Obiski pri posvojenih konjih III del (22.1.2012)

Včeraj sicer ni bilo časa, kot veste, smo selili konje sem in tja, danes v tem prelepem sončnem dnevu, pa sva se z Ireno zopet odpravili malo naokoli, da si ogledava, kako domujejo še nekateri od naših posvojenih konjičkov. Želeli sva jih pogledati še nekaj, a dan je res prekratek  in že zadnje posvojenke se ni dalo več poslikati, saj naju je že lovila tema. Najini obiski so bili nenapovedani, saj sem želela videti posvojenčke takšne kot so vsak dan in ne “popedenane”, ker pridem na obisk.

Najprej sva se zjutraj ustavili na Krtini, kjer v hlevu Šilc domujeta Alisa in Joy of Life. Sprejela naju je Maja, ki je bila ta dan dežurna v hlevu. Našli sva jo v popolni bojni opremi sredi kidanja ter čiščenja hleva. V sončnem jutru so se konji sončili in dremali, nekateri  mirno jedli zajtrk, malo mlajšim pa so šle po glavah tudi neumnosti.

Kljub temu, da je Joy že posvojen, je imel to srečo, da je ostal v istem hlevu kot njegova mama Alisa in se še vedno lahko druži in crklja ob njej.

Malo nižje, pri deklici Luciji, domuje tudi poni Siandi. Ta naju je pričala na ogromnem pašniku. Tudi on ves lep in “poštirkan”, saj ga je Lucija že pred odhodom od doma pokrtačila in očedila. Veselo je mulil travo, nič kaj se ni dal motiti, le tu in tam je prišel malo pogledat, kaj je toliko direndaja okoli njega. Torej ga nisva več motili in sva se odpeljali še do hleva- ranča Janija Krmaca, kamor se je včeraj odpeljala na šolanje Lili (Jackie). Tu že od posvojitve domuje tudi Rafko, ki se je iz tistega malega žrebička prelevil v krasnega mladeniča. Jackie naju je že od daleč pozdravila, vsekakor ji ni bilo jasno, kaj delam tu. Rafko pa je bil radoveden in je iskal je priboljške. Lili me je res veselo pozdravljala in ogovarjala, a kaj ko se je mudilo naprej.

Oglasili sva se še pri posvojiteljici na daljavo naše Meggy, ga. Marjani in jo našli v hlevu pri njenem Cadyju. malce smo poklepetale, si izmenjale mnenja in nekaj šal in že sva z Ireno oddrveli dalje. Kot vedno sva tudi tokrat izpolnili nalogo in se ene trikrat, štirikrat izgubile, preden sem našla pravo pot do hleva, kjer domuje Car Pinno.

Pinno uživa v ogromnem izpustu s svojim lastnim hlevčkom. Še vedno je nabrit dečko, še vedno mu gredo po glavi neumnosti. Slikat se ni maral in prava sreča je, da sem sploh lahko naredila kakšno dobro fotko. Se ima pa krasno, uživa v življenju, neobremenjen in dobro preskrbljen. Telefon je zabrnel in naju opomnil, da morava dalje.

V blatni Brezovici sva iskali Aisho, vendar se je ta pred kratkim preselila, zato sva jo odšli iskat na novo lokacijo. Vmes sva se peljali še mimo Sinje Gorice in vsekakor sem morala pozdraviti prijatelja Leona, ki ga “v živo” nisem videla že nekaj let. Kar dobro je osivel, a še vedno je stari Leon, človek, ki ima rad konje.

Začelo se je že mračiti, a želela sem obiskati še Aisho, čeprav sem vedela, da jo že ne bom več mogla poslikati. Njo sva našli v Vnanjih Goricah, bila je v hlevu, pri večerji. Z Dominikom smo izmenjali še nekaj besed, saj z vsem videnim nisem bila čisto zadovoljna in se tudi nisem z vsem strinjala, malo sva še pocrkljali Aisho, ki pa se pri večerji ni dala kaj preveč motiti.

Konec za danes. Res sva imeli v planu obiskati še vsaj dva konjička, a tema naju je že lovila. Pa drugič.

Tudi tokrat sem bila z videnim zadovoljna, razen ene male pikice na koncu. Za posvojenčke je drugače poskrbljeno kot je treba, so zadovoljni, siti in prijazni. Tudi posvojitelji so krasni ljudje in lepo je bilo razpravljati z njimi.

Naši nadzornici Nastja Dvoršek in Maja Gregorič svoje delo opravljata profesionalno in vsa pohvala jima.

Prav tako moram pohvaliti tudi posvojitelje, ki so naju kljub presenečenju toplo sprejeli in z nama poklepetali.

HVALA VSEM VAM, KI SKRBITE ZA SVOJE POSVOJENČKE IN JIM DAJETE DOM, TOPLINO IN LJUBEZEN.

 

Obiski pri posvojenih konjih II del (14.1.2012)

Tokrat smo obiskali še nekaj naših rešenčkov na Štajerskem koncu. Na vrsti so bili Ikas, Walter, Kani in Azor. Želeli smo še kaj več, a ti hitri temni večeri so nam malo prekrižali plane.

