Obiski pri posvojenih konjih III del (22.1.2012)

Včeraj sicer ni bilo časa, kot veste, smo selili konje sem in tja, danes v tem prelepem sončnem dnevu, pa sva se z Ireno zopet odpravili malo naokoli, da si ogledava, kako domujejo še nekateri od naših posvojenih konjičkov. Želeli sva jih pogledati še nekaj, a dan je res prekratek  in že zadnje posvojenke se ni dalo več poslikati, saj naju je že lovila tema. Najini obiski so bili nenapovedani, saj sem želela videti posvojenčke takšne kot so vsak dan in ne “popedenane”, ker pridem na obisk.

Najprej sva se zjutraj ustavili na Krtini, kjer v hlevu Šilc domujeta Alisa in Joy of Life. Sprejela naju je Maja, ki je bila ta dan dežurna v hlevu. Našli sva jo v popolni bojni opremi sredi kidanja ter čiščenja hleva. V sončnem jutru so se konji sončili in dremali, nekateri  mirno jedli zajtrk, malo mlajšim pa so šle po glavah tudi neumnosti.

Kljub temu, da je Joy že posvojen, je imel to srečo, da je ostal v istem hlevu kot njegova mama Alisa in se še vedno lahko druži in crklja ob njej.

Malo nižje, pri deklici Luciji, domuje tudi poni Siandi. Ta naju je pričala na ogromnem pašniku. Tudi on ves lep in “poštirkan”, saj ga je Lucija že pred odhodom od doma pokrtačila in očedila. Veselo je mulil travo, nič kaj se ni dal motiti, le tu in tam je prišel malo pogledat, kaj je toliko direndaja okoli njega. Torej ga nisva več motili in sva se odpeljali še do hleva- ranča Janija Krmaca, kamor se je včeraj odpeljala na šolanje Lili (Jackie). Tu že od posvojitve domuje tudi Rafko, ki se je iz tistega malega žrebička prelevil v krasnega mladeniča. Jackie naju je že od daleč pozdravila, vsekakor ji ni bilo jasno, kaj delam tu. Rafko pa je bil radoveden in je iskal je priboljške. Lili me je res veselo pozdravljala in ogovarjala, a kaj ko se je mudilo naprej.

Oglasili sva se še pri posvojiteljici na daljavo naše Meggy, ga. Marjani in jo našli v hlevu pri njenem Cadyju. malce smo poklepetale, si izmenjale mnenja in nekaj šal in že sva z Ireno oddrveli dalje. Kot vedno sva tudi tokrat izpolnili nalogo in se ene trikrat, štirikrat izgubile, preden sem našla pravo pot do hleva, kjer domuje Car Pinno.

Pinno uživa v ogromnem izpustu s svojim lastnim hlevčkom. Še vedno je nabrit dečko, še vedno mu gredo po glavi neumnosti. Slikat se ni maral in prava sreča je, da sem sploh lahko naredila kakšno dobro fotko. Se ima pa krasno, uživa v življenju, neobremenjen in dobro preskrbljen. Telefon je zabrnel in naju opomnil, da morava dalje.

V blatni Brezovici sva iskali Aisho, vendar se je ta pred kratkim preselila, zato sva jo odšli iskat na novo lokacijo. Vmes sva se peljali še mimo Sinje Gorice in vsekakor sem morala pozdraviti prijatelja Leona, ki ga “v živo” nisem videla že nekaj let. Kar dobro je osivel, a še vedno je stari Leon, človek, ki ima rad konje.

Začelo se je že mračiti, a želela sem obiskati še Aisho, čeprav sem vedela, da jo že ne bom več mogla poslikati. Njo sva našli v Vnanjih Goricah, bila je v hlevu, pri večerji. Z Dominikom smo izmenjali še nekaj besed, saj z vsem videnim nisem bila čisto zadovoljna in se tudi nisem z vsem strinjala, malo sva še pocrkljali Aisho, ki pa se pri večerji ni dala kaj preveč motiti.

Konec za danes. Res sva imeli v planu obiskati še vsaj dva konjička, a tema naju je že lovila. Pa drugič.

Tudi tokrat sem bila z videnim zadovoljna, razen ene male pikice na koncu. Za posvojenčke je drugače poskrbljeno kot je treba, so zadovoljni, siti in prijazni. Tudi posvojitelji so krasni ljudje in lepo je bilo razpravljati z njimi.

Naši nadzornici Nastja Dvoršek in Maja Gregorič svoje delo opravljata profesionalno in vsa pohvala jima.

Prav tako moram pohvaliti tudi posvojitelje, ki so naju kljub presenečenju toplo sprejeli in z nama poklepetali.

HVALA VSEM VAM, KI SKRBITE ZA SVOJE POSVOJENČKE IN JIM DAJETE DOM, TOPLINO IN LJUBEZEN.

 

Napišite komentar

Vaša elektronska pošta ne bo objavljena. Obvezna polja so označena z zvezdico *.