahvaliti mojemu Amorju. Če ne bi bilo njega, tega ne bi nikoli vedela in občutila. Hvaležna sem za vse tiste dneve in trenutke, ki mi jih je podaril. Čeprav sem mislila, da jaz učim njega, je on učil mene. Tega se takrat nisem zavedala. Pravzaprav, sploh nisem vedela, kaj se dogaja. Šele kasneje, veliko kasneje, sem spoznala, kakšen je bil najin odnos. Nisem bila učiteljica, bila sem učenka. Hvala ti Amor!

 

 

 

 

 

Jutri spet odhajam

Jutri je spet tisti dan… Jutri spet odhajam podarjat življenja….Nisem Bog, pa vendar imam nalogo izbrati in podariti….

Že ves teden se psihično pripravljam na to, kaj bom videla, kako me bodo proseče oči gledale, da se jih usmilim….Spet bom čutila dotike tistih vlažnih gobčkov, ki se me bodo dotikali, ki me bodo z rahlim butanjem opozarjali nase in nemo prosili naj jih vendarle izberem. Najbolj žalostno je gledati tiste prelepe hladnokrvne konje, velikane z nežnim srcem, za katere ni več prihodnosti in za katere vem, da bodo končali na tovornjaku za Italijo.Italijani hočejo debele konje, da se v javnosti ne bi kazala beda konj, ki čakajo pred njihovimi klavnicami.

Nežni velikani vzrejeni za meso na vašem krožnikuNežni velikani vzrejeni za meso na vašem krožniku

poslednja pot trpljenjaposlednja pot trpljenja…

…nekateri cilja ne dočakajo……nekateri cilja ne dočakajo…

Kaj bi dala, da bi jim lahko prihranila to pot njihovega trpljenja!!!! Ampak zanje ni povpraševanja, zato med njimi ne morem izbirati. Lahko jim dam samo svoj zadnji nežen dotik in jih v mislih prosim odpuščanja, ker moram mimo njih.

Bojim se, koliko žrebičkov bom videla. Leto je naokoli, kobile ponovno žrebijo, doma ni več prostora, kupcev zanje ni bilo, pa so se njihovi lastniki odločili in jih prodali za zakol. Nekateri med njimi so bili načrtno spočeti in rojeni z namenom, da končajo kot slasten žrebičkov zrezek. Eni prestrašeni in tresajoči stojijo v kakšnem kotu, drugi hitijo k tebi z željo, da čutijo človeški dotik. Nihče med njimi ne ve, kaj ga čaka. S tistimi zvedavimi očkami zrejo vame in napeto poslušajo, kaj jim bom povedala. Srce mi krvavi, ko jih gledam, najraje bi jih vse odpeljala na varno, daleč stran, kjer morija ne bi mogla do njih.

Nekoč se je veselil življenja….Nekoč se je veselil življenja….

…potem je končal v klavnici…potem je končal v klavnici

žrebički v klavnicižrebički v klavnici

Izbirati moram med zadnjimi, toplokrvnimi konji, ki so končali na tem kraju. Žalostne so njihove zgodbe. Veliko jih poznam. Za vsakega med njimi se pozanimam o njegovem prejšnjem življenju in vzroku, zakaj je končal tu. Med njimi izbiram.Vseh ne morem izbrati, vsem ne morem podariti življenja.

poslednje prijateljstvoposlednje prijateljstvo

 

Kriteriji so jasno postavljeni, odstopanj praktično ni. Vem, kaj bom videla in vem, da bom nekaj časa spet težko spala.

Ne vem, koga bom izbrala, ne vem, komu bom podarila življenje. Denarja je premalo. Izberem lahko največ dva, tri. Mi bo uspelo? Bom izbrala pravilno?

Ja, pripravljam se….Noč bo dolga in težka, neprespana. Jutri, ja jutri vam bom povedala, kako je biti Bog med temi trpečimi bitji….

 

 

Tudi breje kobile koljejo

Spodnje slike in posnetki vsebujejo sledi krutosti in niso primerne za otroke do 16. leta starosti.

 

Ogled slik in posnetkov na lastno odgovornost.