Že kar zgodaj, v sončnem jutru, sva se s Slavico nenapovedano odpravili proti Štoram, kjer pri Vesni in Mateju domujeta Ikas in Walter. Malo sva ju presenetili. Matej takšen kot vedno, v svojih delovnih oblačilih in z nasmehom na obrazu, je prikorakal iz hleva. Goske so naju glasno in veselo pozdravile, iz hleva je bilo slišati blejanje ovčk. Iz hiše je prišla Vesna in ko naju je zagledala, se ji je na obrazu razlezel nasmešek. Pospremila naju je do hleva, kjer sva si ogledali naša posvojenčka v njunem domu, pa prijateljico Divo, malo in nabrito ponico, ki jima zna dobro skakati po živčkih. Matej je kar nekam poniknil in medtem, ko smo vse tri občudovale mali živalski raj, je iz hiše pridišal omamni vonj po kavi. Uf, kako je prijala. V prekrasnem sončnem jutru smo sedeli pred tisto malo hišico in uživali v klepetu in petju ptic. Okoli nog sta se smukala dva psička  in Slavica si ni mogla kaj, da ju ne bi pocrkljala. Še enkrat smo se odpravili do hleva, še enkrat pregledali ves drobižek, ki ju tako zelo osrečuje, vriskali sva od veselja, ko nama je Matej skozi hlevsko okno ponudil mala jagenjčka. Prekrasno je bilo, še bi lahko sedeli in klepetali, a če sva hoteli še kaj narediti, je bilo treba na pot.

V Šentjurju sva se oglasili  pri naši nadzornici Nini Muršič, ki naju je povabila v svoj prekrasen lokal Piramida. Uf, krasno je bilo sesti na teraso pred lokalom,  a burjasti veter nas je pregnal v notranjost na toplo. Normalno je bilo, da smo morale počvekati, kako tudi ne, saj smo bile tri babnice na kupu. Joj, komaj sva se odpravili nazaj ven, kjer je pihalo kot noro.

Najti dom, kjer uživa Kani, …no to je bila pa že umetnost. Ene petkrat sva narobe zavili, si ogledali vse tiste lepe hribčke in dolince, desetkrat klicali Moniko, no, na koncu pa nama je le uspelo.

Kani in njene posvojitelje sva presenetili ravno med skupnim družinskim sprehodom. Bili sva neizmerno presenečeni, ko sva jo zagledali. Tista mala, drobna babuška se je razvila v prekrasno kobilico, nadoknadila je vse zamujeno in postala prava lepotica. Anja in Lana zanjo odlično skrbita, da o očku Dragu ne govorimo. Vsi so se strinjali, da jim je polepšala in popestrila njihove dneve in življenje. Mama je bila sicer v službi, ampak ata je pa skuhal tako dober čaj, ki nas je dobro pogrel. Okoli nas so se smukali trije mucki, tudi sami rešenčki in kuža, ki je komaj čakal, da ga božaš. A kaj , ko urica tako hitro mine, midve pa sva imeli v načrtu še toliko obiskov.

Že, ko sva se peljali proti Kalam, da obiščeva Azorja, sva vedeli, da nama ne bo uspelo opraviti vsega, kar sva si planirali. Tudi Azor domuje na prekrasnem koncu Slovenije in že od daleč sva ga videli, kako se s sosedovima kobilicama pase na travniku. Nado sva spravili iz tople sobe, da skupaj malo pocrkljamo Azorja, ki je pravi razigranec. Strašansko je užival v skrivanju med drevesi, ampak je pa brihtna buča in je takoj poštudiral, kam se mu skrivam. Veter je res tulil okoli vogalov, Azorju pa se ni nič kaj dalo oditi v hlev. Smo se pa zato me tri raje odpravile na toplo, na en mali čveket o konjičkih.

Kakorkoli že, ko sva spet stopili ven, sva vedeli, da sva za danes zaključili. Mrak se je že spuščal in tudi doma je potrebno poštimati konje in ves ostali drobiž.  Pa drugič naprej, sva si rekli in odbrzeli domov, tokrat s to srečo, da se nisva izgubili.

Vsekakor sem bila nad domovi konj in njihovimi posvojitelji navdušena. Za vse je prekrasno poskrbljeno, imajo dovolj vsega, tako hrane, prostora kot ljubezni. Vsi po spisku so ljudje, ki jim živali pomenijo ogromno, ki se zavedajo svoje odgovornosti in za vse svoje  živalske člane odlično skrbijo.

Vsa pohvala gre tudi naši nadzornici Nini Muršič, ki svoje delo odlično opravlja.

Tudi tokrat ne morem drugače, kot pohvaliti vse, ki sem vas obiskala. Odlični ste, topli in prijetni ljudje in želim vam, da vam konjički prinašajo v vaša življenja obilico radosti in veselja.

HVALA VAM, KER STE JIM PONUDILI PREKRASNE DOMOVE IN JIM DAJETE SVOJO LJUBEZEN.

