Jaz Ikas I. del

Vsi se še spomnite našega Ikasa. Bil je prvi hladnokrvni konj, ki ga je reševalo društvo. Že v času njegovega bivanja v prehodnih boksih društva sem v dveh delih napisala njegovo zgodbo. Ta dva dela sedaj dobivata tudi nadaljevanje. V naslednjih dneh boste lahko prebrali še vse o njem in njegovem sedanjem življenju.

Tam, kjer sem se rodil, se je mojega rojstva razveselila vsa družina. Ne vem zakaj, najbrž zaradi mojih pikic, ki sem jih podedoval po očetu noriku Janezu Vulkanu. Moja mama res ni bila kakšne posebne barve, a bila je prelepa rjava noriška kobila, ki je zame dobro skrbela in pazila name kot na punčico svojega očesa. To leto življenja je zame minevalo v igri in zabavi in prepričan sem bil, da se mi v življenju ne more zgoditi nič hudega.

A kot vedno, se je usoda poigrala tudi z mano.  Nisem razumel, zakaj me hodi gledat toliko ljudi, a ko sem videl njihove obraze, ki me občudujejo, sem pokazal vse svoje vragolije, ki sem jih znal.  Če bi takrat vedel…

Prihajali so in odhajali, jaz pa sem še vedno veselo norel naokoli. In potem je prišel tisti temni dan, ko mi ni bilo nič več jasno. Privezali so me in si me dobro ogledali, preverili, koliko zrezkov in golaža bi lahko dobili iz mene. Le kaj so to zrezki? Kaj je to golaž, pa pečenka? O, jaz neznalček!!!

Nekaj so se pogovarjali, si nato segli v roke, izmenjali nekakšen pobarvan papir in že so me tlačili na prikolico. Branil sem se z vsemi štirimi, a nič ni pomagalo. Zbasali so me noter, tam je bil nek čuden vonj, ki ga še nisem poznal. Klical sem mamo, ona je klicala mene, njeno klicanje je postajalo čedalje bolj oddaljeno in nazadnje se je izgubilo.

Ikas v zbirnem centruJaz v zbirnem centru

Saj ne vem, koliko časa so me vozili, a končno smo se ustavili. Čuden prečuden občutek me je preveval, tistih vonjav nekako nisem mogel razločiti, niti jih nisem poznal. Šele kasneje sem izvedel, da je to vonj po smrti….

Bil sem preveč prestrašen, da bi se upiral, pa sem mirno korakal za možakarjem, ki me je peljal v nekakšen hlev in me privezal med druge konje.  Malo sem vriskal, je pa res, da mi je bilo čudno, ker mi nihče ni vrnil pozdrava. Njihove glave so bile sklonjene, bili so nekako otopeli, brez volje.

Po nekaj dneh sem spoznal, da je to moja poslednja postojanka v tem življenju.  O, kako sem si želel, da bi spet lahko tekal po zelenih pašnikih, se igral in izvajal norčije! A tu, kjer sem pristal, je bila usoda nekako zapečatena.

Ko sem se že vdal v usodo, se je od nekod prikazal moj angel in mi naklonil milost. Prišel je v obliki svetlolase ženske, ki se je v trenutku ustavila , pogledala svojo prijateljico in rekla: “Glej tega! A ni lep!”  Takoj sem se zavedel, da je to moja zadnja priložnost, da se rešim. Neprestano sem jo spremljal, jo butal vsakokrat, ko je šla mimo in prosil za življenje.  Iz njunega pogovora sem slišal, da sem še žrebiček, da ljudje tako mladih kot sem jaz, ne posvojijo radi, ker imajo z njimi preveč dela. A moj angel je prosil zame in me izprosil. Dogovorili so se in mi izprosili življenje še za 30 dni. V tem času mi morajo najti posvojitelja, drugače se moram vrniti in oditi na pot v neko Italijo.  In tista pot je menda strašansko huda, polna trpljenja in bolečine. In tam, v tisti Italiji naj bi umrl. Postal naj bi zrezek, golaž, pečenka. No, danes že vem, kaj to pomeni.

Ikas v prehodnem domu društvaJaz v prehodnem domu društva

Počasi a vztrajno se bliža rok 30-tih dni. Čeprav se moj angel trudi, mi doma še ni našel. Mi ga bo sploh lahko?

Vsak dan se učim vsega, kar še ne znam. Pokazali so mi, da voda ni bav bav, da je kopanje užitek, da krtača doseže tudi najbolj skrite kotičke in me očisti, le noge se nekako ne morem odločiti, da bi jih dal. Punce so sicer vztrajne, z mano imajo potrpljenje, le jaz se nekako ne morem odločiti. No, saj se bom, saj se bom.

Bila je moja soseda, ki je morala na pot v ItalijoBila je moja soseda v zbirnem centru, ki je morala na pot v Italijo

V tistem groznem hlevu so na moji desni stale tri prelepe žrebičke moje pasme, stare toliko kot jaz, na desni veliki sivi žrebec.  Naslednji dan jih ni bilo več!  Tiho in brez upiranja , vdane v usodo, so ponižno stopale na tovornjak, ki je bil poln takšnih otrok kot sem jaz. Niso rezgetali, niso topotali. Njihove glave so bile povešene, poslavljali so se nemo in tiho….Odšli so na svojo zadnjo, dolgo pot v Italijo…. Na tem tovornjaku bi moral biti tudi jaz! Bom moral na naslednjega?

 

 

 

Njihova zadnja pot je dolga in polna trpljenjaNjihova zadnja pot je dolga in polna trpljenja

 

Napišite komentar

Vaša elektronska pošta ne bo objavljena. Obvezna polja so označena z zvezdico *.