Saj sploh ne vem, kako naj začnem. Ampak, ko gledam, kaj se dogaja, sem tako besna, da bi najraje eksplodirala. Nekako ne morem dojeti, da se vse to dogaja v resničnem življenju, da je postal človek zver nad zvermi, da niti v divjini ni bolj okrutne živali, kot je ravno človek. Da vse to pogledam in vam o tem pišem, moram imeti dober želodec. Pogledam pa zato, da pokažem vsem tistim, ki si pred kruto resničnostjo zatiskajo oči.

Nedavno sem gledala film, kako je lastnik pripeljal v zakol brejo kobilo. Rabelj ali kako naj rečem, sploh ni pogledal, kaj mu je človek pripeljal, enostavno ji je na čelo naslonil puško in jo ustrelil. Prerezal ji je še vrat in jo transportiral v predelovalnico. Slabo mi je bilo, ko sem to videla.

Breja kobila v klavniciBreja kobila v klavnici

Tudi breje kobile, ki jih ubijejo, gredo v predelavo, za salamo ali zrezek na vašem krožnikuTudi breje kobile, ki jih ubijejo, gredo v predelavo, za salamo ali zrezek na vašem krožniku

In potem gledam naprej …tudi s kravami in svinjami se dogaja enako. Ni nam več važno koga ali kaj, samo, da se lahko izživljamo in pobijamo vse po vrsti. Ni nam važno, če živalski materi pod srcem bije novo življenje, važno je samo, kako njo in njene še nerojene potomce spraviti s sveta.

Ni še začel živeti, pa je moral umretiNi še začel živeti, pa je moral umreti

Razparali so jo in njeno potomstvo vrgli med odpadkeRazparali so jo in njeno potomstvo vrgli med odpadke

Gnusi se mi gledati, kako breje živali trpijo v klavnicah, ko čakajo, da povržejo svoj zarod. Brez vode in hrane dneve in dneve hirajo, čakajo na usmiljenje ljudi, a vedno zastonj. Ko v mukah podarijo življenje svojemu zarodu, jih na silo odvlečejo v klavnico, mladiče pa enostavno vržejo med klavniške odpadke. Ti siromaki tam potem hirajo in umirajo v mukah, komaj rojeni a že zavrženi. Ponekod pa so celo tako požrešni, da še nerojeno žival potem, ko mater ubijejo in ji razparajo trebuh, prav tako predelajo v slastne in sočne zrezke pripravljene za vašo mizo.

Nerojena teleta, ki so jih iztrgali iz materinega trebuhaNerojena teleta, ki so jih iztrgali iz materinega trebuha

Iz tega nerojenega telička se prav lahko pojavi zrezek na vašem krožnikuIz tega nerojenega telička se prav lahko pojavi zrezek na vašem krožniku

Sprašujem se, kam drvi ta svet, kaj se je zgodilo z njim, kaj je narobe z ljudmi, da je v njihovih srcih toliko krutosti. To ni več boj za preživetje, to je požrešnost brez meja. Je resnično potrebno pobijati breje živali, zato, da zadostimo nekim normam v službi? Ali človek res nima več srca, nima več usmiljenja in ponižnosti?

Spustiti konja na prosto in ga loviti s puškami…to pa je trofeja!!!!Spustiti konja na prosto in ga loviti s puškami…to pa je trofeja!!!!

Nismo sami na tem svetu in ta svet nam ni bil dan, da nad njim izvajamo grozodejstva. Tukaj smo samo pikica, samo delček nečesa večjega in močnejšega. In naše življenje ni večno. Čeprav mislimo, da nam je večnost dana, se motimo. Naše življenje je samo sekunda v večnosti časa. Pomislimo torej, da smo tudi mi minljivi. In če obstaja kazen za naše tuzemsko življenje, potem nam bo v drugem življenju zelo težko….

 

Evtanazija

Beseda evtanazija ima grški izvor: ‘eu’ pomeni ‘dober/a’ in thanatos pomeni smrt.

Cilj evtanazije je, da se zagotovi hitra in neboleča smrt nase živali z namenom, da se prepreči in konča nepotrebno trpljenje.

1. Kdaj je evtanazija potrebna?

Kvaliteta življenja našega konja nam bi morala biti najvišja prioriteta. Ko konj postane zelo star ali bolan se kvaliteta njegovega življenja zmanjša in takrat je razumljivo, da se v nas pojavi želja po zaščiti našega konja pred bolečino in trpljenjem.