 

Obiski pri posvojenih konjih I del (8.1.2012)

Čeprav svojim nadzornicam popolnoma zaupam, se enkrat ali dvakrat na leto tudi sama odpravim malo naokoli, da preverim posvojene konje, poklepetam s posvojitelji, hkrati pa tudi preverim delo naših nadzornic.

Tako sva se v nedeljo 8. decembra z Irenco nenapovedano odpravili proti Štajerski. Tu domuje kar nekaj naših konj in priznam, da me je že močno zanimalo kako se kaj imajo. Nekaj jih je dom našlo že v letu 2010, nekaj v letu 2011.

Tako malo zmrdavo vreme je bilo, ko sva z Irenco sedli v ta moj uborni, a vsem dobro znani, vijolični Suzuki in odpičili proti Ptuju. Ker sva vmes imeli še en opravek in da se pa ja ne bi izgubili, sva na pomoč poklicali še drugo prijateljico Ireno, ki naj bi te konce res dobro poznala. No, Irena se je na te konce res dobro spoznala in namesto v Cirkulanah, smo pristale v Pacinjah. Nič zato, na prekrasnem posestvu Marsilea domuje eden naših rešenčkov, poni Frenky.  Dečko me je takoj prepoznal in me veslo pozdravil s hrzanjem. Joj, kako je lep! Tako mehak in kosmat, pa prijazen do onemoglosti. Še enkrat sem si morala ogledati vse tiste prekrasne hleve in njihovo okolico, da sem si napolnila dušo in srce. Naša navigatorka Irena se je še enkrat pozanimala za pot, nato smo odbrzele dalje.

Končno smo prispele na željeno točko, se zadržale kar malo preveč časa in šele sonce visoko na nebu nas je opomnilo, da je čas, da se odpravimo naprej.

Joj, ta naša navigatorka Irena! Tja do Destrnika smo še že prišle, do Jiršovcev pa spet nismo znale. In smo se spet vozile malo naokoli, malo gori, malo doli, pa nam je končno uspelo. V novem domu smo presenetile naša zadnja dva lanskoletna posvojenčka Gaia in Maestosa Monteaura. Dva mala cukerčka sta z zanimanjem in radovednostjo dvignila glavi, ko sem ju poklicala. Gai, ki je vsekakor glavni, je takoj prikorakal in se začel stiskati, mali MM pa se je sramežljivo skrival. A ne za dolgo. Kaj hitro si je tudi on zaželel objemov in poljubčkov, pa božanja in tihega prigovarjanja.  Sonce se je že začelo spuščati, zato smo morale pohiteti, če smo želele obiskati še vse ostale, ki smo se jih namenile.

Tokrat je bila Irena na svojem ozemlju in prvič se nismo izgubile. Ha, bile smo res ponosne, da smo takoj prispele do novega doma Rinota, velikega ljubljenca vseh obiskovalcev prehodnih boksov v Velenju. Rino nas je močno presenetil. V slabih dveh mesecih, odkar je posvojen, je zrasel, se razširil in postal pravi veliki mačo. Skoraj ga nisem prepoznala. No, on me je takoj. Še vedno prijazen, ubogljiv in nežen konjič, ki je dobil skrben dom. Naredile smo še par fotk, a mrak nas je že lovil.

Skoraj se je že stemnilo, ko smo prispele v Maribor, kjer domujejo v skupnem domu Vespa, Vicky, Maj in Asha moves Fancy. Vsekakor je res, da imajo konji dober spomin, saj so me vsi, brez izjeme takoj prepoznali. Bilo je hrzanja in prerivanja, božanja in crkljanja. Fotke pa žal niso uspele, tema nas je že prehitela. Pa drugič. Važno je, da jim je dobro in da uživajo v svojem življenju.

Da bi se Irena oddolžila, naju je z Irenco popeljala še malo naokoli. Iz enega prekrasnega konjeniškega kluba sva si tako ogledali Maribor, ves svetlikajoč v nočnih lučkah. Joj, če bi bilo poletje in poletni dan, bi se življenje šele pričelo, v tem letnem času pa nas zimski mrak preganja. Tudi nas je opomnil, da ne bomo nič več naredile in da je bolje, da se odpravimo domov.

Kakorkoli že, dan je bil uspešen. Za vse konjičke, ki smo jih obiskale, je več kot odlično poskrbljeno, posvojitelji, vsi, brez izjeme, čudoviti in prijazni ljudje, ki jim ni vseeno za živali.

To posvojitveno območje pokrivata Vesna Rizman in Vesna Pinterič. Tudi z njunim delom sem izredno zadovoljna, opravljata ga profesionalno in strokovno.

Kaj naj vam rečem za konec drugega kot to, da sem presrečna, ker so konjički na varnem, ker jih imajo posvojitelji radi in upam, da jim bodo ti naši rešenčki znali vrniti trud in skrb, ki jo vlagajo vanje.

HVALA VAM ŠTAJERSKI POSVOJITELJI!