Na evtanazijo bi bilo potrebno pomisliti v primerih, če vaš konj:

– trpi zaradi neozdravljive bolezni,ki mu povzroča bolečino

– ima hudo srčno ali pljučno bolezen, ki mu onemogoča normalno dihanje

– ne more več normalno jesti in piti

– ne more izločati iztrebkov in vode brez bolečine

– se ne more normalno gibati in stati

– je postal slep in to zanj predstavlja nevarnost poškodb

– je zelo bolan in so  čustvene in finančne zahteve za skrb več kot lahko vi in vaš konj prenesete

– se pri njem pojavlja kronično šepanje

– ima koliko, ki se ne da operirat

– ima neozdravljivo bolezen, ki se lahko prenaša na druge živali

– pri žrebetih rojenih z resnimi telesnimi hibami

– zaradi oslabitve,kot posledice starosti

– nevarnih vedenjskih potez/ značilnosti

 

 

2. Kako se evtanazija izvrši?

Obstajata dve metodi evtanazije in sicer:

* preko inekcje – povzroči tako imenovani overdose zdravil (gre za prekomerno zaužitje zdravil ki povzroci zastoj srca )

*  s pištolo

a)Smrtonosna inekcija

Postopek se ponavadi začne z vbrizgom sedativa oz. pomirjevala, da se konj umiri. Posebna mešanica zdravil se vbrizga z inekcijo preko katetra(kanala), ki je vstavljen v žilo in povzroči hitro in nebolečo smrt. Konj pade na tla, zelo hitro izgubi zavest in zmožnost občutiti strah in bolečino. Proces se konča še z zadnjo inekcijo,ki zaustavi bitje srca.

Pri procesu oz. po njem se lahko pri konju pojavi se sopenje in tresljaji,lahko tudi kakšen premik udov, vse to pa so normalni refleksi, ki se pojavijo šele potem, ko je konj že mrtev. So pa take reakcije lahko zelo vznemirjajoče za lastnika.

Ta metoda ni primerna za vse konje se posebej ne tiste, ki ne marajo oz. se bojijo inekcij. Telo konja, ki je bil evtanaziran na ta način ni primerno za nadaljni odvoz v klavnico in zato odvoz predstavlja še nek dodaten strošek.

b)Uporaba pištole

Postopek se prav tako začne z vbrizgom pomirjevala, da se konj umiri. Potem se žrelo pištole namesti na konjevo celo oz. takoj pod grivo nad čelom. Metek pride do možgan in povzroči takojšno smrt. Ob sprožitvi pištole se zasliši glasen pok in konj nenadoma pade na tla, po možnosti z nekaj krvavitve iz nosu. Konj naj ne bi ne čutil ne slišal ničesar. Ko je konj že na tleh se lahko pojavijo enaki refleksi, ki sem jih že omenila in so narmalni refleksi po smrti.

 

3. Dilema naše prisotnosti pri evtanaziji

Že v naprej se je potrebno dogovoriti z veterinarjem o vaših željah pri postopku, vendar se morate zavedati dejstva, da bo vaš konj manj živčen in napet, če bodo ob prihodu veterinarja ob njem znani ljudje. Po drugi strani pa, če boste sami prestrašeni in živčni lahko to vaš konj zazna in postane nervozen.

Ne počutite se krivo in sramotno, če ne želite biti prisotni. Evtanazija konja, še posebej izvedena s pištolo je lahko zelo stresna za opazovalce.

 

4. Kdo odloča o primernosti evtanazije

Vaš veterinar vam lahko pojasni možnosti evtanazije in odgovori na vaša vprašanja, vendar se morate na koncu odločiti sami. Če imate za tako odločitev na voljo še nekaj časa vam bo mogoče pomagal pogovor z vašo družino ali pa drugimi lastniki konj, ki so že prestali tako situacijo. V primeru, da je vaš konj zavarovan in bo njegova smrt privedla do zahtevka glede na zavarovalno polico, je potrebno, da zavarovalnico že v naprej obvestite in pridobite njihovo soglasje.

Samo v ekstremnih izjemnih okoliščinah lahko veterinar uspava žival brez soglasja lastnika.

Npr. če konj zbeži iz izpusta ter zatava na avtocesto tam pa ga zadane avto, se lahko veterinar odloči za njegovo uspavanje, da konča njegovo trpljenje. Na srečo so taki primeri redki.

Zavedati se morate tudi, da ima veterinar pravico slediti svoji vesti in se lahko odloči, da ne bo uspaval živali, pri kateri se mu zdi evtanazija nepotrebna in nepravična, po drugi strani pa se lahko veterinar odloči, da bo prekinil zdravljenje živali, če lastnik konja s tem nehumano podaljšuje konjevo trpljenje in odlaga neizogibno smrt.

 

5. Kaj se zgodi s konjevim telesom po smrti

Glede na metodo evtanazije obstaja več načinov odstranitve trupla. Katerokoli možnost izberete je dobro, da opravite vse potrebno že v naprej, mogoče vam bo lažje, da to za vas stori nekdo drug, ker je v procesu žalovanja težko sprejeti kakršnekoli odločitve. Včasih lahko za odstranitev poskrbi veterinar.

a)Upepelitev oz. zažig

Ta možnost postaja vse bolj zaželjena med lastniki konj, lahko pa predstavlja tudi velik strošek. Tudi tu se posvetujte z vašim veterinarjem o podrobnostih.

V Sloveniji, po mojih podatkih, ta možnost ne obstaja v taki obliki kot to obstaja v tujini, kjer lahko pri zažigu dobite tudi žaro s pepelom vašega ljubljenca.

b)Pokop

Na žalost to ni zelo realna možnost, ker je v večini držav taka odstranitev trupla prepovedana z zakonom in je nadzorovana s strani pristojnih organov. Ponekod je ta možnost dovoljena, če ste lastnik zemlje oz. imate soglasje lastnika, pa še potem ne na zaščitenih območjih.

6. Nekaj o zavarovanju

Če je vaš konj zavarovan, je na vaših ramenih, da ste seznanjeni s predpisi vaše police, to vključuje tudi mali tisk. Večina zavarovalnic zahteva, da so o konjevem stanju oz. spremembah sproti obveščeni. To zajema, da so obveščeni o zdravljenju in potencialni evtanaziji. Tudi v primerih, ko je potrebna čim prejšnja evtanazija (npr. pri nesrečah) se je potrebno maksimalno potruditi, da se obvesti zavarovalnico, kar pa je naloga lastnika in ne veterinarja. Če je konjevo stanje stabilizirano, bo veliko zavarovalnic hotelo še mnenje kakega drugega veterinarja pred evtanazijo. V kakršnem koli primeru, se odločite po svoji presoji, kaj mislite, da je za konja dobro, če bi obvestilo zavarovalnice zahteval porabo dragocenega časa jo boste obvestili pač po postopku. S tem, da ste seznanjeni z vašo zavarovalno polico, lahko močno zmanjšate neprijetna presenečenja, ki bi se nanašala na vaš zahtevek.

 

7. Za konec

S tem, da ste že v naprej pripravljeni na konjevo smrt, pokažete, da se v celoti zavedat odgovornosti, ki jo prinaša lastništvo konja. Dobro je da o vaših željah obvestite tudi ljudi, ki skrbijo za vašega konja v času vaše odsotnosti.

Članek objavljen z dovoljenjem avtorice Wotan_go_West,

 

Garfiju v spomin

Že mogoče res, da tale blog ne paše ravno na to stran, ampak vseeno mu moram nekaj napisati v spomin. Pri hiši je bil dolgih 15 let in zaslužil si je, da mu vsaj nekaj malega napišem v slovo.

Še vedno se v živo spominjam, ko sem ga dobila. Bil je mali mačkon, ki je bil zavržen, ker ni dobil rodovnika. Pa kaj, če ga ni imel! Meni je bil všeč in vzela sem ga ter pripeljala domov. Oče je ravno takrat žaloval za svojim mačkom, ki mu ga je neka črna duša tako pretepla, da se je komaj privlekel domov, kjer je na pragu hiše poginil. Prepričan je bil da takšnega plavookega lepotca pri nas ne bo nikoli več, saj so bili v tistih časih resnično redki.

spoprijateljil se je lahko z vsako živaljo

A namenjeno je bilo, da sem takšnega našla in očetu v tolažbo prinesla k hiši. S tistimi svojimi modrimi očkami in prečudovitim karakterjem, je potem razveseljeval našo družino dolga leta. Bil je naš ponos, pravi dedec v mačkonu, glavni v ulici in celem naselju. Pa to ni tako majhno. Njegov “rajon” je bil ogromen. In mačke so ga imele rade. Večkarat je bil posojen tudi kot plemenjak in kakorkoli že, otrok ima verjetno ogromno.

Pred štirimi leti se je nekako primerilo, da sem dobila tudi muco, ki je bila ravno pravšnja za našega Garfija. Seveda je moral počakati, da je toliko odrasla, da je lahko postala njegova nevesta. Skupaj sta naredila prekrasne mucke, za katere vem in sem prepričana, da so razveselilitako mene in našo družino, kot tudi ljudi, ki so jih vzeli. Vsi, brez izjeme, so podedovali njegove prelepe modre oči in čudovit karakter. Še lansko leto se je z veseljem potrudil in si še zadnjič doma ustvaril potomstvo.

eden njegovih naraščajev

Ker pa je njegova izbranka, ki jo je tako skrbno čuval zadnja leta in se ni premaknil stran od nje, imela prevelike želje, sem se odločila in jo sterilizirala.  Vsekakor sem mu s tem podrla vse plane, kakšnega pol leta se je še trudil in jo osvajal, ko pa je videl, da mu ne vrača več ljubezni, se je odločil in si neveste spet iskal drugje.

Njegov prelep pogled

 

Z mladino je znal vedno ravnati, bil jim je prijatelj in varuška

 

 

A njegova leta so se mu že poznala, časi, ko je bil glavni na vasi, so minili in domov ni več prihajal ponosno, ampak poklapano, z velikimi pretepaškimi ranami po telesu. Potem je počakal nekaj dni, da sem ga oskrbela in pozdravila, pa spet hajdi naokoli. Ampak mladci se mu niso več pustili nadlegovati, spoznali so, da so močnejši od njega, pa je revež dobival samo še batine.

A njegovo srce ljubimca in hormoni mu niso dali miru. Čeprav je sedaj redno hodil domov, se je videlo, da so mu moči začele popuščati, da se ga je lotila starost in bolezen. Iz dneva v dan je postajal bolj klavrn, čedalje bolj bolan  in s čedalje večjimi ranami.

Danes se je domov komaj privlekel. Uho je bilo razparano, koža olupljena z njega. Komaj je še dihal, odpovedovati so mu začele ledvice in jetra. Sluh in vid sta mu itak pešala že nekaj časa  in verjetno ga je domov pripeljal samo še njegov nagon.

Resnično mi je bilo težko, ko sem morala sprejeti odločitev, s katero sem tako dolgo odlašala. S sestro sva ga naložili v avto in odpeljali k veterinarju. Srce se mi je trgalo, ko je tiho mijavkal in me klical, da ga pobožam. Spraševala sem se, če je moja odločitev pravilna in dovolj humana. V mislih sem preletela vseh njegovih 15 let. Imel je lepo življenje. Živel je kot pravi mačkon, užival je v vsakem trenutku svojega bitja. Pravzaprav se tudi sedaj ne morem spomniti, da bi se mu kdaj v teh letih godilo slabo.

Njegova družina:Mimi, Tosca, Kekec in Bacio

Čeprav sem vedela, da mu ni več pomoči, sem veterinarko morala še enkrat vprašati, če je še vsaj kakšna , četudi najmanjša možnost, da ga pozdravimo.  Pa je ni bilo več. Praktično mu je odpovedalo vse.

Še zadnjič sem ga stisnila k sebi in ga pobožala po njegovi veliki bučki. Solze so mi tekle, ko je mirno zaspal… Adijo Garfi in tam kamor si odšel, pozdravi mojega Amorja, Primrose in Zojo.  Srečal boš tudi svojega sinka Figara.

Njegov prvi sin Figaro, ki pa je tragično končal pod kolesi avtomobila

Uživajte in počivajte v miru.